Aljaž, tudi sam se pridružujem Ludmilu, ki je res napisal briljanten komentar k tvoji poeziji spoznavanja naše temne strani v nas samih.

Kdor se tako potopi kot ti v svoje lastno bitje, odkrije, da v njem obstajajo vidiki, ki so preveč mučni in neprijetni (satanska sila, Ljudmil), da bi jih hotel jasno(to ne velja v tvojem primeru) in razločno pogledati. Stari Grki so to strahovito notranjo borbo v nas samih, primerjali to notranje videnje s pogledom meduze.

Meduza je bila strah vzbujajoče, krilato dekle, ki je prebivalo na koncu na koncu zemlje. Njeno kožo so pokrivale zmajeve luske in namesto las so jo obdajale žive kače. Imela je velike podočnike kot divji prašič, jeklene roke in zlate peruti. Kdor jo je pogledal v obraz, je okamenel. Soočenje s globino našega bitja lahko prikliče tako očitno grozo, da popolnoma onemogoči naše življenjsko moč. Človek lahko okameni. Tej pošasti v sebi noben človek ni dorasel. Redki so, ki odgovor na ta strašni vidik svojega bitja poznajo.

Moč meduze(Zla) lahko zlomimo le s pomočjo (govorim iz lastne izkušnje) "Božanskega sina". Ta božanski vidik predstavlja v grški mitologiji Perzej, sin Zeusa in Danaje. Le nadčloveško, torej to, kar presega omejitev naše človeške zavesti, je sposobno nevtralizirati in uničiti ogrožanje Meduze(Satana in njegove hierahije zlih sil, Temne sile vesolja)

Ko je Meduza obglavljena, švigne iz trupa slap krvi, iz katere se rodi Pegaz, leteči konj. Ko je božanski element premagal pošast narave nasprotij, se osvobodi dinamična energija, ki dvigne človeka v njegovo pravo, božansko stanje zavesti. Da bi torej dosegli pravo spoznanje, je torej potreben predvsem Perzej. Le on, Božanski sin, lahko premaga Meduzo.

Zaradi naše usmeritve k cilju-svobode in dosledne odločitve za to, kar Perzej lahko osvobodi, pride trenutek, ko se boj lahko prične. Nikakor pa se v takem trenutku ne smemo ustašiti in se pognati v beg. Naša osebnost( Aljaž) ima predvsem nalogo, da se za to dogajanje odpre, ga dopusti, zaupa Bogu in sodeluje. "Gospod Bog, v tvojega Duha predajem svojega duha!".

Ko enkrat naredimo prostor za Drugega znotraj nas, doživimo, da sodelujemo. To je lahko za našo osebnost v nekem določenem trenutku neprijetna izkušnja, saj hože naš ego-jaz v svojem kraljestvu sam vladati. Gotovo je, da se bo upiral:"V spomine se zapiram...Zanesljivo so navada..."., saj čuti, da je ogrožen njegov obstoj. Občuti strah. Sedaj pride do tega, da je treba vztrajati in ne pobegniti pred praznino, ki lahko nastane v tej tišini. Naš ego-jaz se namreč sedaj nagiba k temu, da hoče napolniti to praznino. Kdor v takem trenutku vseeno tvega in zaupa Božanskemu pomočniku, bo zagotovo zaslišal v svojem umirjenem in tihem srcu, glas samega izvira ali začetka.

Zaradi današnjega vpliva vodnarjevega izžarevanja se bo v nas zmota razpršila in val ljubezni bo širil moč vzvišene, več dimenzionalne resničnosti preko celega sveta. Tako se bo naša na novo pripravljena duša za nov razvoj dvignila in šla kot Perzej po poti k Božanskemu soncu ljubezni.
Lep pozdrav in vsa podpora tudi od mene.
Miran.

[ Odgovori na to | # ]