"Oprosti!" je težka beseda za vse.
Za solze vse tvoje,
za črno gorje.

Premalo je reči le eno,
naj bodo vsaj dve.
"oprosti, oprosti, oprosti za vse!"

Vem da boli,
in žalost ne mine.
Vem, da živi,
bolečina ne zgine.

Sem vam dolžna eno pesem,
še od včeraj, za nazaj,
da opišem kakšen raj,
al' kako me ranil je neki zmaj.

Dan's mi v glavo nič ne pade,
zato od mene same jade,
ni ne raja in ne zmaja,
zaman me čaka še Danaja :)

potopil si se v misli
razraščenih korenin
ujetih v potezah
tvojega obraza

za trenutek zaželel
pretrgati izruvati
razraščeno
zakrvaveti

V spomine se zapiram,
Kot ujetnik v celici.
Dobre, slabe zdaj grupiram,
Njih efekt se ne izgubi.

Kot ujetnik v celici,
Le zabijam mrke dni.
Njih efekt se ne izgubi,
Ko v svet odprem oči.

Le zabijam mrke dni,
Meni nič več ne pomaga.
Ko v svet odprem oči,
Vidim temo, mrak prevlada.

Oči na njej počivajo,
Ki smehlja se ti, igriva.
Pametno odkrivajo
Kaj v pogledu svojem skriva.

V njem je strast in sla goreča,
Kakor lačna je ujeda...
Sam ne veš, pristopiš... gneča...
Roka v roki... pogleda ujeta...

In gresta iz gneče v noč.
Oditeta res daleč proč.
Pod zvezdami sredi divjine...
V objemu strasti sredi zime...

Dragi bralci, pisci člankov in pesniki.

V uredništvu Pozitivk smo se odločili, da vas povabimo k ustvarjalnosti in smo pripravili akcijo, da razgibamo poletje. Pozivamo vas, da napišete pesem o POLETJU in jo pošljete na info@pozitivke.net do 28.8. 2007. Prosimo, da pesmi ne pošljete direktno v objavo.

Med vsemi prispelimi pesmimi bomo izžrebali tri nagrajence, ki bodo prejeli lepo knjižno nagrado. Podpišete se lahko tudi z psevdonimom ali z uporabniškim imenom. Tri nagrajence bomo obvestili o žrebu in nam bodo naknadno posredovali naslov, kam naj knjigo pošljemo.

Želimo vam obilo pesniške inspiracije.
Uredništvo Pozitivk

Drage pesnice in dragi pesniki ter vsi, ki ste brali mojo poezijo!

Nabrala bi vam rada šopek rož in vam jih podarila, vendar cvetje mi je povezalo roke v delo, da smo postali skupna sila. Pesnimo cvetenje in se ne moremo ločiti. Zato sem vam napisala nekaj misli, ki so poniknile skupaj s šopkom v mojo dušo.

Izrula sem iz ust nekaj koreninic, ki imajo željo, da bi še poganjale in cvetele. K vam pošiljam ptico, da vam jih v kljunčku prenese. Vsaka koreninica zopet požene v cvet. Želim vam veliko ustvarjalnega dela in lep, z zlatom obsijan pesniški portal.

Tatjana

zakaj ni
drobcenega trenutka
nežne sapice
dahnila bi
zašepetala na uho
mi prevetrila misli

le zakaj samevam
pozabljena cvetlica
veter jo je odpihnil
iz vrta najinih drhtenj

Ljubiti
Je
Utvara?

Biti
Enost
Zmota?

Elipsa
Neznanega?

rada bi ti dala svobodo
poletel bi k soncu
lahkotnih kril

rada bi ti dala moč
ne zaznaval več
ne želel najinih hotenj

rada bi ti dala ključ
odklenil bi srce
strgal sebe poletel

Nikoli ne bom tvoj,
tvoj angel varuh bom,
bil bom vedno ob tebi,
v dobrem in slabem, veren sebi.

v sreči in nesreči,
v moči in nemoči,
bom ob tebi vekomaj,
tvoj angel čuvaj.

Da, Oče, mnogo me ljubiš,
kajti mnogo mi odpuščaš.

Naj bodo moje misli Tvoje bele lilije,
naj bom tudi jaz ena Tvojih dragih cvetk.

Nisem bela, oblekica je moja siva,
in taka se bojim stopiti pred obličje Tvoje,

hkrati pa vem, le priznati moram vse iskreno
in spet kot sneg bom bela vsa.

Danijela Premzl

Mladost
je posebna milost,
dana le enkrat
in za relativno
kratek čas.
Je več kot izjemna
priložnost,
saj ti daje tisoč in eno
možnost,
da pokažeš
prožnost in voljnost
za to,
kar (te) je vredno.

Se spomniš klopce,
na kateri sva sedela?
Tam, kjer duša je zapela..

Tam si prvič me k sebi privil,
me pobožal in pustil..
da te gledam v tiste oči,
polne veselja, živahnih dni.

Tam sem ti dovolila,
da nasloniš svoj obraz k mojemu.
Tam sem ti pustila,
in pritisnila moje srce k tvojemu.

Grob poseg
v notranjost,
v zaprti sistem
inteligence.

Umetno trganje
misli,
na posamezna hotenja.

Premik v blaznost,
v abotno stanje.

Zvezdice padajo,
luna kopni,
noč se ne neha,
za nesrečne ljudi.

Usoda je tisto,
kar vodi le v smrt,
nihče ne pobegne,
na koncu je strt.

Pomagaj nebo,
zakaj je tako,
odgovora ni,
usoda je to.

Ne pozabi me,
govori z mano,
ko me ne bo,
bom nekje tu,
ne pozabi me.

Spomni se,
vseh trenutkov,
dolgih let,
toplih vezi,
se spomni.

Ostani moja
bejbi,
ostani še dolgo
cela,
ne razpadi,
prosim.

Obljubim,
vsak dan te bom
pošteno premlatil,
obrcal,
oslinil,
do konca preklel.

Vabljena,
te čakava,
potrkaj,
sva pripravljena.

Pridi,
srci sta odprti,
vstopi,
duši sta odstrti.

Morda so najine misli prehitele sončni zahod
spustile življenje v pesek, ki ga jemlje val…
posrkale kapljice soli in nastal je čudovit kristal.

Pristan najinih duš, neviden le za naju blesteč
sem tam ko mine dan in prideš ti ko se noč budi
in preden vse v meni izgori se z menoj prižgeš ti.

Ne reci, da nisi dovolj lep,
pomembne so oči notranjosti.
Ne pravi, da nisi vreden, da živiš,
to je bogokletna misel.
Ne govori, da nisi bister,
čeprav morda tega ne dokazuješ z diplomo.
Ne trdi, da ti je za vse ravno,
to je le prehodno obdobje ravnodušnosti.
Človek, tvoja prva in edina naloga je vzljubiti se,
le tako te bodo sprejeli tudi drugi.

Danijela Premzl

Vse se ne sme,
a počenjamo ravno to,
kar potem obžalujemo.
Vsega se ne da razložiti,
morda moramo kot tako sprejeti,
in zato se včasih tudi molče borimo
za tiste poslednje skrivnosti,
da jih ne oskrunimo.
Včasih zadostuje že prisotnost tebe
(kdor koli pač že si),
da začnem razmišljati,
za kaj sploh živim
in kaj je tisto, česar si v resnici želim.

(Satira za ob vsakem vremenu)

Duša kliče: »Ven iz tega gorja!
Ven, ven iz norosti tega sveta!«
Mati žalostinka je iz brezna vstala,
se prekrižala, nad dušami v jeku zjokala.
Jaz pa sem tu, sredi srednjega veka,
z otrokom maskoto, ki joče in veka.

Duša je psička na vrvici, ojoj,
saj se sprehaja po parku z menoj!
Nekaj dlak starega volka je na najej.
Ustreli ga in ga kot pečenko slastno pojej!