|  Kadar ljubiš pregloboko,
se zdi, da si visoko,
glava ne dobiva slike,
gluha ušesa vedro frfotajo,
vsi občutki te izdajo.
Srce je le črpalka,
naj še tako bije,
ob svojem času v grobu zgnije,
le duša more ljubiti
a sebe zavedati se začne,
šele, ko srce umre.
Razočaranje udari
z vseh strani,
zaradi duše zmedene,
vse kar je okoli zboli,
srce kar bije, poganja strup,
ne vidi, ne sliši,
glava le znori.
Topi udarci
v sencih,
topa sekira
v srcu,
vse boli
a le sedi,
odtujenost
v samoti.
|
NE ZAMUDITE
Kdor pregloboko
Prispeval/a: Ljuba dne sreda, 25. julij 2007 @ 10:47 CEST
Prelepa pesem, vinky, se me je boleče dotaknila!
A kdo sploh ljubi pregloboko? Morda tisti, ki zaradi svoje ljubezni trpi, ker nanjo ni (več) pravega odziva? A kako izbrisati iz srca ljubezen, če je le-ta pregloboko zasidrana v njem? In zakaj jo sploh izbrisati; mar ni ljubezen nekaj najlepšega na svetu? A kadar nanjo ni (več) odziva, postane ljubezen najhujše breme, največja žalost, najtrpkejše čustvo. Ker pa je pregloboka, je ne moreš kar iztrgati iz srca, ne da bi le-to zakrvavelo, in morda celo izkrvavelo!
Lep dan ti želim
Ljuba