NEDELJSKI BLOG

Na divanu v škrlatnem baržunu je sedel skrušen, usmiljenja vreden brat in srebal nedeljsko jutranjo kavo zazrt skozi okno v sončno jutro. Prestal je hudo noč neviht na tepihu bagdadskega tatiča iz tisoč in ene noči visoko v oblakih, in glej ga šmentana muha, prikradel se je v dotlej nedostopno rdečo palačo, v srečna pribežališča puščavnikov, sanjačev, zaljubljenih žensk in mladeničev s sinjeoka dekleta, kamor se lahko zatečejo tudi posamezni dragulji, ko jim je v srcu hudo ali hočejo izpeti svoje bolečine in radosti.

Divjina predstavlja zaraščeno naravo s kocinami, kjer pod baldahinom in enobinovimi perjanicami lahko usmiljenja vredni brat premika svoje oči in tuhta kako bi si izmislil še kakšno žimasto ščetkico. Nadaljevanje modrosti, ki bi jo lahko označili kot poigravanje valov s papirnatimi barčicami sredi odprtega morja v lobanji, je stvar plemenitih zavzemanj in želje po zadostitvi, obhajanja pa se proslavljajo na oltarjih katedrale s kozjimi molitvicami.

Da ne bo uvod v blog predolg se je treba prešteti in ugotoviti kdo ima vse sposobnost čutiti se užaljenega in preganjanega. Pred snežno belino bitja, ki drhti in kaže vse lastnosti klovna oziroma maskote nekega časa in prostora, na divanu škrlatnem, ki hoče plesati, peti, naskakovati in pomlajevati svoje okrutnosti do ženskskega spola, je treba postaviti semafor. Treba je upoštevati vse prometne predpise in pravilna lepega vedenja pa še slovnična pravila, da ne pride do prometnih zagat, njegove preobrate v ljubezni do žensk in njegov, z razkošjem okrašen pesniški navdih deviškosti pa je treba spustiti v promet z veliko mero previdnosti.
.
Drage pesnice in dragi pesniki pride trenutek, ko se hribčki pokriti z bodičevjem, kocinami in raskavimi ščetkami ugnezdijo v hišo, kjer bi se hotenje želelo sprevreči v zbiranje megle in zgraditi debelo kocinasto oblogo za pikanje in krtačenje teles in duš. Tu se mu bodo klanjale luksuzne živali, da bo lahko preživel običajno starost in kot ekspert delil svoje mnenje o poeziji.

Na vsak način idol črnih oči in južnjaškega temperamenta, doma iz dvorišča, kjer je bilo veliko žime, kocin in volne za tkanje tepihov, nima ničesar skupnega s keltskim imenom, ki si ga je kot maskota nadel. Kocine sanj in goloto prečkajo balkanske ravnine, brez rastlinja, opustošeni vrtički in tu se zbirajo sultanke tiranskega obnašanja in eksotičnih orientalskih okraskov, s trakovi in kocinami okrašena golota s komendijanstkim rompompomom.

Dragi moji, sedaj imamo uro, ki ne bije več veselja za nas. Srca so v ogromni razdalji. Rdeče se pogreza v črno blato in vi in ve boste kmalu bledele v kotu nekega našemljenega in ostudnega sijaja kocin, kot fakirji in fakirke stenske scenografije. Ni kaj, tudi neumnosti imajo svojo maskoto!

Pravijo, da bo planet Zemlja čez tristo let popolnoma gol, obrit in brez kocin!

Lepo nedeljo in se malo zamislite nad parodijo

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]