Obrita si,
plešasta, prevarana,
na tebi ni več kocin.
Razpihana, z udrtim obrazom si.
Gola, obrita in plešasta.
Kje je tvoj močno zaraščen gozd,
enooka ljubica?
Nekdaj vsa poraščena,
s subtropskim dežjem namočena
v delti Orinoka.
Izgledaš kot mrtvaški prt.
Himere, izrodki in pošasti
na trupu ti ven štrle,
v prahu kocin uvelih se suše
tvoje bohotne grede.
Toplogredni plini uhajajo,
se zadržujejo ob vdihih
in objemih tvojih mrtvih rok.
Zavrta v sintezi, v neugodju si,
uboga gola, obrita in plešasta.
Kako te moški neusmiljeno klešejo
in na vagone mrtvo zlagajo.
Pisalo se bo leto 2307.
Čez kratkih tristo let,
ne bo več mogoče vetru pet.
Ne bo na Zemlji več gozdov,
le kamen zijal bo v nebo surov.
Obrita si,
