V spomine se zapiram,
Kot ujetnik v celici.
Dobre, slabe zdaj grupiram,
Njih efekt se ne izgubi.
Kot ujetnik v celici,
Le zabijam mrke dni.
Njih efekt se ne izgubi,
Ko v svet odprem oči.
Le zabijam mrke dni,
Meni nič več ne pomaga.
Ko v svet odprem oči,
Vidim temo, mrak prevlada.
Meni nič več ne pomaga.
Periodična neurja...
...Vidim temo, mrak prevlada,
Čustva mi razpiha burja.
Periodična neurja
Zanesljiva so navada.
Čustva mi razpiha burja...
...Vidim dno tega prepada.
Zanesljiva so navada
Alternirajoča čustva.
Vidim dno tega prepada,
Pot se steka mi v usta.
Alternirajoča čustva,
Kakor zmeraj, umirim.
Pot se steka mi v usta,
Ko vdihnem zadnji dim.
Kakor zmeraj, umirim...
...Duha si, misli in občutke.
Ko vdihnem zadnji dim,
Čutim v srcu lepe snutke.
Duha si, misli in občutke,
Zdaj usmerim v srce.
Čutim v srcu lepe snutke...
...Misli v temi se iskre...
Zdaj usmerim v srce,
Kot ujetnik v celici...
...Misli, v temi se iskre,
Njih efekt se ne izgubi.
Kot ujetnik v celici,
V spomine se zapiram.
Njih efekt se ne izgubi,
Dobre, slabe zdaj grupiram.
|
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: ljudmil dne četrtek, 16. avgust 2007 @ 07:27 CEST
Moj čvrsti stisak ruke.
Ljudmil
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: Ajda dne četrtek, 16. avgust 2007 @ 08:03 CEST
...Duha si, misli in občutke.
Ko vdihnem zadnji dim,
Čutim v srcu lepe snutke.
Zanimivo razmisljanje se je podilo po tvoji glavi, kjer se kopicijo brbotki. In zelo vsec mi je beseda snutek, katera zelo veliko pove in se kako nizas svoja obcutja, svoja neustavljiva vrenja, ki prerastejo v izbruh in nova pesem je rojena.... vem, da ne zelis te svoje snutke obdrzati zase, da jih zelis deliti z nami in prav je tako...in kako je lepo tudi na tak nacin, ki nam je dan, nam ljubiteljem poezije in tudi snovalcem, spoznavati cloveka v tisti njegovo dopadljivi sredici, ki drhti in dopusti lusciti ....ja....ne boli to lusciti , ampak se napaja, kot se tudi napajas ti z mislimi, ki ti jih damo, ker ves, da so iskrene in le zate. Joj joj, danes sem pa razpolozena za neznorečenje in spomnila sem se pregovora ali reka, dobro se vraca z dobrim in naj zakljucim to misel, vraca se ti to, kar das in to v polni meri, izkoristi to vracanje in pluj po razburkanem morju, svobodno in varno...
Ok nooooo, ustavi se ze Ajda, bom bom, grem malce pocofotat v bazen:)
lp, ajda
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: Najdihojca dne četrtek, 16. avgust 2007 @ 08:05 CEST
Zanesljiva so navada.
Čustva mi razpiha burja...
...Vidim dno tega prepada.
Zdaj vsaj kapiram, zakaj si nehal biti klepetulja. Pičila te je ena tvojih malo črnih faz in bo minila :) …
Aljaž, jaz rabim kanto kofeina za takšno pesmico :) Ma je težka in kakor je rekel Ljudmil, nabita, prepojena s toliko različnimi občutji, da sem brala zagotovo petkrat, pa vem samo eno, da se soočaš (spet) z enim svojim, ja lepo si povedal, periodičnim neurjem, kar si več kot odlično zelo zgovorno prikazal. Me je kar premetavalo zraven in nekje sem v sebi zagledala eno črno pikico, ki je hotela na plan. Preveč močna sem te dni, nima šanse :)))) – drugače povedano, edigs je pri roki :))))))))) zato želim tudi tebi radirko ali pa vsaj, da ne butneš ob čeri, temveč te na razburkani gladini preseneti mirno morje in v pristanu pričaka sonce, ki vzhaja … :)
Stavim za sladoled, da si ob toliko ustvarjalnosti zagotovo daleč od dna prepada, ki ga vidiš :)))) ?! In oglasi se čim prej. Me bo nehalo skrbeti zate …
Pozdravček,
Suada
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: ivi bohorč dne četrtek, 16. avgust 2007 @ 10:07 CEST
močan kofein,
da še kakšno
pesmico spesnim.
LEPO SE IMEJTE Ivi
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: Lea7 dne četrtek, 16. avgust 2007 @ 12:26 CEST
Duha si, misli in občutke,
Zdaj usmerim v srce.
Čutim v srcu lepe snutke...
...Misli v temi se iskre...
Tukaj vidim svetlobo upanja, v katerem najdeš vse odgovore. Tudi v tej nekakšni zmedi mešanih občutkov, v katerih še zmeraj iščeš luč, čeprav postaja vse bolj temno. Veš kje iskati in že ta misel da tudi nam upanje, da bodo prišli kmalu prijetnejši občutki na plan.
Lep pozdrav!
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: Weirdness dne četrtek, 16. avgust 2007 @ 16:36 CEST
Ostal sem brez besed...
Že samo omenjanje Edgarja Allana Poea mi je zaprlo sapo...
To je bil zame komentar brez primere.
Še sedaj čutim tvoj stisk roke, močan tako, da me je postavil na trdna tla...
Hvala ti za ta kratek jedrnat sestavek najlepših besed...
Lep pozdrav, Aljaž
---
You don't know me, you don't know me at all...
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: Weirdness dne četrtek, 16. avgust 2007 @ 16:42 CEST
Opažam da so ti všeč besede "skupek", "snutek"...
Čisto kratke, enostavne, a se vseeno toliko skriva v njih, za njimi...
Izkoristil bom tvoj varen pristan v razburkanih vodah, da bom lahko varno opazoval viharno vreme, ki že zapušča te vode in pušča sončnim žarkom greti moje srce...
Tvoj in ostali komentarji so ti snopi žarkov, ki čez temne oblake neutrudno silijo, da mi osvetljijo misli in duha...
Ti pa veselo čofotaj, nastavi malo kože soncu, naj te zagreje...
Hvala ti...
....in lep pozdrav, lepe želje, Aljaž
---
You don't know me, you don't know me at all...
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: Weirdness dne četrtek, 16. avgust 2007 @ 16:52 CEST
Bereš me kot odprto knjigo... :)))
Vsake toliko imam kakšen dan, ko me spomini prevzamejo. Zaradi teh spominov se počutim, kakor da sem zaprt v celici. Veliko slabih spominov, ki pa se mešajo tudi z dobrimi. Zato jih grupiram in opazujem efekte. Ker pa sem optimist, kaj kmalu najdem pot iz depresije in na konce sem v celici, grupiram spomine, vendar srce najde moč v dobrih in lahko se poberem.
Že vmes pa sem videl dno prepada, torej sem vedel kako nizko se bom spustil, da bom lahko spet vstal in šel nazaj v višave, kjer bo sonce spet sijalo...
Ti si svetel, močan žarek, ki me najde, kakor slepa kura najde zrno... :)))
Čakaš me v pristanu, skupaj z ostalimi pozitivkarji, ki skrbno božate kotičke mojega srca, da lažje spet najde ustaljeni ritem...
Ustvarjalnost pa mi zadnje dni ne pusti dihati, kakor si lepo povedala. In ko se vidiva ti sladoled in kava ne uideta, hehe. :))))
Pozdravček tebi, sonček....
Aljaž
---
You don't know me, you don't know me at all...
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: Weirdness dne četrtek, 16. avgust 2007 @ 16:56 CEST
Me veseli, da si še z nami. Vesel sem, da nisi odšla, ampak si se umirila in kofeinu pustila, da ti kravžlja možgančke in omogoči nam, da bomo spet lahko brali kakšno pesem prelepo, izpod tvojih prstov poslano...
Lep pozdrav, Aljaž
---
You don't know me, you don't know me at all...
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: Weirdness dne četrtek, 16. avgust 2007 @ 17:02 CEST
Poznaš me, prebereš med med vrsticami kitic in vidiš, da ni tako hudo, kot se zdi na prvi pogled.
Da že sam vidim upanje, pomeni nekaj dobrega. In prav to upanje si ti, ste vsi ostali, ki mi ne pustite biti kaj dolgo zamorjen, s sklonjeno glavo, temveč mi usmerite glavo nazaj med oblake, da ne vidim več prepada, kaj šele njega dno...
Vem kje iskati, zato vam predložim pesem, v kateri vas iščem, ker potrebujem ramo, na katero lahko naslonim kdaj svojo polno, težko glavo...
Hvala ti Lea...
Hvala vam vsem...
Hvala vesolju za prijatelje, kot ste vi...
Aljaž
---
You don't know me, you don't know me at all...
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: Nuška Golobič dne četrtek, 16. avgust 2007 @ 19:08 CEST
sm tko fajno pesmico uspela sestavt
in vem da bi te nasmejala
in potem je bil le predogled
jaz pa v veri
da sm poslala
izklopim zadevo.
Pridem takoj nazaj
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: Nuška Golobič dne četrtek, 16. avgust 2007 @ 19:20 CEST
HEJ HEJ HEJ:)
TI MOJ SONČEK:)
TI BOMBONČEK:)
TAKOLE PA TOLE NE GRE
NE, NE IN NE....!!!
ZDAJ JAZ SEM PRIŠLA
VSE SPOMINE ODGNALA BOM STRAN
KADAR PRIDEM
NIKOLI NE PRIDEM ZAMAN:):)
Psssssssssssss (Beri: piham....še bolj piham:)
POSTANEM DIVJA
DA ODŽENEM OD TEBE
VSE SLABE STVARI
IZ MENE SONČEK LE ŽARI
PRIDI, PRIDI K MENI TI
KO OB TEBI SEM-
VSE SE MI SMEJI:):):)
ps. kuku Nuška je že TU:):):)
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: Weirdness dne četrtek, 16. avgust 2007 @ 19:52 CEST
Kako uspe ti to, ne vem,
A na bolje zdaj jaz grem.
Ko te berem, se smejim,
Na mavrici v nebo poletim...
In odpihneš mi spomine,
Ki so v srcu me pestili.
Narediš mi še skomine,
Da smejal bi se v sili...
Sonce skozi tebe sije,
Moj bonbonček sladek.
Moje srce te že pije,
Za moj srček si obkladek...
Kuku, lepo, da si tu... :):):)
Lep pozdrav, Aljaž
---
You don't know me, you don't know me at all...
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: ljudmil dne petek, 17. avgust 2007 @ 13:01 CEST
Pisati sladunjavu poeziju je umetnost, spustiti se u pakao vlastite duše i iz najtamnijih uglova izneti sve svoje slasbosti na dan je izuzetna hrabrost. Sukobiti se sa vlastitim strahovima,pohlepama, požudama, strastima,predrasudama i nekorisnim željama ,uspevaju samo retki. Mnogi niti pred licem smrti nisu spremni da pogledaju tamnu stranu svog obraza. To je teška borba. Prošao sam kroz to. U kršćanstvu tu tamnu stranu naše ličnosti simbolizira ju sotona i zmija, kod Edgara Allana Poea to je gavran.
Sve one koji kreću u takvu bezpoštednu borbu, želim ohrabriti i pružiti moralnu podršku.
Sa najljepšim pozdravima.
Ljudmil
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 17. avgust 2007 @ 14:07 CEST
Kdor se tako potopi kot ti v svoje lastno bitje, odkrije, da v njem obstajajo vidiki, ki so preveč mučni in neprijetni (satanska sila, Ljudmil), da bi jih hotel jasno(to ne velja v tvojem primeru) in razločno pogledati. Stari Grki so to strahovito notranjo borbo v nas samih, primerjali to notranje videnje s pogledom meduze.
Meduza je bila strah vzbujajoče, krilato dekle, ki je prebivalo na koncu na koncu zemlje. Njeno kožo so pokrivale zmajeve luske in namesto las so jo obdajale žive kače. Imela je velike podočnike kot divji prašič, jeklene roke in zlate peruti. Kdor jo je pogledal v obraz, je okamenel. Soočenje s globino našega bitja lahko prikliče tako očitno grozo, da popolnoma onemogoči naše življenjsko moč. Človek lahko okameni. Tej pošasti v sebi noben človek ni dorasel. Redki so, ki odgovor na ta strašni vidik svojega bitja poznajo.
Moč meduze(Zla) lahko zlomimo le s pomočjo (govorim iz lastne izkušnje) "Božanskega sina". Ta božanski vidik predstavlja v grški mitologiji Perzej, sin Zeusa in Danaje. Le nadčloveško, torej to, kar presega omejitev naše človeške zavesti, je sposobno nevtralizirati in uničiti ogrožanje Meduze(Satana in njegove hierahije zlih sil, Temne sile vesolja)
Ko je Meduza obglavljena, švigne iz trupa slap krvi, iz katere se rodi Pegaz, leteči konj. Ko je božanski element premagal pošast narave nasprotij, se osvobodi dinamična energija, ki dvigne človeka v njegovo pravo, božansko stanje zavesti. Da bi torej dosegli pravo spoznanje, je torej potreben predvsem Perzej. Le on, Božanski sin, lahko premaga Meduzo.
Zaradi naše usmeritve k cilju-svobode in dosledne odločitve za to, kar Perzej lahko osvobodi, pride trenutek, ko se boj lahko prične. Nikakor pa se v takem trenutku ne smemo ustašiti in se pognati v beg. Naša osebnost( Aljaž) ima predvsem nalogo, da se za to dogajanje odpre, ga dopusti, zaupa Bogu in sodeluje. "Gospod Bog, v tvojega Duha predajem svojega duha!".
Ko enkrat naredimo prostor za Drugega znotraj nas, doživimo, da sodelujemo. To je lahko za našo osebnost v nekem določenem trenutku neprijetna izkušnja, saj hože naš ego-jaz v svojem kraljestvu sam vladati. Gotovo je, da se bo upiral:"V spomine se zapiram...Zanesljivo so navada..."., saj čuti, da je ogrožen njegov obstoj. Občuti strah. Sedaj pride do tega, da je treba vztrajati in ne pobegniti pred praznino, ki lahko nastane v tej tišini. Naš ego-jaz se namreč sedaj nagiba k temu, da hoče napolniti to praznino. Kdor v takem trenutku vseeno tvega in zaupa Božanskemu pomočniku, bo zagotovo zaslišal v svojem umirjenem in tihem srcu, glas samega izvira ali začetka.
Zaradi današnjega vpliva vodnarjevega izžarevanja se bo v nas zmota razpršila in val ljubezni bo širil moč vzvišene, več dimenzionalne resničnosti preko celega sveta. Tako se bo naša na novo pripravljena duša za nov razvoj dvignila in šla kot Perzej po poti k Božanskemu soncu ljubezni.
Lep pozdrav in vsa podpora tudi od mene.
Miran.
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: Weirdness dne petek, 17. avgust 2007 @ 18:01 CEST
Imel sem grozljivo izkušnjo v zvezi, ki me še vedno preganja v sanjah in v spominih. Ampak sem preživel, se pobral in šel naprej. Da sem to lahko naredil, sem moral izbojevati boj s samim seboj, kakor si napisal in ta boj delam še vedno periodično, torej vsake toliko časa... In napišem zato pesem, da dam vse iz sebe in lahko opazujem, kaj se z menoj dogaja, kakor to opazuješ ti, torej iz tretjeosebne perspektive - skozi pesem...
Šele, ko napravim to, lahko pridem do dna samega sebe in se "popravim"...
To si lepo uvidel tudi ti v moji pesmi.
Hvala ti za tole prijetno podporo. Prav lepo je imeti nekoga ob sebi v takšnih trenutkih...
Lep pozdrav, Aljaž
---
You don't know me, you don't know me at all...
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: Weirdness dne petek, 17. avgust 2007 @ 19:15 CEST
Tudi tebi bi lahko napisal podobno, kakor Ljudmilu, a se ne bom ponavljal...
Lepo si se razgovoril o božjem sinu in grški mitologiji... Jaz pa vendarle iščem pomoči pri energiji, ki je vsepovsod in v vsem, kar pa je zelo podobno razlagi Boga...
In zaupanje v to energijo me zmeraj postavi na noge in na pravo pot.
Takorekoč delam točno to, kar si zapisal, le drugačno poimenovanje imava...
Hvala ti in lep pozdrav...
Aljaž
---
You don't know me, you don't know me at all...
V spomine se zapiram...
Prispeval/a: ljudmil dne nedelja, 19. avgust 2007 @ 12:00 CEST
Upravu si kada kažeš da se popravljaš.Ta borba ima smisao.Pobjeda u takvoj borbi donosi oslobadjanje od negativne karme, dobićeš dobro zdravlje, sreču,pa i produžetak života. Zato i tamna strana našega obraza ima svoju važnost. Kakav bi bio naš život da nije borbe? I potpuno si upravu, moramo se stalno boriti.
Kada malo pridobiješ iskustava, razumećeš da je ta borba zapravo ples. I, plesaćeš u neponovljivom ritmu života, plesaćeš izmedju meduza ( Miran ) i morskih nimfa.Život će sve oprostiti, ali ne i neaktivnost.
Miran je dobar prijatelj i njegov eleltronsli naslov znaš, a evo i mog:ljudmilarezina@hotmail.com
Srečno Aljaž.
Ljudmil