Od sosedov sliši petje,
ljudje prinašajo cvetje,
harmonike glas odmeva,
staro in mlado prepeva.

Se brhka hčerka bo omožila,
od doma se bo odselila,
bo daleč odpotovala,
naj ji bo sreča dana.

A doma ne bo pozabila,
ne materina lica mila,
ne solznih oči očeta,
izbrisala ne bodo leta.

Tam daleč išče vodnjak,
češnjo ki je zorela,
cerkev na griču je stala,
zdaj povsod asfalt jo obdaja.

Ji sesstra čez čas sporočila,
se mati za vselej poslovila,
oče bolan je že obležal,
bo kmalu od vseh slovo jemal.

In na pot se na domačijo podala,
ob možu vso pot je jokala,
ko začutila utrip srca,
otrok bo srečna vsa.

Je oče betežen in vesel,
svojo hčerko je spet objel,
kot sam se nekoč v svet podal,
a je na gruntu, domačiji ostal

jože.k