Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Plaza_Resnicna_Zgodba

Resnična zgodba o Veri sreda, 16. maj 2007 @ 00:31 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Koprska plaža. Avgust 2005. Vihar je razpenil morje. Morje vrže na obalo smrtno prestrašene kopalce. Po zraku letijo senčni dežniki, stoli, prti, pepelniki, kozarci, steklenice, oblačila, kopalke, brisače, natikači, jogurti in plastične vrečke. Množica glasno vpije: »Cunjami!« V frfotajoči tkanini se opotekaje zatečejo v avtomobile in WC-je kopališča. Vere ni nikjer! Utopila se je! Strmim v morsko peno, ki vedno močneje buta ob obalo. Nič. Spreleti me srh. Vera je utonila. Valovi so jo potegnili na dno. Diham vedno hitreje. Spreletava in obliva me ledeni znoj po hrbtu. Kaj je z Vero? Nato zagledam med gosto razpenjenim morjem pikico. Vrtinci so Vero premetavali kot orehovo lupinico. Telo ni imelo več nobene moči. Nato butne val ob obalo in vrže Vero na rumeno brisačo. Vera, bleda kot kreda po kapljicah vstane, noge se ji tresejo in opotekaje se shodi po kopališčni stezi, se primer za bor in pravi: »O, ježeš Marija!« Diha kot lokomotiva. Izusti: »Grozno!« Pograbi kozarec refoška in ga zvrne vase. Z vinsko rdečim obrobkom okrog ust začne poljubljati in objemati vse po vrsti in pravi: »Še dobro da nisem utonila. Bila sem že pred mogočnimi vrati paradiža in angeli so mi v zboru tako lepo peli, da sem od solz cela mokra kot mavra. Nato hajd, na pico v Izolo. Morje se je pomirilo. Njeni doma so mislili, da je Vero odneslo na sipine Ankarana in da sedaj brede do gležnjev morje proti Trstu. Ko je prišla domov, jih je pošteno slišala pa jim reče:«Raje kot bi vas poslušala, bi raje videla, da bi me vihar noter potegnil«. Ali nisi imela telefona, da bi s poročila, da je s teboj vse v redu? ji rečejo. Vera odgovori: "Ne ga nisem imela, ker ga je vihar v morje odnesel." Komentarji (1) www.pozitivke.net