Ko mi govoriš neumnosti,
da sem zlezla iz mrzlega vodnjaka
in da si se zaljubil vame,
ko si me kot mokro žabo
zagledal na kamnitem zidcu,
ti povem, da sem te čakala brez dežnika.

Dež je lil kot iz škafa.
Ti si zamujal, ker si zgrešil pot.
Dolgo si v travi čistil čevlje,
ker nisi hotel blatnih žabjih krakov
skočiti v moje srce.

Odvezal si zelene vezalke in me naskočil.
Hotela sem vedeti, če me iskreno ljubiš,
zato sem čakala, da je blisknilo
in razsvetililo zgoraj in tebe odznotraj.
Nebo je razstrelilo vse žveplo.
Odnehalo je deževati.

Slekel si mokro obleko
in se pokazal, takšen kot si.
V begajočih žepih je plivkala voda
in v njej so se zaredile žabe.
Eno je očaral vodnjak
in je skočila na svojega žabona
s svojim: rega, rega, kvak, kvak.