Iztrgala sem okras rumene njive
in ples razigranega zrnja,
ki je zarisovalo blagostanje kruha
in veliko veselje sonca.
Stkala sem iz slamic aranžma sreče,
ki je po svojem vonju podoben gnezdu ptice,
ki sprejema v dar bilke in plodove klasja,
ko s čistim letom določi obraz in smeri neba.
Shranila sem v svoje srce soj ognjišča
in dimenzije ognja, ki zbližujejo
in podaljšujejo razdalje plamenov,
ki razumejo sanje in prostore strasti.
Iščem svoj obraz na valovih pšeničnega polja
in izbe zazibanih skritih resnic v sebi,
ki so iz rodne zemlje zgradile moje kosti
in iz kamnov sezidale moj dom.
Prisluhnem vetru, ki te stvari premetava
v meni. Tipam ostre drobce steklovine,
ki so sestavljali ogledala mojih podob
in mi kazala dremavo hrepenenje mladosti.
Ne sprašujem več po volji tistega obraza,
ki je bil sladek kot med in edinstven.
Skoraj vse kristalčke sem vsula na kup
in zrasla je velika prosojna kupola.
V njej sameva mirni prostorček bivanja,
kjer se razvozlavajo nove razsežnosti.
Koliko smotrov se zarisuje v duši cvetličarke,
ki ustvarja tihožitje raznobarvnega šopka
v bleščečih harmonijah poletnega jutra
in v ponotranjenem odnosu prostora zase.
Sedem na travnik in prebiram besede
iz ust cvetov, ki izpuhtevajo vonje življenja.
Iztrgala sem okras rumene njive
