Bila bi dež.
Kod dežna kaplja bi zdrsela po tvojem obrazu,
se dotaknila tvojih oči
in pristala na tvojih ustnicah.
Dež vse to zmore,
dež vse to sme ...
Bila bi veter.
S teboj bi se igrala,
ti klicala " ujemi me " in že zbežala,
zapletla bi se ti v lase in k tebi se privila.
Veter vse to zmore,
veter vse to sme ...
Morda bom nekoč zmogla in smela ...

Pogled, ta angelski obraz, življenjska zgodba,
vsa čustva zaobjeta v njej,
v globini se srce prebuja,
svet zablešči v lepoti vsej.

Iskrice vnamejo spomine,
duši zaplešeta vilinski ples,
ogenj do večnosti ne mine,
nasmeh tvoj pot je do nebes.

Nevidni obrisi strmijo vame,
črte se izrišejo v popolno sliko.
Utrip srca poskoči ob dotiku rame,
v daljavi slavčkov glas se zlije s piko.

Kukavica odbije polnoč, prebudi sanje,
roka polzi po tvojih žametnih potezah duše,
vsak gib odseva v očeh, ki gledam vanje,
v ogledalu, žarkov svetlobe polne čaše.

Le še enkrat,
te želim objeti.

Tvoja roka v moji,
prepleteni prsti.

Rad bi ti gledal
globoko v oči.

Morda takrat bi začutila,
kako me boli.

Mir je to,
kar lažeš, kradeš,
krompir je to,
vse imaš,
ljubezen to,
v pekel padeš.

Ko je treba,
nič ne znaš,
to je tvoje,
ti ne daš,
brez nervoze,
tudi ta je naš.

Če bi cvetovi znali misliti,
namesto meda klorofil čebela bi imela,
in vsi ljudje s prehladom
s čudnim čajem zdravili bi svoja žrela.

Seveda temu ni tako
in vsi smo lepo zadovoljni,
ko po bolečem grlu, pa na dno,
vijuga topel čajček opojni.

Tudi kolači boljši so,
če med v njih je sestavina,
kako pogledali bi samo,
S.O.S.- na krožniku pred sabo: zelena krema.

Stara koča,
nov izziv,
razpadla streha,
ni mi mar,
tla pokapana s krvjo,
nič ne vidim,
na mizi vaza s črnimi rožami,
vse je razmetano,
črno in rdeče,
boleče.

Hotela sem biti Penelopa
v duhu časa.
Natančno razdeljenega časa
za delo, spanje in dekliško sanjarjenje.
Nekega dne, ko razen jutranje
kave, nisem bila deležna nobenega
veselja, stopim na bananino lupino
in padem v akvarij med ribe.
Spominjam se, kako so bile lepe
in prijazne te živo pisane živalce.

Koprska plaža. Avgust 2005.
Vihar je razpenil morje.
Morje vrže na obalo
smrtno prestrašene kopalce.

Po zraku letijo senčni dežniki,
stoli, prti, pepelniki, kozarci, steklenice,
oblačila, kopalke, brisače, natikači,
jogurti in plastične vrečke.
Množica glasno vpije: »Cunjami!«
V frfotajoči tkanini se opotekaje zatečejo
v avtomobile in WC-je kopališča.

Izkušnja pravi,
da ko se ti reži pijani izraz,
se vprašaj, če si trezen v svoji modrosti.

Pijani izraz drugega lahko postane nezakrpan
všitek na tvoji koži in ti kvari izgled
z nenehnim gledanjem sebe
v skritem ogledalu tvoje rane.

Pogosto v ogledalu tudi zavrešči krik
pod smetiščno grmado niti,
ko pljuska strgan naborek čez rob
in niti vlečejo za sabo smeti.

Najprej ti dajo podpisati neko grozno
izjavo, s katero potrdiš, da se strinjaš z vsem
na tem svetu možnim in človeški roki dostopnim.
Nihče ti ne daje nobene garancije, da te potem,
ko te kot trto obrežejo in ostanke tebe pograbijo kot seno,
vrnejo bližajočemu poletju in božajočemu vetru v naročje,
Da se boš sončil, kopal v morju in veselo kramljal s
s prijatelji, lahko le sanjaš v svoji domišljiji.
O tem se nihče s teboj ne bo pogovarjal,
nihče ti ne bo ničesar obljubil. Ali res ne veš,
da živiš v otopelem mehaniziranem svetu, po katerem
blodi le jata zbeganih duhov, ki krilijo z jeklenimi
priključki po zraku in jih v nemočna telesa zabadajo
pa podžigajo jeklene konje v dir? Samo jeklo, brez duše!

Veš, ko pomislim nate,
oblaki se razmaknejo,
splezam po mavrici, do tiste trate,
kjer ljudje za srečo le vedo.

Na njej je vedno vsega v izobilju,
cvetočih rož, pojočih ptic,
večno prekrasnih impresij
iz rok božajočih sapic.

Rada bi ostala tam,
kjer našla sem življenjski smisel,
zaplavala v resnično trato sanj,
kjer ti si moja prva, zadnja, vsaka misel.

Največji čudež je življenje,
ki kot čista energija biva
Med miljardami majhnih celic,
Ki sestavlja jih materija, neživa...

V večini voda te gradi,
Iz sladkorjev in maščobe si...
Plavajo povsod še proteini,
Ponekod tovarne so, encimi...

Vem, da tudi ti trpiš,
ko v dolgih nočeh, brez lune, bediš,
iščeš odgovore na tisoče vprašanj,
tavaš, izgubljen v svetu sanj.

Ko pride jutro, sonce vstane,
s svojimi toplimi žarki vse objame,
prežene temo, zmanjša skrbi,
pozabljen smeh, veselje prebudi.

In jutro pride, v tem ni niti kančka dvoma,
poišče te, ti ne dovoli zloma,
iz blede sence spet postaneš ti,
čaroben, in najboljši od vseh ljudi.

Ni še jutro, gledam morje v temi,
Mirno je kot ogledalo, vendar ni črno,
Seva toplino včerajšnjega sonca,
Svetlobno nakopičenost preteklosti...

Podajam s čolničkom se v umirjenost,
Gledam lasten odsev v morju,
Ki je vedno vesel odsev moje notranjosti.
Skrbi so pozabljene v trenutku večnosti...

Lahko ti dam vse, kar je že bilo:
lanske obete, včerajšnje urice,
prehojene ulice, zblojene misli,
a nikar ne misli, da me kdaj poznal boš do obisti.

Danijela Premzl

Podariti srce
je avantura ljubezni
in ne flirt.
Prepustiti se nekomu
in mu preprosto postati prijatelj,
mu zaupati in se mu zaupati,
ga znati poslušati,
ga tudi v slabi volji, njegovi in tvoji, znati z lahkoto prenašati…

Dati le del srca?
Ne, jaz dam kar vsega ali pa nič!
Moje srce ni takšen kič,
da ne bi hotelo nič!

Besede so mi prijateljice.
Takih prijateljic imam veliko.
Včasih nehote pozabim njihova imena,
saj se z nekaterimi srečujem le poredko.

Ali pa samo poslušam zven njihovih imen,
dokler me ne zmoti še pomen.

Te moje prijateljice niso rade dolgo same,
kar takoj so druge drugim znane.

Zadet v najbolj živo, moj jaz
ožível je v črn tek piranj.
In golta prelepi obraz,
od milosti božje poslan –

o kdaj že – v moj dušni milje.
Moj bog, na pomoč vsi svetniki,
ukrôtite divje zobe;
naj jaz moj v bolesti veliki

ne zgrize blestečih oči,
smehljaja iz zvezdnega sija,
glasu, ki je poln melodij –
njega;, ki je čar, čarovnija

Vse me zapušča, nič mi ni zvesto:
ti si preminil, on je odšel
in vsi moji čari ušli so na cesto,
ki pelje od mene, in niti odsev

po njih ne ostaja… Odhaja. Prav vse.
Le pesem je z mano in sredi nje same,
v njenem tolmunu, žalost, ki tke
mrežo, da vanjo mesec ujame…

Bogdana Namestnik

Nikdar nisem znala živeti.
Mojbog, tudi ko sem imela,
je neka sla v meni želela,
kar v nedosegljivem se sveti.

Se sveti? O vem, le daljina
mi varala žejne oči je,
mi vanje z močjo čarovnije
točila, kar seva zlatnina.

Biser, odrešen v izbrušenem lesku keliha,
mi je dajal piti tvojo tekočino.
Rubin, odrešen ljubezni v krogu plamenov,
greje mero roke.
Oba se dotikata krhkega giba
med mlečno zelenimi regrati,
ko lučke ugašajo z gibanjem sape,
ki spreminja seme v pepel
in dišeče ptice sejejo pojoče rože.

Nocoj bom prosila Boga,
za Sonce in za nebo.
Za Luno in za Zemljo
In za vsako stvar tako.

Nocoj bom prosila Boga,
naj ti zvezde in gozd podari,
naj ti milino čistega zlata,
pred vrata zjutraj položi.

Nocoj bom prosila Boga,
za mir tvoj v težkih dneh,
za srečo in smeh v očeh..
in žameten glas v nočeh..