Popotnik, kot vsakič,
spet prišel si praznih rok!
Toda ne nosi slepil,
ne nosi mi vina za izgubo spomina.
Poišči sledi !
Prinesi mi rožo, rdečo,
še vedno dehtečo,
in trne poreži, naj spet me omreži!
Popotnik povej, kje hodi mož,
tu kamen odvrgel je nekoč.
Glej, slane kaplje časa so ga izprale,
zdaj v soncu blešči se kot pravi dragulj.
Morda ga išče, vrni mu ga.
Popotnik povej, kakšna je pot,
je strma, je prašna,
a pelje v krog
Popotnik povej,
a je kje klop, v senci dreves,
široka za dva...
Popotnik, kot vsakič, 
