Hotela sem biti Penelopa
v duhu časa.
Natančno razdeljenega časa
za delo, spanje in dekliško sanjarjenje.
Nekega dne, ko razen jutranje
kave, nisem bila deležna nobenega
veselja, stopim na bananino lupino
in padem v akvarij med ribe.
Spominjam se, kako so bile lepe
in prijazne te živo pisane živalce.

V akvariju sem zagledala odsev
krasnega mladeniča z velikimi modrimi očmi.
Dotlej nisem verjela v astrološke karte.
Vendar, ker sem vdana malim dolžnostim,
mi je bilo takoj jasno, da moram verjeti
znamenju usode, da mi bo ta mladenič usojen.
Bila sem kot uročena od njegove lepote.

Vtkala sem ga med svoje vitke pletilke,
ki spletajo lase v dekliško kito iz sanj.
Na mestu, kjer sem potem večkrat sedela,
tkala pletenino in jo ob večerih podirala,
sem brisala sledi dneva in nekaj časa sem
živela malo ob strani in odblesk iz ribnika
nikakor mi ni hotel izpred oči, v pozabo.

Pletla sem vsaki dan znova pletenino
svoje domišljije in jo ob dolgih večerih
samote podirala in navijala v klopce.
Neprespana sem čakala na znamenje časa
in ko me je pobožala resnična ljubezen po laseh,
so bili že sivi med zlato obrobljenimi biseri.