Ker te ljubim, pišem ti to pesem,
ker želim si te, ti pojem jo,
ker te obožujem, ves se tresem
od neznanih sil, ki v srcu so.
V moji duši še naprej pojavlja se
veličastna želja, da bi videl te
spet po dolgem času, Sinjeoka!
Vse telo po tebi joče, stoka,
ker še vedno polne tebe so noči,
ker smehljaj tvoj še mi pred očmi lebdi,
ker še vedno ljubim te, predraga,
ker nenehno le po tebi hrepenim,
in čeprav srce mi kdaj omaga,
tebe le od vsega najbolj si želim.
S prsti rad bi česal ti lase,
in z dlanmi drsel ti po telesu,
z njima bi razmaknil ti noge,
kjer izgubil bi se v slastnem mesu,
mehkem, voljnem, toplem in dehtečem...
Ob spominu nanj še zdaj trepečem
kakor v vetru drobna trepetlika.
V mislih me nenehno spremlja slika
najinih ljubezenskih noči,
ko do jutra v njih sva se ljubila,
ko sva se potapljala v oči
eden drugemu, se v njih topila
od sladostrastja, ki se v njih je vnelo –
Si me srce je tvoje zaželelo?
