|  Kje je ostrina mojega vida,
kje je razdalja med mano
in cvetočo belo orhidejo
v apoliničnem svetu podob,
ideja lepega, pralik, paradigma,
hierarhija idej na najvišjem mestu?
Kje je mera moje ljubezni,
da občudujem prečudovito telo,
v katerega sejem svoje misli.
Je to svetloba, ki prihaja od ognja
za mojim hrbtom, zapisana meri globine?
Je potovanje v mistični svet,
skladnost razmerij pomlajene duše,
simetrija in omejitev misli odseva,
ki jo izraža resnica, vznemirjena strast,
ko argument izrekanja seže po lepoti
breztelesnosti, podeljevanju miline,
razsojanju čutil, predajanju ljubkemu
prividu odseva sanj doživljajske zavesti.
Lepota številnih cvetov mi podeljuje merilo,
izvirnik, ki se povezuje v harmonijo enotnosti,
razmišljanje v moji prvini bitne določenosti.
Koliko redkejša je, spojena z najtežjim
pogojem na svetu, globoko spoznavna
lepota ljubezni, ki potrebuje človeka
z duhovnim obrazom in vzbuja občutek veselja.
Kakšna neizmerna telovadba duha,
igralska mimika, brez trivialnih pasaž,
drsenje med razklanostjo sveta
v utrip povzdigujoče čudežnosti,
zdrs v briljantni valček,
ki poganja utrip srca v zamaknjenost.
Lepota, zajeta v vsoti vseh duš,
v ideji o absolutnem duhu,
ki sproža logiko razmišljanja
s soglasjem samega utelešenja.
|
NE ZAMUDITE
Lepota
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 2. avgust 2007 @ 08:22 CEST
Orhideja, ki mi jo je poklonil sinov prijatelj Dušan ob izidu moje prve pesniške zbirke 2006, se je po dolgem času spet razcvetela. Kakšno znamenje je to? Da mi je bila poklonjena z ljubeznijo do poezije! Cvetovi orhideje krasijo kip golega dekleta hrvaškega slikarja Ivana Sabolića, ki nosi letnico 1966. Poklonil mi ga je moj stric, njemu pa predsednik hrvaškega sabora, v znak hvaležnosti, ker ga je zdravil.
Koliko lepote skupaj: cvetje, dar narave in človeške ljubezni, ki je izražena v samem poklonu cvetlic; kip, ki ga je ustvaril navdih, skoz človeško roko. Umetniška lepota rojena iz duha. Popolnost, ki jo bolj občuti naša duša kot razum. Pogled na to lepoto budi stopnjo ljubezni, ki zarisujejo meje čutnega.
Koliko lepote in pozitivne naravnanosti sevajo omenjene podobe cvetja in umetniške stvaritve, koliko lepega je dano človeku, da lepoto občuti v vsej njeni sporočilnosti in prečiščeni občutljivosti.
Navdih pesmi o lepoti me je notranje pomiril po zadušljivosti včerajšnjega dne.
Lep pozdrav
Tatjana
Lepota
Prispeval/a: danaja... dne četrtek, 2. avgust 2007 @ 23:02 CEST
Pa je bilo je že pozno. Sonce se je skrilo za hribe, race in labodi so pospali na obrežju; a še prezgodaj, da bi noč razvila svoje čare. Ni bilo zunaj, pa mi je od znotraj prišla asociacija na lepoto: Biti mati.
Te oči … vidim v njih nebo,
zvezd odsev, ki so nosile te čez nočne sanje,
zrem morja globino, da preplavi hrepenenja,
vase vzame jok in smeh … iskanje.
razblinim se … spojim v svetlobe
se modrino, le en utrip, en dih sem še:
Hvala, ker smem ti biti mati!
Tatjana, en moj mali navdih ob tvoji pesmi. Pozdrav in lepo noč. Vsem.
Danaja