Pogovarja se samota ob štirih zjutraj
s tetovažo hrupa na moji koži
in ostanki črnila na slečenem perilu,
zvesta kakor luč, ki hodi med ljudmi
s krili nevidnega angela in mi varuje
mlečen zob v intarzijah spominov.

Dlan razpira konice prstov proti nebu,
a druga roka čuti bolečino na pregibu
mezinca, kot bi v njem živelo srce
in prebivala duša, ki rije in riše po
papirju in vanj naseljuje pesmi
iz svetlobnih poti, ob prodiranju skozme.

Zapisuje misli skoz zaklenjena vrata
brezštevilnih poti, kot bi jih zarisoval laser
v linorez duše in bordure priljubljenih
prvin jutranje zore, s prošnjami po luči.
Duša je telo. Telo je duša, ki si ponoči
spočije svoje ude v meni, da v rani jutranji uri,
ko se zrušijo znamenja dneva v prividih noči
na pahljači neba in se luč izlije v svojo posodo.

Svita se dan in vodeni izliv noči, kakor dež
nad strmino višavja pada in pada in napolnjuje
morje v meni, kot bi svetloba ponorela
s prevažanjem navdiha po vesoljskih poteh.