Kakor veter sprehodil
bi se čez borove krošnje,
čez to rumeno kraško polje
in tam na koncu vasi bi obstal,
zazrl se v ta čudoviti Kras.

Vihral bi borove veje,
vihral bi rumena polja,
igral se s oblaki neba,
kakor veter bi šepetal
svojo nežno pesem
kraški gmajni.

Ti si moje zlato,
obrisana s morsko soljo,
posuta s poletnimi zvezdam
širnega neba.

Si sonce občutkov,
eksplozija strani,
ko premikaš svoje prste
po mojem telesu,
po morski soli, veš dišiš,
kakor morje v soncu žariš.

Veter nežno je zavel,
skozi to poljano prešel,
a mi spati ni pustil,
dolgo v noč me šum
borovih vej je budil.

O, ti kraški svet,
ki iz mraka temnega
oživiš, svojo
čuječnost prebudiš,
dolgo v noč ne zaspiš,
budiš, o kraški svet, budiš me.

Ta droben,
s kamenjem obdan kraški
svet v mojo pesem
tiho je ujet.

V pesmi minevajo dnevi,
menjujejo se poletja,
prihajajo jeseni,
a vedno oživi v pesmi moji
ta droben, čuden kraški svet.

Čemu bi se v preteklost oziral,
pot v prihodnost si zapiral,
ni vse naklučje kar se bo zgodilo,
naj bo dobro ali slabo ponovilo.

Preteklost izginja, se megli,
kot ogenj k i na koncu le tli,
slika ki zgubila ves sijaj,
nihče ne vpraša le zakaj.

In v nov dan z optimizmom,
nam bo dal moči in energije,
a za tiste redke pesimiste,
vse dobro v dan naj se zlije.

jožek

Le kdo ni slišal o njem,
saj prihaja ob jasnih nočeh,
se nam skrivnostno smehlja,
ob vetru s sencami igra.

In mesec ima tudi skrivno moč,
je navdih zaljubljenih duš,
ko jim v noč kaže pot.
ob siju zvezd v čarobno noč.

Mesečina je prekrila vas,
le pes laja na ves glas,
v sencah vidi prikazni,
prežene jih do jutra, ni bojazni ...

jože.k

Oglej brezmejne poti zvezd,
neskončnih brez meja,
je tudi naših želja.

Kaj lepšega je kot nebo ponoči,
tisočero zvezd, utrinkov,
ko si nekaj zaželimo.

Modrina morja nas prevzame,
z vso lepoto nas objame,
potuje z nami v sanje.

O, Bog dragi
le moči mi daj, le moči mi daj,
da prehodim grenko pot,
da trnje na tej poti preskočim,
tebe za pomoč prosim.

Nikar se ne obotavljaj,
le pomagati mi skušaj,
ublaži bolečine,
ublaži strahove moje duše.

V brezupnem boju
kličem te o, Bog,
daj priskoči mi na pomoč,
prisluhni mojemu srcu,
ki te kliče v pomoč.

Kraška gmajna
v pozni zimi obnemi,
obdaja jo le sneg
in žalostni pogled v daljavi,
ko vrne se sreča spet nazaj spomladi.

Šepet tišine,
šepet bežajočih se ptic,
ki letijo v tople kraje,
zapuščajo te naše kraške gmajne.

Poletje toplo
naju je zapeljalo
do plaže in nazaj,
kjer risala sva
najin izgubljeni raj.

Ostalo je narisano
najino drobno srce
tam na mivki,
ob robu morja
je med valove
zaplavalo.

Smo se zgučali ka idemo na gemištek,
Vkuper znami de Pišteka,
Ma pejnez kak mačka buj.

Meu strica mu peneze dau,
Sam Bog ve de je jemal,
Trnok njemi za njim žal.

Ešče eno kučo njeme dal,
Vej zdaj že podrtija,
Ešče v hlejvi je pujcek.

V jutru, ko megla
uleži se na drevesa,
ko ovije čudna srca,
da skrije sledi
pretekle noči se spet
moj obraz ponovno rodi.

Spremljajo me stopinje
tam v daljavi,
ko tiho čas beži,
ko skrivajo se spomini
preteklih dni v jesenski megli.

Mar ni žalostno,
ko ti svet ne da
pesmi pisati,
ta vrtljivi svet
s pesmijo olepšati?

Mar ni življenje čudno,
ko ni ljudi,
ko ni ljudi,
ki brali bi tvoje pesmi?

Sebi pisati pesmi
je nesmisel,
tratenje časa,
izguba belega dneva,
temnih noči, ko tiho
prihajajo pesmi
iz mojega srca.

Nočne sence zbližujejo
tisto ranjeno telo,
očiščujejo hrepenečo
pesniško dušo.

Vse skrivnosti
lahkotno vrnejo se nazaj,
spustijo se med ljudi,
čakajo, da udarijo
iz vseh strani.

Obmolkne glas!
Utihne jezik vsak!

Črnilo se je razlilo po
belem listu papirja,
ko je duša moja tiho hrepenela
po nežnih in šumečih melodijah.

Hrepeneti...
Po jutranjem prebujanju in
nežnem pomežiku
popoldanskega sonca na nebu.

Hrepeneti...
Po črnilu in listu papirja,
ko pišem zadnji stih svojih
novih poezij, a sladkih iluzij.

Tiha meglena pokrajina
v tančico skrivnosti zavita se
postavi pred loškega slikarja,
da jo na platno naslika.

Čudoviti kraški svet podobo
na slikarjevem platnu dobi,
ko nežno čopič loškega
slikarja po platnu drsi.

Slikar slika deželo loško
onkraj Snežnika pa vse do
Javornika in od Planinskega
do Cerkniškega jezera,
ko se mu pogled po čudoviti
deželi nespretno izmika.

Tako hitro čas beži,
da včasih se mi pošteno zdi,
da popisani so listi življenja
naši z prijetnimi rečmi.

In ko drugo stran
debele knjige življenja obrneš
in vidiš tudi težke trenutke,
takrat glavo je potrebno vzdigniti
in list knjige na lepšo
stran življenja obrniti.

Vse tok življenja nosi s seboj,
lepše in prijetne stvari
in tudi žalostne trenutke,
objokane s solzami.

Objemi srečo,
ki jo veter nosi skozi
ravnice in doline,
vse tja do tvojega srca.

Upanje zaživi,
preteklost pozabi,
daleč onkraj tega sveta
jo tiho izbriši.

Objemi srečo,
polno radosti in veselja,
da srce utripa hitrjeje,
vse bolj in bolj močneje.

Skrila se mi je,
preveč je oblačno,
da bi me pozdravila z mežikanjem.

Vendar vem,
da je in da mežika,
tudi meni,
pa čeprav je zdaj ne vidim.

Vem, da vedno se zaspi,
to je vendar njena vloga,
če vpeljala bi drug red,
svet zadela bi nadloga.

Tisti pastir,
ki je pasel ovčice,
Izidor,
med pašo v planini
ugleda ovčico
zamotano v trnjevo past.

Zanjo izgleda brezupno,
a Izidor se je odločil.
Vzel je sekiro in nož,
postrigel je trnje,
posekal je veje
zamotane v klobko,
ovčico je osvobodil.
Juhej!

Pikica je zrastla v Piko.
Mala punčka je preteklost,
je odrasla, zrela dama.

Več ne išče,
ker je našla
samosvojo pot življenja.
Radoživo jo živi,
ustvarjalnost jo medi.

Ve, da jo življenje vodi,
kam ima jo pripeljati
in čuječe mu sledi.

Žlebovi so spet se oglasili,
svojo glasno pesem mi zapeli
se dežja prav res razveselili;
poslušam jih v deževno noč,
uspavajo me, imajo to moč.

Se bliskov, gromov in strel bojim,
ob grmenju se zdrznem, zbudim,
je hrupna tale nočna serenada,
zadosti bil bi le šum dežja,
da lahko bi spet zasanjala.

Sita sem že njihovih vseh obljub,
ostajajo le kot prazen up,
kaj vse so nam že govorili,
pa smo le obljube dobili.

Se nam prisrčno smehljajo,
na struno dobrikanja igrajo,
ko greš g zdravniku čakaš,
kaj s čakalnimi je dobami se vprašaš.

Denar kot, da veter ga raznaša,
barabinom v žepe prinaša,
ga bodo sploh kdaj vrnili,
ali prej po svoje porabili?