Kje je ostrina mojega vida,
kje je razdalja med mano
in cvetočo belo orhidejo
v apoliničnem svetu podob,
ideja lepega, pralik, paradigma,
hierarhija idej na najvišjem mestu?
Kje je mera moje ljubezni,
da občudujem prečudovito telo,
v katerega sejem svoje misli.
Je to svetloba, ki prihaja od ognja
za mojim hrbtom, zapisana meri globine?
Je potovanje v mistični svet,
skladnost razmerij pomlajene duše,
simetrija in omejitev misli odseva,
ki jo izraža resnica, vznemirjena strast,
ko argument izrekanja seže po lepoti
breztelesnosti, podeljevanju miline,
razsojanju čutil, predajanju ljubkemu
prividu odseva sanj doživljajske zavesti.
Lepota številnih cvetov mi podeljuje merilo,
izvirnik, ki se povezuje v harmonijo enotnosti,
razmišljanje v moji prvini bitne določenosti.
Koliko redkejša je, spojena z najtežjim
pogojem na svetu, globoko spoznavna
lepota ljubezni, ki potrebuje človeka
z duhovnim obrazom in vzbuja občutek veselja.
Kakšna neizmerna telovadba duha,
igralska mimika, brez trivialnih pasaž,
drsenje med razklanostjo sveta
v utrip povzdigujoče čudežnosti,
zdrs v briljantni valček,
ki poganja utrip srca v zamaknjenost.
Lepota, zajeta v vsoti vseh duš,
v ideji o absolutnem duhu,
ki sproža logiko razmišljanja
s soglasjem samega utelešenja.
Kje je ostrina mojega vida,
