Z ljubeznijo te bodo nekoč obiskali spomini
in ti jim boš prepuščal svoje duhovno telo,
ovit v toploto svetlobe. V bežnem hipu
boš našel spokojnost in mir,
ki nosita s seboj spoznanje,
da je v vsaki dozoreli jagodi
nekaj tvojega otroštva,
nekaj sporočil, ki te učijo brati.
Nekaj tistih celic duše brinjevega grma,
ki v daljavi ustvarjajo ples boje
na vznemirjenem morju.

Od skalnega krasa do obmorskega mesta
je veliko prostora in spomini se selijo
in ti prihajajo nasproti kot skrite želje,
kamniti in zmehčanosončni,
kot zaobljuba, ki hoče živeti v tebi.

Tam na morski obali je zibelka zanje –
zanos, ogledalo večnosti,
tkanje, ki ve za svoje korenine.
Dih, ki se preliva v ogledalo
in potuje kot ljubezen sprejemanja,
ki se ozira za svojo ladjo
in pluje v megli na zaslonu spomina.