Listi toplo šelestijo,
v krilih vetra se lovijo,
tlem tko pisano oddejo,
vračajo se v rudno grudo.
V prah razkraja se življenje,
s sabo hrani nove cikle.
Mama Gaja ne počiva,
vase jemlje sol življenja,
njena kuhinja je živa.
Gole veje vedo zanjo,
mirno sprejmejo slovo,
ki je le navidezno.
V zimi jih oblači inje,
tih počitek jim prinaša,
dokler se pomlad spet vrne,
z živim sokom jim postreže,
da radostno zelenijo,
da cvetijo in rodijo.
Mama Gaja ne počiva.
Listi toplo šelestijo,
