MARJETI

Meseca julija praznuješ rojstni dan,
   v horoskopu tvoje znamenje je rak.
Ali s srečo tale znak je zaznamovan,
   trenutek življenja ti pokaže vsak.
Radost izmenjuje rada se s trpljenjem,
   rane ublaži prijateljski objem…
Je mogoče sploh boriti se z življenjem,
   je mogoče sploh le uživati v njem?
Eno življenje le človeku je dano,
   zato uživaj v njem polno, kar se da!
Tisto, kar boli te, bo vsak hip končano,
   za vedno spet k tebi bo sreča prišla!
In naj ti za vedno bo mehko postlano –
   to želi ti Ljuba iz vsega srca!

Ljuba Žerovc

Kako uskladiti materialno z duhovnim,
vidno z nevidnim,
oprijemljivo s čutim,
resnično z neresničnim?

Kako uskladiti dobro in slabo,
zgoraj in spodaj?

Kako povezati smrt in življenje,
rojevanje in umiranje?

Bil si moj dragi, zdaj prijatelj si mi spet,
ki kdaj pa kdaj pokliče me, ali tudi ne,
ki kak sms napiše mi mimogrede,
nekoč, nekdaj pa si pomenil mi ves svet.

Kaj storim naj s čustvi, ki jih ne rabiš več?
Kaj si storil s svojimi, so ti ubežala?
Ah, kaj vse za en sam tvoj "ljubim te" bi dala,
tako pa se v srce mi le zadira meč.

Veter v laseh
Poljubi v dlaneh
Še hočem več?

Vihravi dnevi
In nore noči
Prepih v duši
Na pragu sledi …

Samo naj pride že kdo in me da spat …

Z ljubeznijo te bodo nekoč obiskali spomini
in ti jim boš prepuščal svoje duhovno telo,
ovit v toploto svetlobe. V bežnem hipu
boš našel spokojnost in mir,
ki nosita s seboj spoznanje,
da je v vsaki dozoreli jagodi
nekaj tvojega otroštva,
nekaj sporočil, ki te učijo brati.
Nekaj tistih celic duše brinjevega grma,
ki v daljavi ustvarjajo ples boje
na vznemirjenem morju.

Igra življenja
je razburljiva,
vloga nobena
ni zanemarljiva.
Duška si daj
in se do konca
izpoj,
sprosti svoj naboj,
zavzemi prostor,
ki ti pripada
in strastno zapleši
v ritmu utripa sveta.
Ne presliši lastnega
ritma srca.

Danijela Premzl

Preblisk se rodi
kar nenadoma,
ko najmanj
misliš nanj.
Zaman se pripravljaš
na njegov prihod,
zaloti te
v trenutku
nepripravljenosti.

Biješ po moji lupini,
stikaš po vsebini…
Drobce ovoja boš zavrgel,
vsebino pozabil.
Nazadnje se boš
nezadovoljen
podal
v nova iskanja
in v besu nemoči
se boš znesel
nad vsem,
česar ne razumeš.

Danijela Premzl

Pogled mi je ujet
v svet omejenega
dojemanja,
a obstajajo čutila
za odkrivanje
povrhnjice
privajenega bivanja;
menda je ravno zaradi
te pustolovščine iskanja

Neguj cvet prijateljstva,
da ne ovene.
Skrbi zanj
ob vseh razpoloženjih.
Podaj se v pustolovščino
tega osrečujočega odnosa.
Ne boj se tvegati
storiti vse,
da to vez ohraniš…

Gledam modrino neba, globočino…
Ki se nikjer ne konča.
Čutim neskončnosti moč, prostornino…
Zavest se v sanje poda.

----------------------------------------
Jadram zdaj ptica v morju neba…
Krila se dvigajo v zrak.
Na valu krvi utripa srca…
Svoboden sem, pravcat junak.

Iztrgala sem okras rumene njive
in ples razigranega zrnja,
ki je zarisovalo blagostanje kruha
in veliko veselje sonca.

Stkala sem iz slamic aranžma sreče,
ki je po svojem vonju podoben gnezdu ptice,
ki sprejema v dar bilke in plodove klasja,
ko s čistim letom določi obraz in smeri neba.

Shranila sem v svoje srce soj ognjišča
in dimenzije ognja, ki zbližujejo
in podaljšujejo razdalje plamenov,
ki razumejo sanje in prostore strasti.

Od nekdaj je na nebu sonce...
Vedno bo tam
in ni je sile,
ki bi ga mogla premakniti.

Tako preprosto je to
in tako resnično ...

Odkar te poznam,
si v mojem srcu žarek sonca...
Vedno boš tam
in ni ga človeka,
ki bi te mogel zamenjati.

Tako preprosto je to
in tako resnično...

Ko mi govoriš neumnosti,
da sem zlezla iz mrzlega vodnjaka
in da si se zaljubil vame,
ko si me kot mokro žabo
zagledal na kamnitem zidcu,
ti povem, da sem te čakala brez dežnika.

Dež je lil kot iz škafa.
Ti si zamujal, ker si zgrešil pot.
Dolgo si v travi čistil čevlje,
ker nisi hotel blatnih žabjih krakov
skočiti v moje srce.

Popotnik, kot vsakič,
spet prišel si praznih rok!
Toda ne nosi slepil,
ne nosi mi vina za izgubo spomina.

Poišči sledi !
Prinesi mi rožo, rdečo,
še vedno dehtečo,
in trne poreži, naj spet me omreži!

Pomagajte nositi nesrečo ljudem.
Izmerite čas,
usmerite njegov tok!
Odložite jarem človeku
in ga pospremite z ljubeznijo.
Napotite ga proti neskončnosti
brez zemeljske teže.

Iz izkušnje vam pravim,
da sta jarem in čas neločljiva.
Čas trka na les,
jarem drgne prsni koš.
Rana je sintagma,
ki se odpira na vse strani neba.
Ko skrhne, se zapre njena krvavitev.
Srage ostanejo.

Z dvignjenimi nožicami konj ječi,
težko sokol prhuta s krili
in odleti v nemo daljavo.
Odlomljena veja vije svoj stas.
Mineva čas.

Tiho na obzorju
drobna bilka bije,
prepuščena nenehnemu valovanju.
Tujec zre tujca.

Marjeta Prah

Pesem odžeja vsako željo,
umiva besede z našmeškom tvojih ust.
Je rojstvo jutranjega čudeža.
Zlata luč razprši črke navdiha.
Svetloba gleda na svoje prazno ležišče,
ustvari hrepenenje in nenasitno zadostitev.
Čuti se spreminjajo v jato lastovk,
ki se umaknejo v gnezdo tvoje osamelosti.
Pesem v svojem nežnem zapestju
nosi dišave, raziskuje, tipa, oskrbi rane
in odnaša ljubezni iz svetišča v svetišče.
Predstavlja se s svojo postavo večne mladosti,
ko sanjsko kroži po tvojem notranjem svetu
in s svojo čarobno palico vselej preseneti.

Pravi poet je tisti, ki si zna pozdraviti opečno dušo.
On vidi epizode na milijone svetlobnih razdalj daleč.
Pravi poet se vžiga kot šktala vžigalic
in potiska pedale svojega velikega kolesa
po robu Kitajskega zidu in se poganja
za semantičnim ključem božanskega planeta.
Pomika se proti grmadam večnega ognja.
Pravi poet sedi na sredini težišča sveta
in ga ima obrnjenega kot nogavico navznoter v svoje telo.

Ko boš iskal moje sledi,
išči me v morju.
Tam ležijo moje dlani.
Na velikem plesišču valov me najdeš.
Tam bom s sklenjenimi rokami,
večna prošnja iz sonca grajena.
Stih izpuhtel iz sanj.
Luč, ki rodi v tebi novo luč.
V prepletanju s tabo bom,
ko utihnejo brazde morja.
Kot skala bo moje telo molelo iz vode,
ko me objame razigran objem.

Sreča prišla je nad te,
Je pregnala vso gorje,
Vgnezdila se je v srce,
Pije zdaj ljubezni le...

Kakor ptica le poleti,
V zidove krhke se zaleti,
Ki stojijo ti na poti,
Kot iz slame zbiti ploti...

V tvoji bližini,
se v meni nekaj premakne,
občutim moč, občutim energijo,
kako se počasi dotika moje duše.

Nato se nasmejiš,
z vso ljubeznijo, ki jo premoreš,
ta tvoj nasmeh je zame objem,
ki si ga poslala vame.

Po duši sem še vedno otrok v kratkem krilu
nad dvema piščalkama, ki tekata
s svojo simfonijo mladosti okrog.

Bila sem še deklica, ko sem odložila krila
pod mah ob cvetočem grmu in z zlato
nitjo sem obšila njegove cvetove.

Z mavrico sem olepšala barvo besed,
ki so se kot osamljeno naključje ustavile
in me napolnile s slastjo vetra, ki žene naprej.