Kakor veter sprehodil
bi se čez borove krošnje,
čez to rumeno kraško polje
in tam na koncu vasi bi obstal,
zazrl se v ta čudoviti Kras.

Vihral bi borove veje,
vihral bi rumena polja,
igral se s oblaki neba,
kakor veter bi šepetal
svojo nežno pesem
kraški gmajni.

Kakor veter bi hodil naokoli,
kakor veter bi blodil ponoči
in kakor veter bi šepetal,
šepet domačega kraja.