Tam na nebu
svitajoča zvezda,
zasijala v vsej svoji je lepoti.
Delila delček svoje je ljubezni
na zemljo tudi nam ljudem.

Svitajoča zvezda,
se je v pesmi moje zaljubila,
je ponovno zažarela
kot tisočkrat poprej.

Lepa Zgornjesavska si dolina,
Julijce so ti v okras
rada obujam tu spomine,
se radujem teh lepot.
Sava tukaj tvoj izvir je
čista in kristalna si
bistra prišumljaš v dolino
mirno tečeš mimo nas.
Gore sive so okras ,
pobočja strma blagoslov
po pašnikih se čreda pase,
vesela šopka svežih trav.

V daljavo
neznano.
Nazaj k naravi.
Prvinskost,
instinktivnost.
Klic divjine
in davnine.

Kaj ima ta čas ponuditi?
Postavi te v dogajanje.
Te izpije, izmozga,
do dobrega zdela,
vzame ti vse,
izkoristi do obisti,
do zadnje kaplje znoja,
do poslednje ure
in do poslednje utrujene misli.

S kretnjo mi nakažeš,
naj se ti približam,
zagledam vprašaje v tvojih očeh,
zrcali jih tudi tvoj nenehen nasmeh…
Tvoja sproščenost še mene sprosti,
plaz besed iz obeh se utrga
in tvoji vprašaji v očeh
se spremenijo v vijolice

Danijela Premzl

Kje je ostrina mojega vida,
kje je razdalja med mano
in cvetočo belo orhidejo
v apoliničnem svetu podob,
ideja lepega, pralik, paradigma,
hierarhija idej na najvišjem mestu?

Kje je mera moje ljubezni,
da občudujem prečudovito telo,
v katerega sejem svoje misli.
Je to svetloba, ki prihaja od ognja
za mojim hrbtom, zapisana meri globine?

Rada poljubljam kogarkoli
Rada se smejem
Rada plešem
Norim
Se ljubim

Rada delam čudeže
Rada rada

Še raje se poljubljam s teboj
Še raje se smejem s teboj
Še raje plešem s teboj
Norim s teboj
Se ljubim s teboj
Živim s teboj

Prihajam k tebi,
da spesniva vzdušje
ob steklenici piva
in da se izogneva starim debatam.
Odleglo mi bo, če te iščem
v novem sporočanju tišine.

Zid je spregovoril,
odkrušil je resnico po delcih.
O revščini nepobeljene sobe.

Prišle so lastovke.
Prinesle so bilke slamic,
grudice zemlje in zakrpale zid.

Prišle so čebele
in v linah pustile strd,
medeno sled svoje ljubezni.

Objela bi te
in pustila pri tebi svoje srce.
Vzela bi si vse
poljubila na mehke te roke.

Odkrila bi ti vse,
kar povedati ne znam.
S teboj igrala le
tako da se predam.

Že en nasmeh je bil dovolj
in vlil mi je moči,
kaj v meni vse prebudi
en pogled iz tvojih globokih oči.

Sonce, ta žareča krogla,
z žarki boža moj obraz,
nežne sapice mi z morja
gladijo gube skrbi, ki jih prinaša čas.

Palme nudijo zavetje, hrano,
galebi šepetajo pesem mi v uho ves dan,
podarjajo občutek, to nebeško mano,
da ti si tu, ob meni, in z ladjo sanj pripluješ v moj pristan.

Ker te ljubim, pišem ti to pesem,
ker želim si te, ti pojem jo,
ker te obožujem, ves se tresem
od neznanih sil, ki v srcu so.
V moji duši še naprej pojavlja se
veličastna želja, da bi videl te
spet po dolgem času, Sinjeoka!

Vse telo po tebi joče, stoka,
ker še vedno polne tebe so noči,
ker smehljaj tvoj še mi pred očmi lebdi,
ker še vedno ljubim te, predraga,
ker nenehno le po tebi hrepenim,
in čeprav srce mi kdaj omaga,
tebe le od vsega najbolj si želim.

Smo ljudje različni si:
beli, črni, mešani –
vsak ima svoj prav…

Združenja in mitingi,
sestanki in kongresi,
shodi, zborovanja,
delavnice in forumi,
projekti…

Ideje se mešajo,
nazori se križajo,
pota se zbližujejo,
a še vedno (se) iščemo.

Moramo osrečevati,
ni je druge poti,
moramo verjeti,
da smo nezamenljivi.
Biti pa moramo zanesljivi
in človekoljubi državljani,
nihče nas zato ne bo gledal po strani,
če si bomo s svojimi dejanji
izborili pravico početi to,
kar nam leži
in k boljšemu svetu
svoj košček prispevali…

Danijela Premzl

sem
gola pred teboj
žgeš dotikajoče
vnašaš nemir
zlijeva se
v nevihti ...

drsenje dlani
potoček hotenj
zlivanje
v
delto
rojstvo
pričakovanja...

zvok škržatov
utihne
tišina
prisluhnem
slišim
šepet vetra
poigrava se
prebujanje misli
kličem te ...

in spet

zvok škržatov
zdrznem se

sem ...

čakam............trenutek
pričakovanje......tisto sladko
prijetno...........ščemenje
v notranjosti...... brbota
misel na.............ljubiti se
na mojem............ bregu reke


pogled ..................na drugo stran
ne vidim ...............vrha zidu
še se višajo............kamenčki
pozabiti...............me

Vsaka roža mehko cveti za nekoga,
Pa naj bo zlovešč ali svetnik,
Luknja v žepu naj bo borna in uboga
Ali pod palcem vedno srebrnik.

Bela roža mirno cveti za nekoga,
Malo je dobrih ljudi, ko svet na dno drvi,
Malo belih rož, ki razpirajo se okoli kroga
Soljudi in iščejo v vsem le dobrotne sledi.

Dolga leta se sleherni dan
vračal z barko je v ribiško vas
in kot od dežja opran
čisto je zvenel v pesmih njegov glas.

Starost mu vzela je vse moči,
na morju nikoli več ne bo lovil.

Te dni le še v temačni sobi leži.
čaka, da mrtvaški prt bo pokril
njegov zgaran obraz,
skozi omagane oči bo uzrl svet
še zadnjič in spokojen izraz
na ustnicah kazal bo raja obet

Na lepo zimsko noč,
V ivju se ponosno je bleščala,
Si iz žil izsrkal mi moč,
Da v solzah sem zaspala.

Sredi paradiža utonil je korak,
Ko pod lučmi poljubljal si jo
In dušo zastrl mi je mrak
Ob misli, da zamenjal si me z njo.

Veter zopet žanje
in krade sanje,
sanje svetlih dni,
ki danes utonile so v temi.

Šestindvajseti avgust
zapisan je v ta svet,
ko vzel te je veter pust,
brez ozira in brez besed
na tvojih osemnajst let.

Pride trenutek, ki te zruši,
da kot cvetu brez vode
postane v tvoji duši.

Postaneš morje brez mornarja,
barčica brez krmarja
in srce polni se z oblaki.

Težka, samotna je noč,
kot rezilo zareže krasen dan,
ko izprazniš čašo vere in sanj.

Mineva teden, mesec,danes je tretji,
Odkar rokujeva se z novimi doživetji.

Odkar ga ni, nesrečen sem poet
In samo ti veš, da zrušil moj je svet,

A še upam, da ljubezen spet me sreča,
Čeprav tli kot v vetru sveča,
Zdaj ugaša, zdaj vzplameni,
A nikoli ne ostane in zagori.