Koprska plaža. Avgust 2005.
Vihar je razpenil morje.
Morje vrže na obalo
smrtno prestrašene kopalce.

Po zraku letijo senčni dežniki,
stoli, prti, pepelniki, kozarci, steklenice,
oblačila, kopalke, brisače, natikači,
jogurti in plastične vrečke.
Množica glasno vpije: »Cunjami!«
V frfotajoči tkanini se opotekaje zatečejo
v avtomobile in WC-je kopališča.



Vere ni nikjer! Utopila se je!
Strmim v morsko peno, ki vedno močneje
buta ob obalo. Nič. Spreleti me srh.
Vera je utonila. Valovi so jo potegnili na dno.
Diham vedno hitreje. Spreletava in obliva
me ledeni znoj po hrbtu. Kaj je z Vero?
Nato zagledam med gosto razpenjenim
morjem pikico. Vrtinci so Vero premetavali
kot orehovo lupinico. Telo ni imelo več
nobene moči. Nato butne val ob obalo
in vrže Vero na rumeno brisačo.

Vera, bleda kot kreda po kapljicah vstane,
noge se ji tresejo in opotekaje se shodi
po kopališčni stezi, se primer za bor
in pravi: »O, ježeš Marija!«
Diha kot lokomotiva. Izusti: »Grozno!«
Pograbi kozarec refoška
in ga zvrne vase. Z vinsko rdečim obrobkom
okrog ust začne poljubljati in objemati
vse po vrsti in pravi: »Še dobro da nisem utonila.
Bila sem že pred mogočnimi vrati paradiža
in angeli so mi v zboru tako lepo peli,
da sem od solz cela mokra kot mavra.

Nato hajd, na pico v Izolo. Morje se je pomirilo.
Njeni doma so mislili, da je Vero odneslo na
sipine Ankarana in da sedaj brede do gležnjev
morje proti Trstu. Ko je prišla domov, jih je
pošteno slišala pa jim reče:«Raje kot bi vas poslušala,
bi raje videla, da bi me vihar noter potegnil«.
Ali nisi imela telefona, da bi s poročila, da je
s teboj vse v redu? ji rečejo.
Vera odgovori: "Ne ga nisem imela,
ker ga je vihar v morje odnesel."