Drage pesnice in dragi pesniki ter vsi, ki ste brali mojo poezijo!

Nabrala bi vam rada šopek rož in vam jih podarila, vendar cvetje mi je povezalo roke v delo, da smo postali skupna sila. Pesnimo cvetenje in se ne moremo ločiti. Zato sem vam napisala nekaj misli, ki so poniknile skupaj s šopkom v mojo dušo.
Izrula sem iz ust nekaj koreninic, ki imajo željo, da bi še poganjale in cvetele. K vam pošiljam ptico, da vam jih v kljunčku prenese. Vsaka koreninica zopet požene v cvet. Želim vam veliko ustvarjalnega dela in lep, z zlatom obsijan pesniški portal.
Tatjana
ISKANJA
Lačno hrepenenje bo ponorelo.
Ni samo jezik, ki liže barve
z okusom po koži.
Je črta. Misel, ki drvi.
Razvnema sledi.
Orje po vrelem pesku.
Je ključ za odpiranje oči.
Predigra duše.
Kobul koriandra za ozdravitev.
Mehkoba besed.
Mehčanje trdih snovi.
Trepetavo iskanje bližin.
Gibkih sanjskih reliefov,
plavajočih v vonjih puščavske rože.
Iskanja v milih barvah cvetja v herbariju časa.
Glas vpijočega v puščavi.
Sledenje gibom,
ki odnašajo vznemirjene stopinje
po nikoli dokončanih poteh.
Pišem za tiste dni, ko bom sama
brisala čas v koreninah samopozabe.
Pot od misli do poslednjega dejanja je dolga.
Prestavlja prag vstopanja in izstopanja
skoz mero človeka.
Razdalje se večajo, dotiki zbližujejo.
Pomikajo se v neskončnost.
Drvim skozi glasbo, ki ustvarja drevo rasti
in me cvete v listih.
V živem pesku se pogreza nemočen skarabej,
ki vali svojo kroglo med kepice prsti,
ki so hotele zložiti črke v izbrušene pomene besed.
Vtkan je obraz širnega vesolja v gib dlani,
ki sije v pečatu stvarstva, v želji biti,
odtisnjen z nanosom veselja v moje srce. |
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 13. avgust 2007 @ 23:10 CEST
Vse, ki ste zadnja štiri leta brali na Sončevih pozitivkah mojo poezijo, oveščam, da bom v kratkem imela svoje spletne dinamične strani, kjer bodo objavljene moje pesmi v elektronski obliki in kjer bom objavljala svojo novo poezijo pa tudi druge zvrsti. O tem vas bom pravočasno obvestila.
Želim vam sporočiti, da sem zaradi oblice dela primorana zapustiti Pozitivke, ker pripravljam jesenske prireditve in nastope ter izdajo nove knjige.
Vse, ki želite uživati ob kulturnem srečanju z mano, vabim 26. 8. 2007 ob 17.00 uri na Brje pri Ajdovščini, kjer bodo predstavljene moje pesmi o zemlji, žitu in kruhu. O tem si lahko preberete v članku, ki je objavljen na Pozitivkah. Na Brjah si lahko si ogledate tudi spominsko sobo Simona Gregorčiča.
Kdor želi mojo pesniško zbirko Gorečka, lahko kontaktira z mano po telefonu št. 05/62- 73-767 ali po emailu malec@volja.net. Lahko jo dobi po povzetju prek knjigarne Libiris v Kopru za 20 Evr + stroški dostave.
Nekateri boste dobili mojo pesniško zbirko Gorečka od časopisa Primorske novice kot nagrado za pravilno rešeno križanko, na kateri je moja slika.
Vse moje zveste bralce lepo pozdravljam in bom vesela, če se mi boste oglasili. Prav rada vam bom po meilu poslala kakšno svojo novo pesem, ki vam bo razveselila dušo in polepšala dan.
Prisrčen pozdrav vsem
Tatjana Malec
Iskanja
Prispeval/a: Pozitivke dne ponedeljek, 13. avgust 2007 @ 23:39 CEST
Tatjana pozdravljena.
V imenu uredništva ti želim čim več uspeha in ustvarjalnosti na tvoji poti in uspešne nastope v javnosti. Z veseljem bom obiskal tvojo novo internetno stran s poezijo.
Lep pozdrav
Igor
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 14. avgust 2007 @ 08:02 CEST
vsem v uredništvu Pozitivk se zahvaljujem za dobre želje.
Tatjana Malec
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 15. avgust 2007 @ 11:15 CEST
Lep pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Najdihojca dne sreda, 15. avgust 2007 @ 11:41 CEST
brisala čas v koreninah samopozabe.
***
Morda se sama kdaj pozabiš, jaz bom te globoke in lepe pesmi prebirala znova in znova. Poezija je moja duša in raj za moje izgubljene sanje.
Pozdravček,
Suada
Iskanja
Prispeval/a: ljudmil dne sreda, 15. avgust 2007 @ 14:52 CEST
Srečno Tatjana.
Ljudmil
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 15. avgust 2007 @ 15:30 CEST
na Pozitivkah vas pesnice in pesnike resnično težko zapuščam s preselitvijo na svoj portal, saj ste vsi tako čudovite in žlahtne osebe in lepi po duši. Biti v vaši družbi je pravo doživetje, ki ustreza slikam odsevov mnogih ogledal, ko se slike druga z drugo ujemajo in se naselijo v bralčevem občutku. Koliko veselja in zadovoljstva se občuti, ko te poezija navdaja s čustvom nežnosti, ljubezni, pozornosti in prijateljstva.
Poezija je popolnost zavedanja, ki jo bolj občuti naša duša kot pa razum. Poezija vselej budi v nas neko stopnjo ljubezni, kot da bi se vsi malo drug v drugega zaljubili. Prav ta prečiščena občutljivost in priraščenost, ki jo občutimo ob branju poezije, nam omogoča, da zaznamo meje naše čutnosti in spoznamo meje notranje etičnosti. Poet je kot Venera v školjki in od tu vlada svetu s svojim vseobsegajočim pogledom in ga spoznava. Poezija je istovetna z razodetjem božjega bistva.
Suada, pišeš, da je poezija tvoja duša in raj za izgubljene sanje. Poezija se vedno izkaže kot simbol absolutnega, je urejajoča dejavnost duše, je realno bivanje, spoznano in doživeto po svojem bistvu. Poezija je sila med negibnostjo in hladnostjo sveta ter rastočo močjo življenja. Je potrjevanje, blagoslavljanje in deifikacija bivanja, zato Suada, smo pesniki prebivalci raja. Ustvarjamo si ga s svojo poezijo. To je naš drugi dom. Ustvarjamo si ga sami z omamo, zanosom, z neke vrste pijanostjo in ekstazo.
Ali ni bil n. pr. Žafran plen dionizične norosti s svojo zaljubljenostjo v Sinjeoko in s trpljenjem brez olajšanja v tem svetu apoliničnih podob, ko ljubi samo eno in njo edino. Ljubil jo je in še jo ljubi zato, da ga ne ubije osamljenost. Osamljenost jo kliče nazaj, njo Sinjeoko, voljno in mehko, zaljubljeno in predano. Ljubiti in občudovati žensko, razpeto Sinjeoko v slikarskem okviru srca kot Monalizo in doživljati to čudovito notranjo zgradbo resnično žive umetnine in jo izliti v poezijo, pomeni polno doživetje samega sebe, svojega bistva in po svoje je to hkrati tudi težak experimentum crucis, križišče, kjer se razhajata srce in razum. Žafran ne bo nikoli dopustil, da se sinjeoka odtrga od njegovega srca. In tako je tudi s pesnikom in njegovo poezijo. To je večna ljubezen, ki nima konca.
Drage pesnice Ajda, Danaja, Nuška, Suada, Lea, Ljuba, Danijela, Navihanka, Darinka, Doroteja, Titanic, Igriva Vila ter pesniki Aljaž, Vinky, Gabrijel, Morje, Morje, Lucigniolo, Žafran, kakor tudi dragi prijatelji Miran, Ljudmil, Brane, Lario in drugi, imam vas rada. Rada imam tudi Igorja, Tomaža, Aleša, Nino in Gapeta. Morda sem še koga pozabila omeniti. Vsi ste bili moji čudoviti prijatelji.
Ko bo moj portal poezije odprt, ste vabljeni!
Lep pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 15. avgust 2007 @ 15:45 CEST
hvala ti za lepo misel. Racionalna podoba sveta nastaja samo v človekovi misli. Kar spoznavamo, ni sonce in zemlja, termveč oko, ki vidi sonce in roka, ki čuti zemljo; kar občudujemo in spoznavamo ni umrljivo telo ženske lepote, ki ustvarja poezijo, temveč neminljiva lepota poezije, ki je večna.
Lep pozdrav v Veliko Kladušo, se beremo!
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Ajda dne sreda, 15. avgust 2007 @ 18:12 CEST
brisala čas v koreninah samopozabe.
Pot od misli do poslednjega dejanja je dolga.
Izluscila sem biser iz tvojega prelepega iskanja in mislim, da se je tudi Suadi sedel v srce...mi je pa seveda zanimiva tudi misel v zadnji vrstici...mislim, da bo se veliko poti tvojih brbotavih, pronicljivih, iskrivih in se bi lahko nastevala, misli, da je pot do tistega, ko bos rekla, zdaj imam pa dovolj, ne bom vec ustvarjala, se dalec dalec..niti zametkov ni videti..niti drobcene zvezdice, ki bi kazala pot nedejanj in nedajanj... to si ti Tatjana, neumorna in z mocno energijo...
Me je kar malo stisnilo pri srcu, ko sem brala vrstice, da se poslavljas, po drugi strani pa mi zaigralo srce, ko sem prebrala, da bos imela svojo internetno stran, da bomo obvesceni kam lahko pokukamo in da bos, vsaj mislim da, se pokukala sem in kaj napisala. Ko s colnickom priplujemo v pristan, se ne vemo ali bomo tu nasli svoj koscek raja, vseeno nam je izziv in vzamemo si del tega zase in tako sem si jaz tudi pozitivke vzela zase, vzljubila ljudi, ki so tu in seveda njihovo poezijo. Vzljubila sem tudi tvojo in vem, da bo to novo , ki ga bos ponudila v branje, spet tisto dopadljivo. Res pa je, da ima tudi koscek raja svoje temne plati, a vseeno...kako ze recemo? Pozabiti slabe stvari, crpati iz pozitivnih, dobrih in biti srecen, da so tiste, ki kricijo, pozitivne in dobre in tako je tudi prav.... no...zdajle me ze malo zanasa v vode, ki se jim rece euforija, saj si se in se bos...a kako naj drugace pisem kot tako..po drugi strani pa mislim, da se premalo za tisto, kar si pustila tu...ja, vsak pusti pecat in tudi ti si ga.... in vem, da bomo ostali prijatelji, da si nas nastela lepo cetico tistih, s katerimi si bivala v sozitju...bodi dovolj, ane:))
lep pozdrav,
ajda
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 15. avgust 2007 @ 22:38 CEST
tvoj komentar mi je prav posebno drag, tako kot so mi bi bili dragi vsi tvoji komentarji k moji poeziji, ki so sami zase dosegali višino izbrušene literarne zvrsti. V njih ni zvenela samo poetična metafora, temveč glasba, videnje zvokov iz notranjega razpoloženja in doživljajske zavesti. Tvoji komentarji, ki si mi jih zapisovala pod mojo poezijo so najprisrčnejše in najintimnejše stvaritve, ki sem jih odložila ne le med zapise, temveč in predvsem so skrbno naloženi v moje srce. Bila si mi v veliko spodbudo. Brala jih bom gotovo še tiste dni, ko bom sama in brisala čas v koreninah samopozabe. Zato lahko rečem, da je med nama stkana posebna vez. Draga Ajda, koliko lepih fragmentov bom lahko našla tudi v stihih, v tvoji prekrasni pesniški zbirki, ki je en sam spev ljubezni. Tvoja zbirka je poslikana z metulji in ti si položila na mojo poezijo roko, bila je lahka kot metulj, ki me je živo gledal v oči in se mi smejal ter odletel.
Omenila si moje načrte. Da, obstajajo spodbude, obstaja volja moje duše, da kot sodelujoča duhovna celica svojega telesa deluje v toku nastajanja in spreminjanja. Občutim nekakšno prebujenje, nekakšno notranjo potrebo po nečem novem, po višji kakovosti, ki jo žene neusmiljena moč, da izgrebem iz sebe tisto najboljše, kar lahko. Želim se podpreti in preizkusiti v monologu sama s seboj, v družbi v tekmujočem prijateljstvu s svojo intuicijo in navdihom, ki sta postala najdragocenejši in najbolj priljubljen prijatelj. Izbrala sem to pot iz čiste notranje svobode. Počutim se kot večglasna pesem, ki želi peti in nadomestiti izgubo, ki sem jo utrpela po inerciji, še sama ne vem česa. Izčrpavala sem se v stvareh, ki niso bile zame. No, pa pustimo to. Iz slovesa ne bomo ustvarjali polemik. Bila sem v družbi čudovitih ljudi in hvala vsakemu, ki me je hotel videti kot osebo, ki je delala z dušo in srcem za Pozitivke.
Veš kako se veselim svoje literarne predstavitve na hribčku svetega Martina, v majhni cerkvici med vinogradi, ko bo zaklenkal zvon svoj drhteči bas in začel pritrkovati svojo himno, ki se bo razlegala po krajih, kjer sem preživela otroštvo in bosonoga tekala po travnikih. Ta moja otroškost se je razrasla v poezijo o zemlji, žitu in kruhu, ki jo bo ob glasbeni spremljavi brala gledališka igralka SNG Nova Gorica Alida Bevk, vnukinja pisatelja Franceta Bevka.
Koliko dela me letos še čaka, jesenski literarni večeri, dokončanje in izdaja nove knjige, urejanje spletnega portala poezije, in še bi lahko naštevala. Izstopam iz sebe na najboljši možen način. Življenje je preveč dragoceno, da bi ga zapravljali. Brez optimizma in zaleta ni mogoče ničesar narediti. Oh, ta glasba, docela nesnovna v srcu, kako odmeva, ko govori:
Ukradla sem delček neba
in prišla na svet, kjer vse ureja nek red.
Videla sem, da kroži luna okrog planeta.
Vse je raslo in valovalo pred menoj.
Tu se je raztezala ogromna žitna njiva.
Padla sem vanjo in se kotalila naprej.
Znašla sem se v objemu učene nevednosti.
Ljudje so me obložili z okraski,
vendar nisem razumela njihovega pomena,
da je zlato vse, za kar se borijo.
Z ogrinjalom sem obrisala rosno nebo.
Življenje mi je odvzemalo moči in dneve.
Suša me je prižemala k sebi.
Fosil čas mi je strmel v oči.
Vejico zelenja, ki sem jo odčesnila
v raju, sem prinesla s seboj.
Nisem vedela, da prinašam s seboj upanje,
da se mi ne odprejo podzemna vrata,
da bi padala in padala še dlje,
še globlje v ponesrečeno igro,
ki bi mi ogrožala občutenje praznika,
da sem. Da sem znamenje, ki ga je
naslikal žarek na majhen zelen listič.
Lep pozdrav in veliko ustvarjalnega dela, draga Ajda.
Prisrčna ti hvala.
Tatjana.
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 16. avgust 2007 @ 09:50 CEST
danes sem prejela tvojo elektronsko pošto. Hvala, da si se spomnil name. Tudi tebe prištevam med naštete prijatelje.
Ker že nekaj časa nisi pisal v Pozitivke, mi je ušlo, da te nisem navedla. Pred očmi imam vse tiste prijazne pogovore s prireditev, ko sva kramljala in pila teran. Prav z lepimi vtisi se te spominjam in lepo pozdravljam
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Nuška Golobič dne četrtek, 16. avgust 2007 @ 18:08 CEST
Všeč mi je, ko prideš
k meni na obisk od znotraj
po sončnih stopnicah
v moje srce.
Tam prebereš več
kot z nasmeha mojega obraza.
Prepustim te zlatemu splavu,
ki te ponese s tokom
mojih notranjih rečnih voda.
Tam boš drsel skozi svoje srce
po dobrohotnih poteh
in srečal boš mene
resnično, kakršna sem.
Sprejmi darilo
mojih ljubeznivih besed
in ne zaspi v mojih tišinah,
poglobi se vanje v rosnih jutrih
in pazljivo prisluhni,
kaj zadihano govorijo zvečer.
V njih boš našel kaljivo semenje,
rast samotnega pšeničnega polja,
razkošje svetlobnih dreves
in sladki zreli sadeži
ti bodo padali v tvoje dlani,
ko bo sonce v gorečih črkah
zarisovalo znamenja ljubezni
in odtisnilo mojo dušo
v tvoje meni drago srce.
....in še nekaj lističev iz šopka:) cvetja....
....................Ko bereš svoje veselje v mojih očeh,
....................se potapljaš vame z očmi obeh,
....................moj vid je v tvojih notranjih očeh,
....................jaz čutim v sebi veselje obeh.
.......Vse, kar je umiralo v njem,......................
.......je oživljalo in poganjalo kali v meni...........
.......Svojo ljubezen delim še naprej,................
.......ker nobena hladna stran duše...................
.......ne more omajati srca, ko voda odteka.......
.......in ko čas odpira nove struge njenih poti.....
Mogoče stojiš.....................................
v senci mojih hrupnih besed.........................
kot naseldbina duha v absolutnem...........................
Vse nejasnosti in dvoumnosti mi razložiš z molkom,..........
ko plavaš kot misel skozi moje sanje,.....................
kakor listje v vetru......................................
Ko slačiš zrak in vnašaš luči v mojo kri,..
daješ ime moji svobodi...................
............Spati s priprtimi vrati srca,...........
.........čakati, da se ti odprejo nebesa........
...Oh, kakšna norost in sladkost obenem....
..Sijajne so želje, ki te zavezujejo upanju...
...Tedaj se še bolj pozuhnjen stisneš vase...
...in vse se začne z novo dimenzijo ljubezni..
........................Pretoči se vame in nariši pesem v meni.
........................Ogrej me z barvami ognjeno rdeče granate,
........................da bom použila v sebi dneve najine ljubezni.
........................upodobi me sijočo v šopku tvojih rož,
........................dišeče in poduhovljeno, z jasnino neba.
.................Vse kar sem bila in kar sem,..................
..........sem košček tvojega sijočega okrasa................
Podaljšek žarka ob nasipu.....................
Roža z dobrim počutjem na izbočeni strani............
............Utapljam sončno zlate trakove.......
............in se z njimi ovijam kot divji regrat.....
s hrepenenjem in smehljanjem,...........
kot poslednji dotik zaljubljene ženske.
...Vem, da bodo dovolj te drobtinice tvoje poezije, ki sem jih natrosila ... povedo več kot tisoč mojih besed. Smo skozi dneve, ki bežijo postali družinica, v kateri se dogaja vse kar se v družinah dogaja..iz izvira ljubezni in želje po bližini se je razvilo vse... od smeha, jokanja, božanja, prepirov, odraščanja in tkanja vezi, ki so večna:) in puščajo za seboj po vseh sončnih in temačnih dneh, lepe spomine.
Dovolj mi bo le, da ti zvabim nasmeh na usta in ti zaželim vso srečo:):). Vse lepe stvari, ki si mi jih poklonila gredo z mano kamorkoli bom pač šla...v meni je bilo včeraj - je danes- in bo jutri.... Hvala za vse lepe trenutke, ki si jih delila z menoj in z nami. Naj jim nikoli ne bo konca.
..................Ljubezen nikoli ne presahne, vedno pride,...........
..............pomešana z zvezdnim prahom noči in sanjami.........
............Zjutraj, ob belem dnevu, ko jo najmanj čakamo........
P.S. Že par dni sem v temi z internetom in ne vem kako bo danes, sicer kaže na bolje ampak nikdar ne veš... zato bo bolje, da končam:):):) Povedala sem čisto po Nuškasto...eh pa saj vem, da razumeš:)
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 16. avgust 2007 @ 21:35 CEST
kako skrbno si zložila moje, že malo zapuščene in uvele cvetlice v vazo, jih povezala v šopek in jim dolila vode, da si opomorejo. S tvojim tihim glasom so te cvetlice znova zadehtele, se sramežljivo nasmehnile s svojimi barvami in vesele sprejele vabilo naj v vazi prisluhnejo zvenu čiste notranje glasbe. Zares smo bili lepa družinica in vas bom pogrešala.
Moje upanje je spokojno in brezmejno. V meni je pognala mlada moč, ki daje ritem plesu moje duše. Volja mi je osedlala hrbet in njena desna roka me je s bičem spodbodla: »Naprej, naprej!« Leva, srčna, še topla roka me je pobožala in sedaj opletam po kleteh spomina in zlagam stvari na svoje mesto. Blaga navzočnost miru razsvetljuje okna mojega pogleda v življenje, ki je pred menoj in jaz strmim, za hip postojim in predme polzijo nove ideje. Kot hudournik so. Predramim se in tuji čas, ki prihaja mi govori, da so trebušasti oblaki, ki sanjajo, še malce nerodni. Kolegice me že dva dni kličejo na plažo, na kofe, na klepet. Jutri grem na kofe in polizat nart obale, kjer se je nakopičilo že precej medene rose. Kmalu bodo podivjane rikše zaganjale in butale svoje morsko kolesje ob obalo in kmalu bo jesen, zato je treba pohiteti in izkoristiti življenje in pregnati nostalgične sanje po tem ali onem.
Danes sem se zmenila s Pozitivkarjem Dragom iz Logatca, da se dobimo za vikend v Škofljah, tam bo od petka popoldne do nedelje, seveda če bo potrjeno - to je na turistični kmetiji Škoflje 33, vendar ne vem kako bo zaradi moje prireditve 26. avgusta, ker se mi prekriva. Torej drugi vikend bo verjetno Drago z Matejem Sedmakom Peacehikerjem tam, je napovedal kandidaturo za predsednika države. Ta petek ima Matej tiskovno konferenco ob 18 h v Poslovnem hotelu Mons v Ljubljani. Če le morete na Pozitivkah, mu pomagajte nabrati kaj podpisov za kandidaturo? Tudi tiskovne konference bi bilo lepo, da se kdo od Pozitivk udeleži in naredi kakšen intervju z Matejem in ga na Pozitivkah objavi. Upam, da bo to naredila Nina, če bo brala te moje vrstice. No to samo mimogrede, da ne pozabim.
Draga Nuška, ko prideš na obalo, me obvezno pokliči, da se dobiva. Povabim te najmanj kar lahko, na kofe in sveži smeh, poln dobre volje. Lahko pa greve tudi na kosilo, te jaz vabim, ker je to moj teritorij.
Prisrčna ti hvala, da si mi namenila tako lepe misli in jih povezala v cvetlični šopek. Zares si Nuška travniček zeleni, v cvetju razcveteni. Rada te imam.
Prijazen pozdrav in sončen dan zate
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 19. avgust 2007 @ 11:12 CEST
o moji spletni strani, na kateri bo poseben portal nove poezije, ki jo pišem za vas, boste pravočasno obveščeni. Spletna stran bo zanimiva, saj boste na njej našli naslenje rubrike:
BIBLIOGRAFIJA
Knjige in objavljena dela
Literarni večeri in
predstavitve poezije
Recenzije in članki
NAPOVEDI IN PREDSTAVITVE
KULTURNIH DOGODKOV
LITERARNI PORTON
Nova poezija
Intelektualci in svoboda
O kulturi
Vidiki in vizure časa
Eseji
Proza
Potopisi
Fantastika v poeziji in zgodbah
Domislice in iskrice
Satire
Blog
Fotoreportaže in inertvjuji
Pesniška zbirka GOREČKA
v elektronski obliki
Moje mesto in morje v poeziji
Pesmi posvečene družini
Erotična lirika
Pesmi o naravi
Hvalnice
Prigodnice
GALERIJA SLIK
KNJIGA BRALCEV
(mnenja, komentarji
in pogovori)
STIKI
POVEZAVE
BIOGRAFIJA
MOJA DRUŽINA IN SORODSTVO
V SLIKI IN BESEDI
MOJ OČE ČRNI BRAT
GENEAOLOGIJA
ŠTEVILO OBISKOV
------------------------------------------
Ena od novejših pesmi
ODDALJITVE
V ponikanju in odcejanju
sem se dajala na sončno stran
in zlagala v snope,
ko mi je pogled iz daljave
poljubil roko na struni.
Med zmletim kamenjem
v globini klije seme,
ki nikoli ne kasni
v razpiranju grudi.
Slavček se mi je usedel
na ramo, ko je telo zaspalo
na požetem žitu.
Ko sem se pogrezala
med ujetostjo in bežanjem,
me je z glasom oddaljitve
zvabil v kraljestvo rož.
Klijejo spomini,
ki se bodo zapisovali
med stvari,
ki se družijo med seboj
in se odžejani zahvalijo oživljanju.
VABLJENI NA PRIREDITEV "KRUH JE ŽIVLJENJE", KI BO NA BRJAH PRI SVETEMU MARTINU DNE 26.AVGUSTA 2007 OB 17 URI .
Predstavila se vam bom s pesmimi o zemlji, žitu in kruhu.
Prijazen pozdrav in nasvidenje v septembru na moji spletni strani
Tatjana Malec
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 21. avgust 2007 @ 10:18 CEST
Ugotavljam, da ste si moja "Iskanja" ogledali v polnem številu.
Za vas sem napisala nekaj stihov.
POVABILO NA KAVO
Prejela sem najlepši dar,
ki ga še danes diham.
Bil je poseben dan
v malo razpetem oblačilu.
Z razmejitvami jutra in noči -
črto, ki oznanja vstajenje zore,
zlateče valovanje sporočil.
Sprejela sem prinašalko sreče
v vlogi življenjske sopotnice.
S šumom vetra se pozibavam,
popisujem čas in motrim nedorečeno.
Premikam se z zakoni njene krvi
in pokopavam dvome.
Brodim proti toku vode,
hranim se s svetlobnimi koreninicami
ki se razraščajo z neba v spoznanje.
Tam raste krošnja drevesa v spisih modrosti.
Iščem delavnico, kraj, ulico in hišno številko,
okno sveta, skozi katerega sem vstopila
in bila napotena na dolgo pot.
Ko se je odklon prelomil skozme,
sem bila na vrhu svojega drevesa
in opazovala črvivo spodjedanje.
Razbremenjena teže sem se pognala
čez razpenjen rob morskega vala
in zazibala v večerno plimo.
Koščki papirja se množijo
in nalagajo v monitor kot curki mleka
v kavo, ki jo kuham za vas. Vabljeni!
Nasvidenje na mojih spletnih straneh, kjer vas bo čakalo veliko zanimivega branja.
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 23. avgust 2007 @ 05:52 CEST
Kako lepo vas je brati med ikonami
z rokami znojnimi do komolcev
in pogledati zapuščeni vrt poezije,
kako cveti in kako v njem dehtijo navdihi.
Počasi se privadiš, da zgladiš gube času.
Meduze ožigalkarice so odplavale s tokom
in ščepce soli na vekah vam je posušilo poletje.
Sonce sije s polno močjo ljubezni.
Vodne krivulje morja odnašajo misli
čez širna obzorja in brusijo besede.
Delo je najboljše zdravilo za vse,
ker zdravi s posebnimi zelišči,
ki rastejo v morju med vrvmi,
s katerimi je čoln privezan v svoj pristan.
Barkarola z rezervnimi vesli je nared
za plovbo in jambor sega do ramen.
Rožnati zaton sporoča, da bo jutri sončno.
V nedeljo bodo Lokavci pritrkovali,
igral bo godalni Alegretto iz Nove Gorice.
Dramska igrala Alida Bevk bo interpretirala
Tatjanine pesmi o zemlji, žitu in kruhu.
Ne pozabiti priti ob 17 uri na sveti Martin.
Bo super. Sonce vam bo zlatilo kožo
in moja pesem bo imela nepotešljivi zagon.
Užili boste nabreklo grozdje, zrelo
za trgatev in brente bodo polne Klarnice.
Spoznali boste, kaj je ustvaril Nenad Breški
dobrega v svoji krušni peči za vas.
Čaka vas pet vrst šturdlov in drugih dobrot.
Tako lepo diši po vasi, da se v ustih sline cedijo.
Ne bo manjkalo tudi ekoloških semen
za pesniški vrt in sončne pozitivce.
Prisrčen pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 24. avgust 2007 @ 15:00 CEST
Opisala bom utrinek svojega današnjega razmišljanja. Vaše lepe besede o ljubezni res zgladijo gube in pomirjajo srce, vendar pesniki bi morali najmanj eno četrtino svojega časa nameniti spreminjanju sveta. Z besedo! Razsvetlitvi tistih, ki živijo med dvema resnicama, ko ena okleva delovati dobro, druga pa se opogumlja delovati slabo. Vloga pesnika je tudi spreminjanje sveta - z besedo.
In še nekaj pomisli! Kot pesnik si odgovoren za svojo duševno in duhovno udomitev v svet, ki je mnogostrana in obsega tudi tvoj poriv med probleme človeštva. Pesnikovanje ni samo tvoj staus quo samozadovoljstva, je tudi prihodnost.
Duh ima neko motoriko, ki ne živi samo od volje telesa. Ustna votlina je najbolj reprezentativna odprtina našega telesa. Pove kaj smo in kako krožimo v univerzumu duha.
Ustna votlina, ki melje presladko jed, nima v svoji duši usidranega sveta in razsežnosti bivanja. Beseda artikulira spomin, razum in naš odnos do sveta. Beseda ne sme postati infuzija iluzijam. Že v goltancu, ko prihaja beseda na dan, mora sporočati neko pomembno spoznanje, ki spodbudi k razmišljanju.
Tako resno sprejemati direktive svoje telesne lakote, je absurd. Nagon po lakoti in žeji se nam bo izsušil in upognil pred nami, če bo uvidel, da se ukvarjamo s človekom in njegovim bistvom. Odkriti danost, da ni naša pesniška lakota pogoltniti prav vse, brez sporočila. Strinjam se z dejstvom, da je lakoti možno zamašiti in zajeziti tek, njen infantilni kozmični nasmeh, reko medice, najslajših, že kar presladkih besed. Pravo lakoto zapre naša misel, ki ima prednost pred oralnim nagonom postavljati izložbo za razstavo bonbonier. Včasih me preveva občutek, da se uživa v nekoliko demodiranem okolju otroških iger, ki nočejo odrasti.
Ob tem poetičnem razmišljanju sem napisala nekaj vrstic, ki ponazarjajo infekcijo neke družbe s svoji udobni postelji, ki me zares človeško skrbi.
COLOCHIRUS CRASSUS ČLOVEŠTVA
Človek je razvaljan in raztegnjen
kot tanko vlečeno testo.
Postal je berljiv zemljevid svojih
otipljivih posvečenosti, skritih v besedah
svojega uma, duše in srca,
ki kričijo pod zvaljanim mlincem: Aiuto!
Največ dela pri spreminjanju sveta
ima beseda, zlogovane črke v modre misli.
Zlogovane črke, ki postanejo krpe
in jih momljaje melje jezik v ustih,
razum pa v skodelici sivih celic.
Goreči zobje drobijo ledenike
in žvečijo ognjeno agregatno stanje vode,
da bi lahko roke zaveslale z veslom
med favno velikega prostora,
med alkimijo tipa Patricka Süskinda
in v eksistencialnem položaju
okrepljenega vonja predihale
in prezračile svet, ustvarile mejo
med premikom in samonadzorom.
Uboge besede, koliko dela vas še čaka,
veslanje in potapljanje v globokomorsko dno,
kjer spijo velike morske kumare
Colochirus crassus človeštva.
Dovoljujem si svobodo, da se misel razživi, da sebe spoznavno restavriram in si postavim svetlobo kot inherenco med poezijo in poetom..
Prijazen pozdrav in hvala, ker ste prebrali in razumeli sporočilo tega utrinka, ki je namenjeno zgolj razmišljanju.
Lep pozdrav z veliko ustvarjalnimi željami
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 25. avgust 2007 @ 07:30 CEST
vesela sem, da niste pozabili name in da berete ta moj kotiček "Iskanja". Danes sem napisala za vas zveste bralce še eno duhovno pesem. Je nagovor moškega ženski, materi zemlji in svetu.
ŽENSKI
Pridi, da te s semeni
človeškosti napolnim,
pridi, da vstopim v tvoj hram
in te s semenom rodnosti zalijem.
Rad bi izlil vate vsa rečna korita
in ikre svojega zaroda.
Iščem zatočišče v tebi.
Moja kri naj se spočije v tvoji
in tvoj dih naj me ohrani
za bodoče nasmehe sveta.
Ko bom prodiral skozi nožnico
tvojega deklištva in ko se bodo
v tebi vzpenjali zidaki življenja,
se bo otrok igral z mojimi nameni
in jaz bom naslonjen na stene tvoje maternice,
poslušal vedrine otroških iger
in ti boš svečenica svetega ognja.
Prihajal bom s šumom erotičnega
kipenja iz nebeškega zbiralnika
skozi tvoje telo, zapisano duši sveta.
Izkusil bom med prijateljstva
in pozabil na pelin sovraštva.
Raztapljam se in odtekam vate,
kot ploha dežja v dišečem maju.
Ob tebi bom palica, na katero
boš lahko naslonila svojo roko.
Vsem, ki se tu srečujete z mano, želim lep vikend. Splena stran se pripravlja, vendar ne gre tako hitro. Urednik Igor mi je obljubil tudi link na Pozitivkah tako, da povezave med nami bodo ostale stalnica.
Prijazen pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 26. avgust 2007 @ 06:20 CEST
SONCE - SMEH
Nasmeh je vaša praznična obleka in svetišče duše.
*
Sonce drsi čez belo polt deklet, ko se zbudi iz sanj.
*
Nasmeh je razcvet sončnice na vašem obrazu.
*
V sonce ne moreš drezati s palico, kakor v negibno mlako.
*
Smeh je božji dih sonca, kakor je cvetenje rože na vrtu.
*
Smeh je v življenju kot sidro sredi morja. Sonce ožarja njegove vrvi, ki se namakajo v kapljah solza.
*
Vaš nasmeh drobi oklepe drugih obrazov.
*
Sonce je zdravilo, s katerim nasmeh ozdravi vaš bolni jaz.
*
Izpijte svoj delež sonca, ki ga potrebuje vaša duša!
*
Nasmeh je vaš spev svobodi in hvalnica soncu.
*
Sonce v vodi odseva azur, ki je njegovo kristalno hrepenenje.
*
Sonce te odeva s plaščem ljubezni in moči.
*
Sonce počiva na vašem zadovoljnem obrazu.
*
Ko potuješ po svetu, nasmej se ljudem, da ti bodo sledili.
*
Ko se smejiš, se tvoja duša širi v prostor, ki ga napolniš s soncem, ko te žarek prešine.
*
Smeh je želja, ki hrepeni po soncu.
*
Nasmeh je sonce, ki gleda sebe v ogledalu tvoje duše.
*
Nasmeh nikoli ne zapusti madeža na koži.
*
Sonce je jutranja sklanjatev ljubezni.
*
Nasmeh se blešči kot sonce in vas dela lepšega.
*
Svobodnim in ponosnim vlada sonce. Njihov smeh je luč, ki je ostala od sonca na njihovem obrazu.
*
Bi radi doumeli življenje, ko se ne boste več smejali? Nikar! Poglejte sonce, ki večno sveti in ožarja svet s svojim nasmehom in se po smrti ne sprašuje.
*
Svetloba, ki plahuta skozi prostor vaše duše, je nasmeh sonca.
*
Sonce zvoni samo tistim, ki so brez smeha in ne opazijo, da so ljubljeni.
Prijazen pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. avgust 2007 @ 08:11 CEST
PRIJATELJSTVO
Odrešuješ me samote,
prijatelj,
pridi ogrnjen v pelerino
svoje mehkobe.
Vstopi vame
z oblačilom studenca,
k prinaša zlati vrelec luči
iz medgrudja,
kjer valuje zagon,
rojstvo novega,
žuboreče
s svetlobo rastline.
Vez svobode z upanjem,
ptica notranjega prostora,
sončnica jutra,
zložene peruti,
ki dihajo dušo prijateljstva.
Prijazen pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 29. avgust 2007 @ 12:40 CEST
V tem bogatem zatišju poletja, ko je topel veter utihnil in so se izlivale plohe dežja cel teden pa ste bel sončni slamnik poveznili čez stol in razmišljate kako bi osvetlili dan z nianso notranje svetlobe, sem napisala pesem, da se mi je odbolečinil navdih, ker slikarjeva žila je zame poseben vrelec ustvarjalnosti, povezana z razsvetljenskim prepričanjem, da imajo ljudje v svoji naravi vgrajeno koncepcijo estetike, mnogo krat pozabljeno kategorijo čustva za opazovanje lepote. Pogled na slikarsko stvaritev budi v nas neko stopnjo ljubezni in transcendenco, preoblikovanje obstoječe stvarnosti v novo življenje. Slika, kot predmet našega ogledovanja ni istovetna z realno stvarjo, ki visi na steni. Je predmet slikarjevega doživljanja in navdiha ter našega estetskega zaznavanja. Ne rečejo zaman, da imajo vsake oči svojega malarja. Vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus.
SLIKARJEVA ŽILA
Roka uglašuje čustvo lepote.
Poduhovljeno uravnoteženost nians.
S strastno močjo plešejo plavuti ptice
in čopič se zaganja v barve cvetov
in meša vonjave čašastih listov.
Vsaka poteza slikarjeve roke
je komaj rojeni otrok,
ki pije odsevajočo svetlobo,
premaguje čas in ohranja
večno lepoto trenutka.
Pikapolonice hočejo živeti z vonji
med barvami cvetočih cinj in aster,
belino jasmina in cingeljčkov.
Slišim preludij zgovornega molka
s pljuskanjem vode
v perju mavrične ptice,
zelenosti travnih bilk
in soju rdeče lune skozi prosojni mrak.
Lepota pljuje z razkošjem slepca v očeh
z vzhoda na zahod kot prostor v odsotnosti,
kot čas v večnosti, sedanjost cvetočega
v bodočnosti zrelega na dosegu poguma,
kakor upanje na pripeki ob robu obrežja
in čopič se utaplja v barve, ki obžarjajo
vitke breze z rožnatimi nasmehi.
Transcendenca stvarstva v novo življenje.
Obredna tišina navdiha,
trepetajoča rosa jutra čez ravnino
plavajočih zlatih žitnih polj,
ki zarisujejo otožno modrino dneva v kri
in zaton vžiga zemlji telo.
Hrepenenje po vekotranjosti vsega živega
z nesmrtno tekočino lepote iz slikarjeve roke.
Nežno zibanje vrtinca zarje v dopoldanskem vetru,
ludistično s sunkom zavesti izdiha navzgor.
Barve preglasijo dopoldanski veter z rojem čebel
in jato ptic – umiranje in oživljanje rastline,
ki je hotela rasti iz prostornine telesa
iz krvi v drevo in je zadela ob slikarjevo žilo.
Lep pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 29. avgust 2007 @ 21:07 CEST
ČAS, KI BO NOSIL POSEBNO IME
Motiv prvin se je razletel na delce.
Na označevalce namenov.
Raste grmičevje svetlobnih lampiončkov,
lucidnih v razpenjeno igrivost
ozvezdenih medenjakov.
Po želatini vrelega asfalta hodim.
Pogrezajo se stopinje,
kamor tlačim svoje telo,
le da še delček mene ostane
za prehod v zasmrtje,
skozi speve dlani.
Od tam bom morda podarjala
svoje bitje luči, ki jo ločujem od telesa.
Oblak izparevanja in dim izgorevanja.
Čudež razdružitve življenja s smrtjo.
Arabeske pripenjajo pomene name,
na skromno senco, kjer bo pela ptica
z drevesa brezželjnih sadežev,
ki bodo s praznično povorko skozi mrak
prepoznavale ljubljene reči.
Naselbine iz semen,
ki jih v kljunu prinaša grlica iz davnine.
Baročna znamenja zavesti duha
v predprostoru praznine,
kjer se še ljubkujejo prsi pozabljene matere.
Tektonske spremembe glasbe v piščali
vam prinašajo topel dih, primešan
z nebeško vodo, ki se hoče odžejati v spominih.
V dalaželjnost vas bodo zapeljevali
glasovi vrabcev, razseljenih
med nerazumljivimi črkami natrganih vrvi.
Poudarjena na trakovih bo visela luč
med kvadranti neba in pela hvalnico
odrešenju sebičnosti in se upirala
razsežnostim strašnih razdalj,
južno od tam, kjer se odtaja sneg.
Popolni molk je premaknil nogo
in se odpravil proti jugu,
tja kjer se uglašujejo čustva
s sončnim vremenom.
Prijazen pozdrav mojim številnim bralkam in bralcem
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 30. avgust 2007 @ 09:27 CEST
Upam, da boš še vedno prebirala Pozitivke in kaj pokomentirala. To da se takole poslavljaš mi ni prav nič všeč. Tega ne maram. Kar lepo še kakšen komentar napiši in kaj napiši, pa četudi boš imela svojo spletno stran, objavljene pesmi, pa napiši kakšen članek iz tvojih občutij ali doživetij. Jah, veš sem morala to napisat.
Lepe besede o ljubezni, razmišljanja pesnika in sanjarjenja so res premalo aktivna ustvarjalnost. Kar čuti, bi bilo potrebno prenesti ne le na papir ampak tudi v realno življenje, v zavestno spreminjanje svojega življenja in odnosa do življenja na sploh. Razumljivo, da pesnik, katere pesmi izražajo žalost, bolečino in so pesimistične, ki se rodijo v času nemoči, ne more ustvarjati boljšega sveta takrat, ko si celi rane. Je pa to lahko že naslednji trenutek, ko se opomore in spet »zadiha«. Stremeti je potrebno vedno na bolje, razumeti svet tak kot je, razmišljati kaj lahko prispevam (seveda le sebe) k boljšemu jutri za vse človeštvo, za drugega, za bližnjega. Bolečina nas naredi močnejše in pogumnejše.
Lepo si napisala, da je pesem poriv za probleme človeštva, seveda tako je treba razumeti dušo, ki se izlije na papir. Na drugi strani pa je bralec, ki lahko vidi in čuti del sebe, del človeštva katerega je sam. Lahko se vpraša: kaj lahko jaz naredim danes, da mi bo lepše jutri, pa ne le meni tudi vsem bližnjim in daljnim.
Objem tebi in ostalim piscem pesmi.
Melita
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 30. avgust 2007 @ 11:23 CEST
sem prav vesela, da si se oglasila. Izzvala si me, da ti odgovorim glede svoje odločitve. Kot vidiš, sem se usmerila predvsem v pripravo svoje spletne strani, kjer želim izraziti svoj jaz, svojo ustvarjalno intimno, na način, ki bo sproti predstavljal mojo misel, mojo besedo po konceptu, ki sem si ga zamislila. Pesniki v Sloveniji imajo več ali manj vsi svoje spletne strani. To idejo gojim že dolgo in tudi drugi literati so me k temu spodbujali.
Moje aktivnosti niso usmerjene samo na Pozitivke, temveč tudi v izdajo knjig in samostojne literarne nastope. Na Pozitivkah sem se udomila, pišem že polna štiri leta. Pozitivke so bile v zadnjih letih v vlogi "srčnega spodbujevalca" mojih pesniških ustvarjalnih aktivnosti, saj sem zjutraj vedela kam moram oddati pesem, da bo takoj šla skupaj z lepo Igorjevo sliko med ljudi in da bo brana. Pozitivke so stalnica mojega pesniškega ustvarjanja in so zame neprecenljiva izkušnja. Poseben čustveni odnos gojim do bralcev, ki so me skozi dolga štiri leta zvesto spremljali in podpirali, jih cenim in jim dolgujem zahvalo. Mnogi med njimi so postali bralci mojih pesniških zbirk. Z uredništvom Pozitivk sem stkala prisrčne prijateljske vezi in smo lepo skupaj sodelovali. Veliko lepih jubilejev in dogodkov smo skupaj doživeli in uredništvo mi je izkazovalo vedno prijazno pozornost in spoštljivost. Stiki z javnostjo pa so zadevali včasih tudi občutljive strani življenja in osebnosti, ki se jim ne moreš povsem izpostavljati. Spletna stran mi bo omogočala večjo integriteto moje osebe in me še bolj zavezovala k odgovornosti, da mora biti vredna mojega imena, saj se ne bom imela na koga zanašati. Sedaj je marsikaj na mojo prošnjo Igor popravil, pridal ali odvzel, saj včasih pride človeku tudi pozneje refleks, da bi to ali ono lahko bilo drugačno in boljše.
Včasih sem se na Pozitivkah pojavila tudi z ostro kritiško besedo. Borila sem se proti degradaciji humanizma, kršenju človekovih pravic, zlasti pri manjšinah, proti vulgarni tehnologiji in ekonomiji, krivicam v družbi ter raznim neumnostim in človeškim napakam. Ob tem sem naletela tudi na nasprotovanja. Sama pri sebi sem ugotovila, da je moje poslanstvo poezija in morda še eseistika. Mnoga področja zahtevajo strokovne pristope obravnave vprašanj in nekateri avtorji so to dosegali, mnogi pa tudi ne. Vendar je treba vzeti v zakup dejstvo, da so Pozitivke ljudski in ne strokovno specializirani medij, v katerem ima možnost objavljati in povedati svoje skoraj vsak.
Zame osebno je primarna besedna umetnost, ključna je rast v misli in besedi. To želim zasledovati. Pozitivna poezija, kot sama praviš, nas naredi močnejše in pogumnejše. Njeno vsebino in smisel si lepo opisala v svojem komentarju.
Sedaj imam polne roke dela, ker pripravljam dve knjigi za tisk, imam nastope in sem se sama hotela malo samodisciplinirati, da ne posvečam preveč časa Pozitivkam, ki me vedno pritegnejo, saj se človek nanje tudi čustveno naveže. Bila sem z medijem, uredništvom in bralci v nekem, bi skoraj rekla družinskem odnosu. Moja preselitev na spletne strani še ne pomeni, da bom Pozitivke odpisala. Sodelovanje ostaja odprto. Trenutno imam ta kotiček »Iskanja« kot vez z bralci in po številu obiskov ugotavljam, da berejo kar napišem in zame je to največje zadovoljstvo. Tu sem kot planetarna duša, ki prihaja na oddih v svojo oazo miru. Vesela sem, če tu srečam svoje prijatelje in z njimi pokramljam.
Prisrčen pozdrav, veliko ustvarjalnosti in še veliko lepih skupnih srečanj s kresničkami v rokah
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 30. avgust 2007 @ 11:35 CEST
LP Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 30. avgust 2007 @ 21:05 CEST
NADNARAVNO DOBRI
Ljudstvo, ki slavi
in ponudi zmagovalcu vina,
bo tudi kdaj žalostno in poraženo,
kajti slavnostne priložnosti,
ne prinašajo samo veselja.
Ko zavlada zbor angelov,
si ljudstvo tudi prisvoji
in dograjuje svoje nebeške časti.
Ko si rahlja duha in mehča kosti,
si okrepi tudi svoje strasti.
Nekateri so napisali zgodovino,
da ne bi imeli pretežak spomin.
Mnogi so strastno in silovito
z okovanimi rokami
razgrabili in odnesli zlato.
Slišati je bilo stok in lajež
slednih psov pravice,
ki so utihnili nemočni
na svojih stopinjah sledi.
Neskončno zgodb.
S človekovimi usodami.
Pomenljivih in patetičnih.
Izpijte čašo vina
iz kapljic svojega znoja!
Knežji kamen odenite
s kožo pravičnega kmeta,
iz ostalega ustvarite preprosto
srce z modrimi očmi
in žezlom ponosa v rokah.
Povzpetniškim rodbinam
podarite medalje za zasluge
in naj se poslovijo
iz udobnih salonov svojega imperija
javnega ogledovanja revežev.
Pravim si, prični že enkrat
razumeti zakaj si bila rojena!
Prav na robu lepotnega ugodja
gozdov, gora in bistrih rek.
In ko se ti oglaša
skupnočloveška hvalnica
o bratski ljubezni, vedi,
da se tudi hipoma stemni zanos
in se vlije dež z žveplom v živo rano.
Bogve za katerim
vogalom mize sedijo sedaj tisti,
ki ne mislijo resno,
ko še odmevajo harmonikarski
zvoki ljudskega veselja.
Ne posedajo za mizo samo dobri,
so tudi razglašeni in zlagani
v svojih čustvih in namenih.
Ti potrebujejo
nacionalno renesanso
in reveže za zaupanje.
Kdo pa hoče biti večji
in močnejši od ljudstva?
Vse je dogodivščina.
Stari karantanski refleksi
so zaspani moralni
in duhovni potencial
pod vojvodskim klobukom.
O Bog, s kakšno delovno in
junaško patetiko so nam
nekateri nadnaravno dobro vladali!
O moje skromno, dobrohotno
in prijazno ljudsto, koliko ribnške
skuhe robe še premorete?
Lep pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: danaja... dne petek, 31. avgust 2007 @ 06:49 CEST
P e s e m š k r ž a t o v
odnaša poslednje naplavine uma, begajočega pod odejo
slanih las, in dih nežno zapleše v ritmu valov, ki jih
m o r j e
drugega za drugim neutrudno naplavlja na obalo. Moč
v mehkobi in mehkoba v moči. Borovec odpre dišeče
n a r o č j e
iz starih korenin in ko se zgubim v njih objemu, se
mravlje sprehodijo po beli koži ter me povežejo v
zapredek sanj, da nežno poniknem v globino zemlje.
Diham z njenim dihom. In Sem - ŽIVLJENJE.
Zdaj postanejo besedam oblačilca odveč in njihova
omejenost se razblini v žarkih sonca. Pomen prosto
plava po nebu ter z radostjo polni širne obale bivanja.
Pa me doseže povabilo na kavo … zadiši …
Ja, sprejmem! In se odpro padala, Besede si nadenejo
živopisane srajčke ter skočijo v ladje iz drevesnega
lubja, da jih veter ponese v svet … spet … - ŽIVIM !!!
Tatjana, živijo! Pozdravček spet iz notranjosti naše dežel'ce. Je zaenkrat konec mojih prostih dni in kar prav mi pride ta dež, da v miru razpakiram »prtljago«, ki se mi je nakopičila na dopustu. (ojoj, kaže, da sem nekaj lističev s pesmimi založila … oh ja, upam, da ne izgubila … )
Me veseli, da si se končno odločila »iti na svoje«!
Tvoja ustvarjalnost je res neverjetna in je škoda, da bi jo omejevala nestrpnost tistih, ki se spričo tega čutijo zasičene in zato ogrožene. In ko se spomnim na komentarje julija in v začetku avgusta, se nasmehnem. Res velja:
Je Tema zato, da se dvigne Svetloba.
Tatjana, čestitam! In srečno!
Danaja
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 31. avgust 2007 @ 10:12 CEST
sem že nestrpno čakala kdaj se vrneš z dopusta. Srečna sem zate, da se zgodi….
»Pa me doseže povabilo na kavo … zadiši …
Ja, sprejmem! In se odpro padala, Besede si nadenejo
živopisane srajčke ter skočijo v ladje iz drevesnega
lubja, da jih veter ponese v svet … spet … - ŽIVIM !!!«
Kakšna radost je slišati, da ŽIVIŠ!
Vidiš jaz bom pa morala še spakirati pritljago za dopust in vzeti s seboj bele listične. Ni dopusta, če kaj ne napišeš. To so tisti deli osrečujočih trenutkov na dopustu, ki so najbolj vznemirljivi. Veš, sem prišla v situacijo, da imam zelo malo časa zase. Sem predana raznim stvarem, pišem, urejam in pišem….
Kaj naj ti povem o sebi? Na svoje strani odhajam čisto iz osebnih razlogov, saj je ta odločitev dolgo dozorevala v meni in temelji na ideji, da ustvarim nekaj novega. To je izziv in ničesar drugega. Ko se izpostaviš javni besedi, moraš tudi računati na to, da si včasih ogrožen in da tudi sam včasih nasitiš druge. To je stalnica, ki je več ali manj prisotna, odvisno pač od tega kako se ji lahko izogneš. Seveda ob tem je pomembno s kom javno komuniciraš. Z vsemi, ki ste se mi javili v »Iskanjih« prav rada kramljam, ker ste moji žlahtni prijatelji in prijateljice. No, pustimo to! Omenjaš komentarje iz julija in začetka avgusta. Le-ti nikakor niso vplivali na mojo odločitev. Meni je težko, če me prizadene kdo, ki mi kaj pomeni. Stvari pa so se dogajale na zelo brezosebni ravni. Sedaj je urednik to uredil.
Bodimo veseli in srečni! Melita me je izzvala, da sem danes poslala na Pozitivke prispevek. Najprej sem mislila, da bom poslala nekaj iz svoje esejistke, nato sem se pa odločila za aktualno temo, saj bo Slovenija očitno podprla osamosvojitev Kosova. Prispevek sem opremila še z nekaterimi zanimivimi podatki, da sem popestrila sceno tudi z zgodovinskimi dejstvi in mitičnimi podatki.
Draga Danaja, tvoja pesem se mi zdi čudovita. Prava osvežitev, ki veje z morskimi sapicami.
Te prisrčno pozdravljam in želim veliko ustvarjalnosti
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 31. avgust 2007 @ 19:23 CEST
SKRITI KOTIČKI
Ko žuborite kot reka
skozi zaklade svojih globin,
ne imejte zaprtih oči.
Skrbno si oglejte pot,
po kateri vas nosijo brzice.
Tolmuni vas vabijo,
da vstopite v kamrice
po življenjski črti duha.
Angel vas vodi
v najbolj skrite kotičke,
da z bistrim pogledom
izmeri vašo dušo.
Blago vam šepeta
in žarek sveti
skozi veje dreves
kot medla luč,
ki trepeta, da bi vas videla
v vseh potrebah,
se dotaknila sanj
in žeje telesa.
Lahki let
in srečo v svobodi,
ki žubori po ravnici,
ko veter spodbuja plesalko,
da s sramežljivimi gibi,
lahkotna kot list peresa
nad sadežem
zori svoj sončni ples.
Bistvo ostaja v globini.
Veselje plapola z vetrom.
Lep pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 1. september 2007 @ 09:10 CEST
Podoba v nastajanju duha
in odmiranju telesa.
En dan me je manj kot včeraj.
Tako se godi vsem ljudem
in mnogih stvarem.
Sem križišče polarnosti
duše in njenih tokov.
Sem odsev,
ki pripada svetu duha.
Zrak in sonce
bežeče v prostor.
Oblaček, ki je narisal
otožno senco žarkom,
ki ližejo telo zemlje
in luščijo z neba
sinjino morja.
Obiskujejo radost
in hladijo bolečino,
vladajo vodam
in pokrajinam.
Iskrijo se s svojim
globokim sporočilom.
Danes sem vse.
Sem življenje.
Post scriptum:
Vsem želim sproščujoč vikend s kopeljo v jutranji zarji, z lepimi mislimi, odlomljenim kosom kruha, zaužitim v slogi in miru in zasluženi počitek z globokim spancem.
Lep pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 2. september 2007 @ 08:19 CEST
OPAZOVANJE LEPOTE
Lepota v stvareh je nižjega reda, lepota višjega reda se kaže v tvoji duši, ki jim podeljuje milino in breztelesno harmonijo v čutilih.
*
Stvari so žejne pogleda v očeh slavca, ki je obnorel človeka s petjem. Cvetoče drevo je dopolnil z lepoto njegovega glasu.
*
Drevo je vlažno, njegovo podkožje mehko, ko zeleni. Lepota se rodi v votlini srca, ki jo je drevo položilo vanjo.
*
Odsev barv v oči je tvoj odsev čudenja sliki in njen dom je, ko se uleže njena podoba v tvoje čute in ti vzbudi razmišljanje in občudovanje.
*
Pogled narave vate je njen, ko oblaki neba, drevesa in rože zlagajo poletne vonjave v ležišče, kjer shranjuje lepota svoje satje.
*
Višina gore, jata ptic in širina morja so pismenke spomina tako, kot je morsko dno s koralami lepota ribi.
*
Lepota modre perunike, okrašene z zlatimi sončnicami, je hip, ki odreši oči in roke veščine trganja cvetja.
*
Solzica na smokvi se je dotaknila ustnic. Kot rosna kaplja se je dotaknila lepotnega čuta v tebi in pustila sled medu na tvoji koži in v tvojem okusu.
*
Lepota je breztežno stanje tvojih čutov, ki ga širijo kratkovidne oči po svilenih barvah metulja, ko združi svoje telo s cvetočo rožo, da se zaljubljata drug v drugega, in metulj prenaša na svojih krilih tvoje sanje s cveta na cvet s svojim letom.
*
Ko s pogledom ukradeš lepoto reki, ta drvi naprej in se ne meni zate, da si jo užil in si odžejal čute.
*
Zazri se v soteske Soče, globino njenih tolmunov, v moč njenega toka, in videl boš kako je utrip gore, ne brez razloga, odposlal sporočilo v Jadransko morje, ki pokaže tujcu, da je lepotna kraljica sklanih višav, nižav, ravnin in bisera slovenskega morja.
*
Lepota se kaže v treh resnicah: ti pove, ali jo vidiš, kako si jo sprejel in dojel v duši in kako jo znaš izraziti s svojimi občutki.
*
Lepota je svit resnice v njeni dobroti, ki krasi dobra dela, obrnjena z obrazom proti soncu.
*
Vzvišenost in veličina lepote je v popolnosti dobrega namena narave, da rastlini podari zagon, da raste, cveti in dozori v sadež.
*
Človekova lepota je modrost, ki počiva v razumu, srčna kultura v srcu, ljubezen pa uživa zaupanje obeh.
*
Lepoto iščete, po njej hrepenite, ne bežite pred njo, a vselej je sen, ki ostane spomin.
Lep dan
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 3. september 2007 @ 19:21 CEST
STARŠI
Vsi imamo očeta in mater,
ki nekoč postaneta večna.
Nekega dne ostanemo sami
in starši zasedejo prazno mesto,
ki jim znotraj otroka pripada.
Otrok se svojih staršev vedno
hvaležno spominja. Nek blag spomin
spi v veži, ki ga dramiš v svili sanj.
Tudi pesmi so včasih iz takšne snovi,
da duša potuje po prstih in išče.
Misli so mehke, krhke in lomljive.
Iščejo tam, kje leži neutemeljenost.
Velika premoč, ki ugaša mesečino.
Tam, kjer ne seže več nobena misel.
Prav na dnu, kjer boli in je temačno.
So oči matere v oceanih glasbe,
ki jo premore valovanje morja,
vzdolž bližnjic, ki se pomikajo
na levo med nitke svetlobe?
Po morju plava drevo, brez korenin,
ki nikoli ne doseže cilja obale,
da bi reklo:"Zemlja, odpri materi oči!"
Kakor mejnik stoji oče
kot mejni kamen, da pogled
v drugi svet ni mogoč.
Odpira mi neskončne vedute,
a jaz slišim le pretakanje besed.
Dež, ki štropota v šumenju Soče.
Mati je kot temeljni kamen zgradbe
znižanih stropov in zoženih sten,
ki jo vrtinec megle jemlje vase.
Nevidna so ji vrata tega sveta.
In vendar je nebo nocoj slečeno teme
v zvezdni noči, da bi mati lahko prišla
po svoje okraske, dragocene tkanine
in obeske. Kdo bo nosil njena oblačila?
Za začetek naj si vzemi s seboj
vsaj svoje stvari in pisalo,
da bo popisala nedokončan svet.
Jaz se ji še ne morem pridružiti,
ker se še nisem naučila brati
zemljevida neskončnosti.
Lep pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 4. september 2007 @ 09:21 CEST
Nato mi piše še Igor, da zakaj dajem pesmi v komentarje, ker če se kdaj kakšna baza pobriše, naprimer če kdo napade Pozitivke, se lahko izgubijo. Članki pa se avtomatsko dajejo v beckup. In vse to mi je zares dalo misliti. Doslej sem imela na Pozitivkah kar verodostojen arhiv vsega, kar sem napisala. Spletna stran pa še ni gotova, čeprav delam na njej in se počutim kot roža na slepih tirih, saj mi gre res vse to urejanje, lektoriranje in vse kar sodi zraven, kar nekam prepočasi. Rodil se bo mističen otrok, potrebno je potrpljenje.
V IMENU RAZUMA!
Ideja na idejo
z globoko percepcijo
misli v krogu,
ki je obnorela kraljico čustev.
Oko je postalo metafora.
Ukrivljeno zrklo.
Odsev. Arhetip fuge.
Alegorija.Resoniranje.
Kontrapunkt. Pilifonska skladba
Abstraktni relief.
Notranja opredelitev mišljenja.
Mreža. Kanon.
Kristalni biser razsvetljenja.
Lastni samoobrat ribe,
saltomortale v globinski projekciji morja.
Nad razpenjenim valom leži Koper
s parnikom v njenem rokavu.
Trg je bela lisa, na katero je mornar
odložil ime John Woo's Stranglehold,
igro precejašev in konzolašev
za tešitev destruktivnih tendenc.
Terapija. Hudičev ris domišljije.
Umetna inteligenca.
Odsev nebeškega gradu nad zalivom.
Evklidska teorija točke na skali.
Hieroglifski termit školjk.
Kvark norosti.
Hiperrealizem. Grafika M.C. Escherja.
Arkada razuma.
Preseganje metafizike.
Milijoni melon na parniku.
Favna živih in aktivno hirujočih.
Flora odmerkov, ki jih je naprtil čas.
Kibernetika. Človek paradoks.
Energija, ki zagoreva v prostor.
Razgaljene sanje za štirimi zidovi.
Trzanje roke pred trenutkom užitka.
Tok zavesti Williama Faulknerja.
Oslajanje duše z Natrenom.
Nadzor nad glikemijo stihov.
Osvoboditev bremena očesa,
ki hoče brati pesmi
na listu palme. Kristalne besede.
Angelsko razpihanje krvi.
V votli in krhki postelji
za odlaganje sanj.
Rdeče cvetje iz Judeje.
Morje se dviga.
Oko potuje za soncem.
Software jo piše.
Duh ustreza zrklu.
Fibionaccijevi neskončno zaporedje.
Sidrišče: a1 = 1,
A 2 = 1. Nahaja se v prosti zanki:
Au = au – 1 + au = 2.
Babuška v babuški.
Hardware. Njeno krilo tiči v čipih.
Ustvarja dimiurškega humunkula
V imenu razuma.
Si ogleda film z duhovnim obrazom.
Zaspi. Piše dalje.
Riše Šalamuna.
Sova v kaosu nevihtne noči zaskovika.
Duša s teoretično razlago ima v plavuti.
V samotnih čereh.
Pojav, ki se je izmaknil
iz metode opazovanja.
Zaliva ga morje.
Postojanka samoumevnosti
in nedoločenosti.
Vidik preslikave z očesa na oko.
Nedorečenost. Zelen sadež
je videti zrela tepka,
ki črviva pade v travo.
Trava raste, skrije tepko.
Pride vrtnar cepi hruško.
Odebeli se Viljamovka v steklenici.
Zalijmo jo z dobrim žganjem,
ki zapeče v grlu in razširi pljuča.
Naj se žeja poravna,
ko pride čas za slavje.
Lep pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 4. september 2007 @ 21:29 CEST
Pa preberite si to pesem, ki mi je kapnila z neba na temo Amerika, čeprav nisem bila še nikoli na tem kontinentu:
AMERIKA, AMERIKA...
Ta pesem temelji na logiki matematike.
Predpostavljaj si, da imaš denar in čas.
To je tvoja velika računarska operacija.
Izlet v Ameriko! Se pravi biti ali ne biti,
v teoremu zaobseči tezo, naklonski kot resnice,
da letiš poševno čez kontninent noro srečen.
Videti Ameriko in potem umreti!
Življenje je treba polno uživati.
Iztržiti učinke znotraj teorije možnih številk
svojih prihrankov, lota ali bogate dediščine.
Najameš čarter letalo Segway na Brniku
in odletiš v Ameriko, v romarske kraje,
da obiščeš grob Elvisa Presleya v Memphisu.
Neusahljivi slap tvojih potreb ne bo izdihnil
zadnjega diha, če si petič tudi od blizu ogledaš Niagaro.
V predalu še hraniš slike Marlin Monro
in starega Henrya Millerja iz Manhattana,
obdanega z rekami Hudson, East River in Harlem.
Henry te čaka na Broklynskem mostu,
da gresta na Staten Island s trajektom brati roman
Kozorogov povratnik, ki ti zarine pogled v meso.
Nikoli nisi imel denarja in ne časa za izlet v Ameriko.
Tja hodijo le nepopravljivo vedre osamljene dame
iskati ljubimce na Harlem, razkošno 5. Avenijo ali Times Sqare.
Lahko obiščeš tudi za »ground zero«, kjer sta stala
nebotičnika in greš z ladjo do Kipa Svobode.
Vse je stvar tvoje izbire in napetosti denarnice.
Kremeljski biro bo nadziral tvoj sleherni korak
in tudi danes ne ve, da je stari suhec,
preveden pri naši založbi »Dotik« že umrl
in da ti nisi več Jugoslovan, temveč Slovenec.
Na vratih garaže brez gradbenega dovoljenja,
kjer domujejo drogeraši in Kitajci,
pomahaš Putinu, ki lovi bumerange Bucha.
Blair se smeji na dopustu in bere Aleksandra Velikega.
Henry Miller še vedno žveči gumitvist na sliki.
Hariett Tubman pa kliče: Osvobodimo sužnje!
Spomniš se na kmečko ohcet in Srebrno reko.
Spomniš se na Helenco, na vrečke domačega sušja
in na psa, ki ti pomaha z oguljenim repom,
ko prideš domov, če ti prej ne ukradejo pritljage.
Rolling Stonsi ti prebudijo občutljivost ušesnih dlačic.
Nato te znorijo sveži reperski evergreeni.
Tam srebajo gin in berejo časnik New York Times.
Ko te obrišejo s čistili, se ustaviš z minuto molka
ob Lincolnovem kipu, ki je za las podoben
kipu hrvaškega predsednika Franja Tuđmana.
Raca mandarinka te pelje po aveniji.
Zavit v svetlobo noči hodiš po New Yorku
in se otreseš pogubne lepote zadnjega dolarja.
Kilometre noči bi dal, da bi eno samo noč
prespal pod semaforjem na rtu Dobre Nade
in da te čarterski taksi odpelje domov.
Na Brenčalniku ti dajo v podpis ljubezensko peticijo
za Slovenijo in ji pošlješ tisoč zamolčanih poljubov.
Svoji ljubi prekrasni sončni deželi gora, jezer in rek.
LP Tatjana
Poezija absurda za sladokusce
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 6. september 2007 @ 10:08 CEST
Poezija absurda
nastane, če opišeš
utopitev slepe mačke,
smrt čebele po piku
ali smrt srne po piku modrasa.
Kako absurdno je omenjati
strah, trpljenje ali krivico,
ko pa v stihih plapolajo
le pesniške plavuti hrepenenja.
Poezija je en sam Eros!
Camusu je vse, kar je brez smisla
in končnega cilja nesmisel.
Tu na tem svetu si zvezan za vrat,
da ljubiš in krvaviš!
Ali ima trpljenje in krvavenje
svoj smisel? Da ga trosiš
kot seme okrog po vseh prizoriščih,
ko pa ozračje diši po pasjih čekanih
in nihče ne prinaša s seboj
na svet samo nedolžnost.
Kdo pa se lahko sploh upre zahtevi
po svobodi biti takšen, kot si.
Kdo je kriv, če se je nate posedel prah?
Poezija prašnega absurda bi tudi nastala,
če bi hotel opisati neskončno
lepoto in število vseh otokov na svetu
in da bi se hotel predstaviti
edinemu čudodelcu,
ki je spremenil vodo v vino,
da bi mu obrazložil svoj problem,
kar se pa kot končni cilj minljivemu
človeku zdi nedosegljivo.
Še večji absurd je,
če se hoče kdo polastiti
tvojega telesa, duha in misli
in ti nimaš nobene možnosti,
da bi mu prebral poezijo absurda:
kako si osamljen
v svoji realistični majhnosti,
v svoji nedoseženi popolnosti
in kako si slep v dušečih smislih,
ki postajajo nesmisli,
ko prazniš že izpraznjeno.
Kakšen ludizem je tvoja
osebna kreacija. Ventilacija duše.
Prazno – polno ti sporoča
ljubezen in nejevoljo kreatorja,
a tvoja poezija je njegov zgled.
Nihče ti ne brani, da smeš upati
in verjeti vanj, saj si usodno
napolnjena forma njegovih
lepih besed in plemenitih pojmov.
Za steznikom kože ti tičijo sladostrastni
in ti dušo pogosto vlečejo h kolenom,
a duša se potem vselej dvigne malo višje.
Pod tušem se posodabljaš brez krinik
in vsi te dobro poznajo kakšen si,
da se znaš prazniti in izraziti sebe
v luči samovšečnosti. Tvoje ljubljenje
je edino božje merilo pesnjenja.
Z upanjem vzdržuješ svojo eksistenco
in priznavaš očetovstvo svojim talentom.
Vse je tako preprosto razumeti.
Konji so tvoje mejne vrednosti,
ki te utemeljujejo s tekmo skozi
skozi slano – sladko.
Skozi vsezasneženosti in izgubljenosti
v kopnenju skozi živo – mrtvo,
medtem ko te črni vran odnaša
s tega sveta in ti se z umito roko
oprijemlješ sveže pobeljenih sten
in kolovratiš privzdignjen v svetu idej.
Spreminjaš svoje roke v lovke meduze.
Gorgono v sebi prepletaš in zapletaš
v upornost valovom pod beležem poezije.
Kakšen absurd je biti poet!
LP Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 7. september 2007 @ 12:49 CEST
ČE BI ….
Če bi živali imele sposobnost
metafizičnega mišljenja,
bi pisale mitološke knjige
in razdelile živa bitja
na priljubljene in osovražene.
Mednje bi zagotovo uvrstile
tudi homo sapiensa po pregovoru:
»Človek človeku volk«
Veliko je tudi uvoženih volkov,
ki jim pravijo vukodlak, vejdomec,
rokalnik, podvodni mož in kdo bi vedel vse
kakšne volkove je Valentin Vodnik
skril pri ribniškem graščaku Rudežu,
ki jih bodo pismene živalce še odkrile.
Krave bi igrale violine gluhonemim.
Pes bi se pa vrnil ves sestradan
na vrata svojega doma,
da bi zvesto bral pravljice
o rdeči kapici svojemu gospodarju.
Orel bi se pa uprl pripovedovanju
zgodbe o kralju Matjažu pod Peco,
da ga ne bi zbudil iz dolgega spanja,
ker v gorah rad sam kraljuje.
Ptič, ki se je naučil molka v jajcu,
pa bi le začivkal, kot čivka strahopetec,
ko mu gospodar zapoveduje.
Kam bi živali uvrstile krilate
močvirne šesterokrile kače,
ki žrejo ljudi in konje
pa bi napisal zgodbo troglavi zmaj,
ki pri vsakem neuspelem vzletu
pordeči jezero od svoje krvi.
Mrčes pa bi živalski razum uvrstil med
demone in duhove, ki nevidno
vzletajo ponoči in pijejo kri.
Lisice, ki se spreminjajo v čarovnice
pa namažejo gospodarja kokošnjaka
s coprniško žavbo svoje prebrisanosti.
Ali si že kdaj srečal metafizično lisico?
LP Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 8. september 2007 @ 09:29 CEST
POROKA V BENETKAH
Lido, Benetke, Trg svetega Marka.
Zrem v zagonetne maske beneških dam
in prodiram skoz barvite sproščenosti
zakrinkanih skrivnosti neznanih obrazov.
V mislih slačim krinolinam duše.
Koliko kipenja dojk in slasti!
Pogrezam se v vonj kože.
V vonj eteričnih olj sredozemskih rastlin.
Beneške pahljače so me očarale.
Lovim vrtince toplega zraka.
Vame leze kača tišine in mi ovija srce.
Vijugam po ozkih ulicah.
Ustavim se na Mostu vzdihljajev
s spominom na topli hrbet dekleta,
na trenutke dotikov v gondoli,
na gibek, neoster val, ki se je dotaknil kože.
Vdihnem dekliški vonj v vetru.
Konjunkcija dveh teles.
Misel se vzpenja v čutno meta govorico,
ko bo jezik odžejal vsako besedo.
Zaznavam prisotnost božje čuječnosti.
Zapira se lotosov cvet ugašajočega popoldneva.
Vznemirja me topli poletni večer.
Zagledam njo jo v dolgi obleki,
z impulzivnim čustvenim naborkom.
Vatasto nebo mi rosi obraz.
V roževinastih kleščah tiči energija
konjske noge, ki se pripravlja
iskreča na galop pred oltar.
Z njo. Vstopim v iluzijo, da prihaja.
Ženska mojih sanj.
Afrodita, Erato mojih stihov.
Z razglediščem odznotraj se premikam,
plezam po makaronastih ožinah žil.
Tipam. Iščem izhod.
Nemiren sem. Zrak podrhtava.
Sem kraljestvo brez ljudi in stvari.
Popolnoma sam. Kam je odšla?
V zeleni raj moje barvne slepote.
Nagnjenje, želja, predstava, norost.
Trodimenzionalnost Da Vinčijeve šifre.
Zapletena formula hrepenenja.
Sem snov nemira, ki določa vetru smer.
Sem prismuknjen nejevernež.
Sedaj prihaja. Sname masko in me poljubi.
Onemim. Peljem jo pred oltar
ves razjokan in ginjen od veselja.
LP Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 9. september 2007 @ 08:50 CEST
LJUBEZENSKE IGRE
Moj prostor je bel.
Ekstaza rdečega na beli podlagi.
Danes ima okus po jagodah.
Izpraznjena je nalivka na nočni omarici.
Ne vem kako naj odnesem besede,
kako naj jih naredim dosegljive očem,
saj jih ne zmorem ločiti,
ko se tako ljubko igrajo med seboj
in se ne zavedajo svojega otroškega bivanja.
Tekajo po travnikih z razbitimi koleni,
plezajo po vejah in so vsaki dan bliže
rojstvu svojih otročičkov.
Imajo sobo na podstrešju in svoje skrivalnice.
Srkajo jutranjo kavo, zaužijejo majhen košček
kruha in natresejo drobtinice po mizi.
Na stenah pustijo v razpokah svoje drobne misli.
Ustavim se ob zelenih glagolih njihovih iger
in rumenih pikah cvetnih prašnikov,
ki se igrajo z metulji ljubezen odraslih.
LP Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 11. september 2007 @ 09:57 CEST
TVOJE ZRKLO
Vse poti me vodijo
skozi tvoje oko.
Na kljuki zrkla
je moja roka.
Vstopam v prostor
za posvečene
in ti mi odpiraš duri
v udobje duše.
Iščem dan miru.
Sprejemaš me
in piješ požirek
za požirkom.
Jemlješ me,
dodajaš in odvzemaš.
Krasiš me s pentljo svile
in pleteš z nitmi
blagega šepeta.
Gledam se v ogledalu
tvojih oči,
ki kakor prsti telesa
tipljejo sanje.
Kakor korenina so,
ki potrebuje
sprejemanje zemlje.
V njih je prostor,
kjer se obiskujeta
in stikata
višina in globina v eno.
LP Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 12. september 2007 @ 08:49 CEST
OBLAK
Nisem še voda,
ki bi plapolala v vetru
in šumela v zelenem listu.
Nisem še drevo
in ne korenina.
Sem še oblak
nad horizontom
in vem kje je rastlinje
na rano skale položeno
Slišim klic
naj spremenim svojo smer,
a ne morem izriniti sonca,
ki skrbi, da se rasti daruje
s svojo toplino.
Ko bo čas za to,
bo njegova odložena ljubezen
deležna curka potešitve.
Odpravil sem se na pot.
Sem sel sonca.
Čakam na njegov hip,
da lahko spregovorim
in opravim svoje delo
po zakonih sonca in vode.
LP Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 14. september 2007 @ 09:47 CEST
Sonce ima prekratke roke
in dolge vrvi,
ki sežejo globoko na dno teme.
Nanje se obešajo slepi.
*
Zlatu ni potrebno strgati rje.
*
Ne dovoli si, da bi se staro trpljenje
izkazovalo na tvojem obrazu.
Pomlajuj se odznotraj in privošči
tudi odmaknjencem svoj nasmeh.
*
Dobri duhovi tvojega spanja
so angeli, ki ti prinašajo mir z zvezd.
*
Ne vznemirjaj se ob pogovoru,
ki ti ne prinaša ničesar obetavnega!
*
Ključ do uspeha leži v tvoji zadnji celici poštenja.
*
Kar si si želel mlad, uresniči v zrelih letih.
*
Flavta, ki igra mladostno melodijo in ti leži na srcu, je način, da povzdigneš sebe za eno stopničko višje k sreči.
Vzvišen, slovesen in posvečeni glas ti daje občutek novih moči. Poveže te z notranjimi prvinami.
Lep pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 17. september 2007 @ 08:01 CEST
VARUHINJA KAMNA
Usedla sem se na gubast kamen,
ki mi je pripovedoval zgodbe dežja.
Govoril mi je o mladi zvezdi,
ki se je zaljubila vanj.
Dal mi je vedeti, da je dopolnjeno
delo maternih zvezdnih rok.
Pel je in studenec je žuborel v njem.
Delal je vreme, strmel v nebo
in nastavljal obraz pretanjenim
ognjem nočne svetlobe.
Kamen je bil do mene zadržan.
Jaz sem se čutila v rahlem
duhovnem razmerju z njim.
Nebo je potemnelo. Sklenila sem,
da mu bom delala družbo do jutranjih ur,
dokler ga sonce ne ogreje.
Kamen je bil pripravljen na hladen srh,
ki se ne meni za njegovo dušo.
Nisem uporabila velikih besed.
Govorila sem mu o gorskem potoku
in šumečih vodah med skalami,
in že sem začutila, da je hvaležno zadihal.
Zapihal je veter in sklonil drevo nad njim.
Veja se je s svojimi prsti dotaknila
njegovega telesa in sonce je zasijalo
z zlatimi prelivajočimi se tančicami v daljavi.
Oba sva imela ob tem dotiku čudoviti občutek.
Jaz sem odšla po gozdu naprej prav tedaj,
ko je globoko vdihnil, zajel zemljo in pognal
svojo zeleno brst skozi ranjeni obraz
in objel del moje duše, ki sem jo pustila na njem.
Tedaj sem zaslišala pritajen šepet:
Ostani varuhinja kamna, kajti kamen spi v tebi!
Lep pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 23. september 2007 @ 06:39 CEST
ISKRE DUHA
Temačno spoznanje je izgon.
Izgon duha!
Preženejo telo,
ne preženejo pa duha v pregonu.
Duh je nepropustna koža.
Duh je ritual, okovica misli, ki varuje.
Kamor greš, s seboj nosiš duha.
Lahko greš v Buenos Aires, Peking,
Sanghaj ali Moskvo. Vseeno je kam!
Vedno nosiš s seboj duha.
Hitler je izgnal Einsteina in Thomasa Mana.
Sovjetska uprava Chagalla; Solženicina
in Bukovskega so vklenili in brcnili.
Milan Kundera je zapustil Češkoslovaško,
Czeslaw Milozs Poljsko.
Puškina so izgnali na Krim,
Saharowa v Odeso.
Vaclav Havel je ostal v svoji deželi
in si ogradil z neprobojnim jopičem duha.
Impresivni duhovni pedigre duha!
Udeleženci duha od Ovida, Danteja,
Chopina, Victorja Hugoja do Ionesca,
vsi so bili pregnanci in preganjanci duha.
Židovski narod par excellence
so pregnali do plinskih celic.
Primorske duhovnike narodnjake
so opljuvali in jih zbrcali čez mejo.
Vsi so našli svoj duhovni in etični dom v sebi!
Izgnanstvo, to stalno svetovno stanje.
Felix culpa misliti, biti misleč!
Misliti. Biti duh.
Duhovno cepljena rastlina.
Odrešiti duha mraza.
Osvoboditi duha plesni.
Objeti duha s toplim vonjem pomladi.
Skrbeti, da duh ne postane suho seno.
Duh ima modre oči.
Božansko narečje svetlobe.
Duh je skodelica božanske krvi.
Duh je živobarvna morska flora v globini.
Duh pogozduje in sadi gozd.
Duh so pljuča planeta.
Duh se spozna po mehki besedi.
Duh zasluti vonj po dimu, vojni in krvi.
Je kot sledni pes za zenico.
Duh vidi lesk kopja na daljavo.
Je vonj duše, ki hrepeni po svobodi.
Duh je teloh pod snegom, Helleborus higer
s črnimi koreninami in belimi cvetovi.
Duh je neskončna ljubezen,
zakopana pod zemljo, ki klije
iz svojih korenin na sončno stran.
Duh je vrtnica, je trnje srca.
Duh se ne drobi na koščke teme.
Duh je morski val, ki očara svet.
Najlepše kar je ustvarjeno, je delo duha.
V ustvarjenju sveta je bila iskra duha.
Duh ne utihne, nosi harfo miru v rokah.
Duh je regratova lučka sveta
z milijoni puhastih nevidnih semen.
lp Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 2. oktober 2007 @ 21:53 CEST
Pripravljam spletno stran. Rada vi vam postregla z razkošjem
besed in lepimi slikami. Še malo bo treba počakati.
Napisala sem vam kratek utrinek:
Z glasbenim bleskom
naj mi stihi polzijo iz rok.
Čaka jih žareča pot.
Dišeča fluidnost.
Vonj rdeče žarečega cveta.
Vsa sem čutno spevna,
magična, po kapljicah iztekajoča
se v besede, ki so vzele
stanje iz duše in ga polagajo
na jesenske liste, ki lebdijo
med nebom in zemljo.
Lebdijo kot majhna čustva za vas.
Prijazen pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: sonce zanimanja dne sreda, 3. oktober 2007 @ 11:57 CEST
Znano je, da se - ne le ljudje in med njimi ne le pesniki, temveč vsa živa bitja - bolj ali manj zanimamo za to, ali se kdo odziva na naše izražanje. Odzivi zunanjega sveta ponujajo našemu notranjemu svetu njegovo zrcalno podobo. Iz nje razberemo odnos zunanjega sveta do našega lastnega odnosa do sveta.
V obliki "obrnjene podobe" si spodaj lahko preberete moj odziv na vašo pesem.
Moj odziv izhaja iz spoznanja, da vse - razen prve in zadnje - črke, ki sestavljajo zapis besede lahko obrnemo po mili volji, pa bomo še vedno zlahka dešifrirali pomen iz tako zapisane besede. Zanimivo, kajne?
Treoj:
------------
Z glaesbnim bloeskm
naj mi sihti pziljoo iz rok.
Čaka jih žrčaea pot, dčieča fnoldiust.
Vnoj rčdee žgčareea cvtea.
Vsa sem čtnuo snepva,
mgiačna, po kpjalaich ičaztekjoa
se v bedese, ki os vzlee
sntjae iz dšue in ga pajgolao
na jseksene ltise, ki ljdbieo
med noebm in zlmjeo.
Ldbeijo kot mnjhaa čsuvta za vas.
-------------
P.S.
Tatjana, všaa pseem se mi je zldea nasdve lkujba.
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 5. oktober 2007 @ 12:23 CEST
Pomešane črke - vendar besedilo je res še vedno berljivo. Ne vem zakaj je sicer to dobro. Vsaka napaka, ki jo zasledimo v besedilu zmoti ritem dihanja. Pišemo in beremo z vdihi in izdihi. Pravilno pisanje in branje nas torej nauči pravilno dihati in občutiti. Tudi poezijo. Dandanes tako maličijo jezik, kaj vse si nekateri dovolijo. To pačenje gre do skrajnih meja. Ko odteka naša srčna kri skozi pero, teče iz materinske ljubezni, ki nas je naučila prvih besed in materinščine. Takšno bojišče črk v besedah spodbuja "mularijo", da se še bolj pačijo, razgrajujejo in kvarijo naš lep slovenski jezik, namesto da bi ga negovali in ljubili. Jezik hoče misli in pisave, ki lažje dihajo. Kaj nam bo sedaj še jezik zbolel poleg duš?
Neko blogovsko sporočilo navaja: Raksizave Unezirve v Cadmrgbiu so pazoklae, da ni pombemno v kašnekm vstenrm rdeu se pjavojio čkre v bsedei, dloker sta na pvaerm mtseu pvra in zjadna čkra. Osatle so lkaho pešomane, pa je tsekt še vndeo brelijv,saj mžognai ne breejo vskae čkre pebosej amapk bsedee v celtoi.
Zares veleumno!
Sedaj imajo tudi šole hitrega branja, vendar kaj bo človek odnesel od takšnega branja knjig je pa spet vprašanje. Pravilna slovenična pisava je dokaz in izkaznica kakšen je tudi v resnici človek, ki piše z napakami. Jaz menim, da so te raziskave temelj za nove teorije kičastega pačenja, od katerega se raje distanciram. Nekaj besed in že vidimo pred sabo roko - skropucalo na papirju in nobenega obraza.
Vam je bila moja pesem ljubka, meni popačena pa ne. Nisem jo za to napisala. Zakaj bi delali iz pesmi trpeči dragulj. Ta moj kotiček ni mesto za esperimente z razkuštranimi lasmi.
Lep pozdrav in veliko ustvarjalnega razmišljanja
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 7. oktober 2007 @ 10:41 CEST
Osamelo nedeljsko jutro naj bo sončno, razpoloženje moč, ki presega vse. Melodija je kakor osamljen rdeč cvet na vrtu. Njen glas je mera ljubezni. Telo je obrobljeno z zelenjem. Si perunika s kljunom pojoče ptice. Škorčevka na ognu nedeljskega jutra, zapoj si veselo pesem!
MELODIJE
Skozi sedem tančic pojo melodije
in zibljejo veselje svojih bokov
kot ples vznesenega razcveta svetlobe.
Zrahljano vlažno migljanje akordov
čez razpenjene drhteče pene glasilk,
vzhajajoče iz dojk kakor sonce neba.
Sanjski serafini ženejo veter pod oblak
in nedeljsko jutro topi led na vekah srca,
kipeče v energiji prvinske strasti.
Šepetaje z glasom čiste rose na cvetu,
pentljast metulj na kljunu perunike
pije poljube iz njenih slanih oči.
Melodije glas ogrlico molka cvetu okrepi.
Še čistejša, še glasnejša arija zveni. Diamanti v očeh.
Sem škorčevka s svetlimi pegami pristala na ogonu.
Lepo sončno nedeljo vsem na Pozitivkah! Pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 8. oktober 2007 @ 11:54 CEST
RAST
Postala je rodovitna prst.
Nad razcepom zabite zagozde
pod težo vetra ji rana solzi.
Nagovor debla, naj spozna bol
in potešitev poželenja rasti,
naj razume pomen in vsak svoj dih.
Ko stvari rastejo, slonijo ob robu
mehke svetlobe ob polknih sveta.
Kar rast odkriva, zakriva.
Liha števila ji kodrajo glavo
s povzdignjeno rumeno.
Pod površino se odpirajo črte
iz globine v daljavo in višino
in sipljejo semena
v pojme, zavite v skrivnost.
Žene jih veter, ki odnaša dneve
in dela luknje v spominu,
riše paralele, sečnice, kote,
odklone in zaporedja trenutkov.
Veter sejalec semen po zemeljski obli
z glavo globoko v prahu.
V puhu topolovih isker.
V koreninah, ki ustvarjajo višino
z razpiranjem nosnic visoko,
kjer rastejo rdeči tulipani.
Lep lep dan, pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 9. oktober 2007 @ 10:57 CEST
SONČNO JUTRO
Danes je lep sončen dan.
Glas ljudi na ulici
je nasičen z ljubeznijo.
V gnezdu je skorec,
ki zoblje veselje.
Otroci pobirajo žarke
po skrlah in zlagajo lesk
in veselje v oči.
Sosed posluša Mozarta.
Njegovi mački se ježi dlaka,
ker je nanjo zalajal kuža.
Ribič prepeva in iz vrečke
mu padajo ribe, male srdelce.
Mački veselo pobirajo ribe.
Nato je stari prišel domov
opit z dizlom, se zamajal
in je bilo sončne nedelje konec.
Skipnil je v posteljo in zasmrčal.
LP Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 13. oktober 2007 @ 18:34 CEST
NEKAJ POSEBNEGA
Jutri je nedelja.
Delati nič posebnega
je sladko brezdelje,
ki umirja andrenalin.
Delati nič posebnega
je lahko ničesar ne videti,
ničesar ne vedeti,
ničesar ne slišati,
ničesar ne občutiti
in je nedelo lahko klopčič
slakorne pene.
Lahko je tudi okrogel klopčič
niti v latentnem stanju
spećega žonglerja.
Delati nič posebnega
je ura, ki ne bije,
je zvonik z okvarjeno uro,
je pletilec, ki ne najde niti.
Delati nič posebnega
je lahko posebno delo,
ki seže v meditativno
razmišljanje kako biti vse,
kar sedaj nisi.
Lep pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 14. oktober 2007 @ 12:18 CEST
1. Moja vnukinja Antonija praznuje 13-rojstni dan
2. Na Pozitivkah je bil objavljen moj devet stoti prispevek.
Hvala vsem, ki mi omogočite, da sem. Hvala bralcem!
Prijazen pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 17. oktober 2007 @ 10:32 CEST
Slika uprta s sliko duše, nosilko ljubezni in življenja, me je nagovorila, da sem napisala to pesem.
S sliko se izročamo še neznanemu svetu na način, da zapljuskne kri naše podobe pred oči tistih, ki jih še ni in se bodo morda še rodili s tem človeškim organom zaznave v naših potomcih ali v tistih, ki jim bo slika dediščina po semenju besed iz osvoboditve občutja ugodja, živeti še naprej v duši, ki želi spoznati prostor, razpet čez praznino preteklosti in trenutkom. Slika je prostor z izgubljenim domom, kjer se je čas ustavil. Slika je lahko požlahten spomin na zrnca peska, ki so spolzela iz njenih rok.
GIB V MIROVANJU
Zamrznil me je gib.
Ostala sem takšna,
kot sem bila
na fotografiji.
Odmrznil se mi je spomin
in občutila sem,
da sem znotraj takšna,
kot sem bila na zunaj.
Recikliram sliko v sebi,
zavijam utrinke v svilo časa,
ki se s hrbtom oddaljuje
in me sili,
da se zaviram.
V mirovanju
počiva točka. Trenutek,
ko sem se zaupala očem,
ki jih še ni
in bodo gledale zamrznjen gib,
ki je v trenutku obstal.
Srečujem se na obrobju miline
soja videnj, ki povezujejo
plamene vžiganja in izgorevanja.
Aluzije, ki so dediščina besedi.
Prijazen pozdrav
Tatjana
P.n.
Končno je oblikovna rešitev moje spletne strani narejena,
potrebno bo pa nekaj časa za vnos njenih vsebin.
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 20. oktober 2007 @ 12:20 CEST
TRGOVANJE S KRIVDO
Krivda prihaja skozi povrhnjico na dan.
Izraža se v znojnih kapljah izpod rešetk duše.
Vest je sužnja spomina nanjo.
Živeti brez ali s krivdo pa ni eno in isto.
Moderno je biti zgodovinsko pozitivističen
s podaljšano iluzijo idej o pravičnosti.
Biti svetovnotvorno blaženo kriv krivic brez krivde,
političnotvorno nekriv krivic
za eksistenčno krivdno breme pravici?
Črno – belo nekriv ali kriv.
Trgovati s krivdo zasušenih solznih žlez,
ustvarjati prostor med prsti za odtekanje
krvi z dlani, si prislužiti nekrivdo
s trpljenjem, kesanjem, očitki vesti.
Živeti s tragično krivdo in postati nekriv
v samem sebi, bezati po ostankih osamljenosti?
Spreminjati krivdo v svojo brezgrešnost,
nekrivdo drugih v grešnost.
Z eno ali drugo kupčevati, ju spreminjati
v kameleonskoe barve,
razdeliti krivdo na zasluge.
Pozlatiti pojem krivice s pravico.
Zavreči krivdo med stare krpe za brisanje prahu.
Njeno ime se tudi samo vseli med neobstoječe
stvari in zapušča trajni pečat,
pravšnji za žigosanje človeka.
Slediti vsaki potezi krivice, ki se prikazuje
in skriva kot svetloba ali senca,
iskati njene odtise v zavestni odločitvi,
jo ideološko pozitivistično skriti
pod zlato pokrovko. Spremljati njene
gibe, ko se zvito potuhne in spremeni
v perje belega galeba, da se krivda pokaže
kot pojavni konstrukt na drugem.
Medtem ko beli ptič pod svojim perjem skriva svoj let
ali hodi ekvilibristično po vrvi,
da se teža krivde izogne padcu,
ideološko delujoče, krivdno, z nekrivdo
in s pravičniško moralo na ustih.
Krivdo bolečinsko znotraj človek prikriva,
jo telerančno kot tujek izriva iz sebe,
kvasi novo krivdo s staro krivico,
s testom lepi usta ali z njim hrani druge,
ji laska in poljublja robove oblačil
in krivico imenuje pravica.
Prisluži si s krivdo nekrivdo
in imenuje raztegljivo krivdo ponos.
S krivdo služiti razdelitvam.
Pravičniško deli krivdo na nekrivdo
in nekrivdo na krivdo.
Berači kovance pravice pri krivici.
Umiva krivdi obraz z milom neresnice.
Prešteva suhe in odpadle iglice
v borovem gozdu starih krivic
in jih spreminja v drevesa svoje pravice.
Zapre pred krivico oko
in vidi leteti barvne metulje pravice od sebe.
Pravici seže s krivdno roko pod krilo
in ji slači spodnjice svjih storjenih krivic.
Prijazen pozdrav in lep vikend
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 27. oktober 2007 @ 10:00 CEST
(15.9.1914 – 25.10.2007)
Tipam mrak,
ogrnjen s senco
in prenapetim jadrom beline.
Sledim stopinjam v pepelu.
Skozi prisotnost negibnega
in nespečnost v brezglasnosti.
Vsi smo pepelnati.
Pred nami stojijo visoke straže življenja.
Umaknejo se,
ko se prereže žarek svetlobe,
spirala, ki išče svoj izsanjani sen
in pentlje vezi v temenu razuma.
Zakaj gorijo telesa brez ognja,
zakaj jesenske slane ledenijo travam obraz?
Dan je prebodla mrzla megla.
Vse je tiho, kakor bi bile vse duše zložene
v steklene vitrine mrzlih skrinj.
Čutim še toplo roko slovesa
in tvoje nebeško telo, ki odhaja
med angele in se opoteka na mrzli
površini spolzkih stopnic v nebo.
Vedela sem in čutila, stiskala zobe in upala.
Vprašal si kam so vsi odšli Kje so?
Prihajali so in odhajali.
Bila sem zadnja,
ki sem se okopala v sončnem zahodu.
Medena strd mi je ostala na dlaneh.
Gorela je kri in bledeli so listi zelenega oblačila.
Tvoj molk se je spreminjal v večni nasmeh.
Ko bo jutranja zarja vstajala, boš v njej.
Tu je ostalo tvoje sončno srce.
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 2. november 2007 @ 07:51 CET
SREDI NOČI
Spletla se je misel v kito
in se spustila po hrbtu
kakor govoreča kača iz podkožja.
Oblečena v ogenj pleza
skozi zeleno trato besed.
Kakor kita cvetja je
zagledana v zrcalo vode
in nemirno plivkanje.
Mistična zagori
in plete s svojimi prsti
skozi tolmune, brzice,
pore in odseve
sijoči ženski obraz.
Skoraj preveč za zajtrk
duše sredi noči.
Bistro lunino oko jo meri
in odpre meje širitve.
Izpoje se, ko voda pesni
in se kita spreminja v kri,
sredi noči.
Občutim svoje lase,
zapletene v robidovju,
ki jih ne morem nocoj
razvozlati v pesem.
Prijazen pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 2. november 2007 @ 08:00 CET
POČUTJA
Svetloba je silnica preobrazbe,
moč, ki je prihodnost
Sem napeta igra svetlobe,
camera obskura med oblaki.
Občutim notranjo melanholijo.
Ob vznožju sence premikam noge.
Na duši mi leži opeka sveta.
Se odpiram v cvet abstraktnih idej.
Rastem kot drevo v snegu,
ki ga ohranjajo korenine.
Sem odsev odbleska narave v sadežu.
Živim nedoločeno obliko samotnosti.
Zaganja me vizija slike vzleta,
fokus prelomljenega, odtegnjenega očem.
Diham z razumom, ustvarjam s srcem
Lep dan vam želim
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 11. november 2007 @ 05:26 CET
MARTINOVANJE PO SLOVENSKO
Zanihala je minuta v budno stanje
in razprostrla mehko prozorno zaveso
čez tolikšne sproščenosti,
ki so jih nekateri razumeli po svoje.
Bilo je veliko plamenov v gorečih sanjah.
Nihče ne verjel, da bo ljudstvo dobilo vime.
Nihče ni verjel, da so med nami ljudje,
ki potrebujejo toliko zlatih oblačil
in da bo toliko slečenih.
Ob množici lepih besed so ljudje verjeli,
da bo poštenja v izobilju.
Nikoli niso verjeli, da se bodo stvari
izrodile v neobčutljivosti
in da bomo merili drug drugemu
svobodo z drugačnimi dozami.
Nisem verjela, da ko dosežeš vrh,
da začneš padati v preračunljivost
in v razmerja, ki jim blato meri
karate draguljev.
Snovi spreminjajo oblike.
Vselej brbotajo skoraj iste melodije.
Prepleskani notni zapis s slojem firneža.
Mnogi so se usedli k mizi s pečeno
martinovo gosjo, z vzbočenim trebuhom
in usločenim hrbtom, ki ustvarjata
prostor nekoliko bolj navzdol,
kjer parazitizirajo duše z mastnimi obrazi.
O Bog, kakšno odkritje v enkratni
zeleni deželi bistrih rek in lepih besed,
ki jih tako muči zgodovinski spomin,
a sedanjost in prihodnost ostajata zastrta.
Vino zori in se čisti.
Vino je učitelj. Je dotik zbistritve.
Martinova nedelja jo dopušča
ob toplo pečenem kostanju.
V spominu te nihče ne pričakuje,
v prihodnosti zanamci in tajkunizacija.
LP Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 25. november 2007 @ 07:39 CET
Dvignite se bratje in sestre
proti bagdadskim kalifom
na zlatih letečih preprogah.
Ugasnite pohabljeno cigaro
na koži izrojenih udov duha,
da zacvilijo do neba, do neba!
Premaknite pogačico svojega značaja
v skladno simetrično razvrstitev dreves.
Dregnite v komolce tiste,
ki vam nastavljajo pesti in nože
med besedami, ki vam krojijo usodo.
Odprite zapornice vašemu razumu!
Prestreljeni ste z zvoki laganja,
kamenjanjem v vrednote in ideale.
Vaši žulji se kadijo s kupa gnoja,
na katerem kikirikajo petelini
svoje zmagoslavje svobode.
Ustvarja se paralelni svet.
Tisti, ki sedijo za rituali bogatih večerij,
so vas opijanili s sladkobnim vonjem obljub
in vi se opotekate kakor omamljene mušice.
Postali ste vetrnice, ki poganjajo kožuhe
slečenih teles, medtem ko v brazde in razpoke
vaše kože trosijo semena,
iz katerih se bodo izdatno hranili.
Tajkuni vas povabijo na piknik drobtinic,
ki jim padejo pod mizo, ko otresejo prt
izpod kozarcev šampanjca.
Ne potrebujete organov plazilcev.
Vaš želodec je sovražnik telesa.
Zajedavci vas potrebujejo,
da zaplešejo v vašem črevesju
in ustanovijo kolonije mikrobov,
ki vas bodo znotraj portretirali
kot spomin na stare čase in ideologije,
ko so poganjali kolesje pravice
do svoje uspešne razmnožitve.
Rakaste celice so postale poželenje.
Vse se prefigurira, ko se zagon
vzpenja od nižjega k višjemu.
Izpraskajte jim duše s svinčenim grezom,
zoperstavite se prerazporeditvi vaših organov!
Snemite si naličja olesenelih mask
in povejte, da imamo vsi pravico biti sit
ob vzgonu dveh delovnih rok.
Ne pustite se mleti v izsušenih mlinih
njihovih škrlatnih duš in gorečih čeljusti.
Žehta v bobnu je centrifuga za vse.
Pravica je otrdela za zenitu.
Prekoračite planet!
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 25. november 2007 @ 07:41 CET
Ko sem bila še majhna,
so mi vtisnili v kožo znamenje,
ki se je razkrojilo, prišlo v notranjost
in ugasnilo otroka v meni.
Duhec je ponoči taval v nočni srajčki
in iskal očeta v neznosnem času.
Med ločjem in pomladno travo
se je ati spremenil v metulja
in se usedel na otrokovo ročico.
Oblaki so drveli v obliki konjev
in v vzgonu gibanja risali
in poudarjali praznine neba.
Znamenje je izžigalo kosti
in se spreminjalo v zarodek,
ki se s strani odriva in oblikuje
v stvar s preostankom prostornine.
Na stojalu vidim viseti še tiste podobe
izven vizualne kontrole,
ki visijo kakor stare očetove krpe,
ki so mi dale kmalu razumeti,
da čas nikoli ne stopi soli
v jalovi legi spomina.
Znotraj sem videla materin himen
in zibanje zarodka v meni,
ki se ni hotel spremeniti
in se ponovno roditi kot otrok
v drugem času, ko bi sonce
ponovno prižgalo ugaslo otroštvo.
Duhec je ostal nedotaknjen.
Vsem želim lep vikend
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 4. februar 2008 @ 10:09 CET
na Obali že cvetijo mandeljevi cvetovi, dvajset dni prezgodaj.
Mandeljev cvet prinaša pomlad. Kaj nam sporoča mlada luč?
SPOROČILA
Na biserni ogrlici
se je ustavil sončni hip.
Mlada luč.
Mehkobno božanje.
Sklanjatev cvetja
z veščino sončnega žarka.
Blues svetlobe na koži.
Vstop v kraljestvo čutov.
Calypso na utripajoči žili.
Iz kapele luči
v toplo razročje mnogoterosti.
Resnica, ki jemlje moč kamnu.
Zlati pršec, ki pada na obraz.
Pretakanje skozi stvari.
Molk, ki zgane ustnice.
Izžarevanje subtilnega.
Kot dar vinskega opoja v jagodi.
Počitek leska na pregibu dlani.
Žareči mahagoni, ki sanja večer.
Ne zalivaj me v listje, ki pada.
Moja pomlad je daljša.
Potrkaj me po lesu.
Oči te božajo po toplih sadežih.
Berem te v jeziku draguljev,
znotraj njihovega oboda na ogrlici.
###
Lep pozdrav, spletna stran bo.
Je vse pripravljeno za vnos.
Obljuba dela dolg.
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 27. marec 2008 @ 22:25 CET
Le kateri običajni jezik zmore razjasniti, kaj bomo v bodoče počeli. Pomembno je, da se dobri nameni uresničijo. Danes sem bila izjemno presenečena in hkrati vesela, ko mi je nek bralec Pozitivk pisal, da si je dal mojo spletno stran med priljubljene. Ko se izrečemo z dejanji in ne samo z besedami, proslavimo vzpon svojega hrepenenja po spolnitvi, da nekaj koristnega naredimo zase in za druge. Ko pogledam bralnost svoje poezije na Pozitivkah, si tiho priznam, da nobene pesniške zbirke ne bi prebralo toliko bralcev, kot prav na tem pesniškem portalu Pozitivk.
Vesela sem, zares radostna, da pišem za vas. Že skoraj sem se poslovila od Pozitivk, vendar srce je hotelo, da imam oboje. Ostala sem na Pozitivkah, saj sem del vas in hkrati sem ustvarila še novo spletno stran. Vse za vas. Obljuba dela dolg. Ne bom ovesila svoje radosti z nobenim kičastim lepotičjem in leporečjem besed. Moje pesmi lahko berete torej na Pozitivkah, zbirke pa urejene na spletni strani www.tatjana-malec.si. Potrudila se bom, da bom še naprej rumena trobentica in pela za vas tra-la-la....
Prisrčno pozdravljeni
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 14. maj 2008 @ 21:21 CEST
Moj kotiček "Iskanja", v katerem sem vam obljubljala svojo spletno stran, vas je obiskalo nad 1.700 obiskovalcev. S tem sem zelo počaščena in sem vam hvaležna za izkazano pozornost.
Moja spletna stran deluje že en mesec in pol in se vam moram zahvaliti za tako polnoštevilni obisk. Ko sem bila do kolen v močviju, se mi je prikazal pred očmi magnoljin cvet in v tem slogu je nastala tudi spletna stran z veliko optimizma. Doselej smo bili deležni drug drugega in obljubim vam, da bo tudi v bodoče tako, le če bo zdravje. Volje je kar obilo.
Vas vabim na svojo spletno stran www.tatjana-malec.si , saj vsaki dan pripravim kaj novega za vas.
Vas prijazno pozdravljam
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Pips dne četrtek, 15. maj 2008 @ 13:50 CEST
Predlagate za ogled firefox. Ker firefox ni tako razširjen, vam predlagam, da pri svojem skrbniku ali kdor vam je pač postavil stran, zahtevate, da vam jo optimizira tako, da bo tudi v IE-ju videti normalno.
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 15. maj 2008 @ 15:09 CEST
Hvala za dobro mnenje o spletni strani. Mojemu izdelovalcu strani sem pa sporočila, saj me zelo moti, da je na Internet eksplorer stran razrezana in da se zlivajo barve.
Pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Pips dne četrtek, 15. maj 2008 @ 23:56 CEST
Jaz nisem ateist, verujem v boga, ampak v boga, ki ga nosimo v srcu. Prejel sem tudi vse tri zakramente in sem torej tudi poročen cerkveno.
Ampak s časom, ko gledam, berem in dojemam stvari drugače, sem si ustvaril svoje mnenje o RKC.
Ali ste videli kardinala Rodeta na televiziji, vsega okitenega z zlatom, ki poziva ljudi, da je treba živeti skromno. Mi je šlo kar na bruhanje od licemerstva.
Preberite si knjige Opus dei in Hitlerjev papež.
Jaz nočem nikogar in tudi nikoli nisem nikogar nagovarjal, da ne sme hoditi v cerkev. Povem le svoje mnenje, kaj si mislim o tej inštituciji.
Hja, glede Fredija pa se mi zdi, da se človek malo heca z vsem skupaj, ker nihče normalen ne more pisati tolikokrat Ljubi Bog ljubi in se venomer ponavljati. Jaz ga v bistvu ne jemljem resno. Opažam tudi, da včasih pozabi na svojo mariborščino, ker, ko je začel pisati komentarje, je deloval pol pismeno. Sem celo pomislil, da se za psevdonimom fredi skrivate vi in se malo šalite. No kakorkoli, fredi zame ni kredibilen.
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 16. maj 2008 @ 08:49 CEST
Staro vedno vsiljuje svoj zakon novemu. Na mesto božanstev, ki so pomagali človeštvu preživeti, se pojavljajo novi miti, ki človeštvo ali če hočete upanje človeštva v odrešitev, uničujejo in ga oropajo dostojanstva, ker nosijo v sebi stare napake..
Ko govorite o določeni instituciji, govorite o ljudeh. Nekateri izmed njih hočejo nadomestiti Boga in pridobiti vlogo mita, biti čaščeni. Nihče pa mi ne more reci, da so v kakšni instituciji samo dobri in samo slabi ljudje, ki so ukradli Bogu žezlo in hočejo vladati. S takšnim radikalizmom, bi lahko obsodila ves svet ali pa ves svet povzdignila in zaslepila recimo Boga. Zakaj ne znamo ločiti dobrega od slabega? To je prvo vprašanje. Zakaj je toliko posluha pri ljudeh, ko naštevamo slabo in tako malo posluha, ko naštejemo dobro. Mnogi narodi dajo dobremu človeku priznanje, ga pohvalijo in nagradijo. Mi Slovenci tega ne znamo. Iščemo samo slabe strani v vseh stvareh. Ali je to naš narodov značaj?
Drugo vprašanje: V tem trenutku ne vidim problema v kardinalu g. Rodetu, ki velja za posebneža v svojih izjavah, ki jih je treba sprejeti z zadržanostjo, temveč je problem v tem, da skačejo na plano novi miti, ki pa ne bodo pomagali človeštvu preživeti. V tem je razlika. Trenutno sta dva mita (+xy novih), ki imata v oblasti kar 1/3 slovenskega proračuna. Novi miti pleteničijo v svojo korist. To ni ničesar novega. Etika in morala sta utrpela težko poškodbo in mi ljudje to nekako stoično prenašamo in toleriramo, kot da se nas ne tiče. Država se je osamosvojila, a ne brez novih mitov, ki pijejo narodu kri. Povejte mi, kdo na tem svetu je še tako pravičen, da bi raztolmačil ta svet in kaos, ki v njem vlada? Ali se vam zdi pravično, da sta si n. pr. dva človeka ali nekateri ljudje brez dela prisvojili premoženje, ki so ga zaslužili vaš ded, oče in vi? .
Streha etike in morale je ostala brez stebrov in se nam bo vsaki čas zrušila na glavo, če ostanemo brez temeljev. Stebrov ni, so odstranjeni, streha lebdi v zraku in ostali bomo še brez temljev. Temelji so pa vrednote, da znamo prebuditi v človeku tisto, kar je v njem pozitivnega, dobrega, tisto drobtinico kruha, ki omogoča sožitje in ljubezen med ljudmi. V svojih prizadevanjih, da bi to dobro iskali in uresničevali, sem se oprla na človekove pravice (ne zagovarjam le pravico do veroizpovedi, temveč vse človekove pravice), čeprav izgleda pojem že nekoliko izrabljen, ker mu ljudje pripisujejo različna merila za vrednotenje.. Iščem tisto paneceo, ki bi ozdravila to svetovno bolezen. Iščem v svetu, pri ljudeh in kjer koli tisto kar je dobrega, odrešilnega, vrednostnega kjer koli in pri komer koli, zato ne obsojam. Delitev na dobre in slabe ali če hočete najslabše, se mi ne zdi za nobeno institucijo in za nobeno skupino ljudi, ki na kakršen koli način deluje, primerna. Povsod boste našli pozitivno in negativno, vse tiste napake, ki jih ima človek. Zato nisem za kategorično zavračanje vsega, kar ljudje delajo, če delajo koristne in dobre stvari.. Na svetu je malo dobrega in to naj deluje in živi, če je le mogoče.
Glede knjig, ki jih omenjate, bi rekla, da je sta prav težko oboleli in poškodovani etika in morala omogočili nastanek reproduciranja kulture zla in negativizma. V zgodovini poznamo obdobje nihelizma, ki se nas tudi danes poloteva. To stanje pove, da je postala kultura pisane besede arogantna in da se je kultura razcepila na tisoče in tisoče 'kultur'. Kultura je vedno način organizacije življenja in odnos do njega, ki se je vedno prav razumel kot človeškost. Ta je najpomembnejša komponenta življenja. Prvi velik podvig kulture je bil izgon bogov z Olimpa, ki so nečistovali, spletkarili in sleparili, se kitili z zlatom in jim ljudstvo ni bilo mar. To so bili ljudje, ki so prebivali v svetem kraju na grški gori Olimp in so se morali umakniti z nje. Kulture so se vedno prečiščevale in tudi dandanašnja je deležna prečiščevanja, Cerkve niso nobena izjema, čeprav so nekatere ostale nepremične, n. pr. islamska, o kateri pa nihče ne spregovori, čeprav bi bilo prav, da bi se tudi njej, ki marsikje prodira v pore življenja kaj reklo. Spet slovenski značaj!
Če pogledamo samo naše vsakdanje življenje in komunikacijo je tako, da redkobesedni Lario zahteva kulturo molka, retorik Fredi kulturo ljubezni, Pips zahtevo kulturo kritičnosti, Tatjana kulturo zaščite človekovih pravic, vsi skupaj zahtevamo kulturo prepira, od življenja ogoljufani politično kulturo, povzpetnik in novodobni bogataš kulturo molka o njegovem premoženju, želodčni bolnik kulturo obnašanja za mizo, televizijski gledalec kulturo branja, igranja, petja in najemnik stojnice, ki prodaja zelje in klobase pa kulturo podjetništva. In tako se je razcepilo življenje na številne kulture in vsaka hoče svoje spoštovanje. Ni pa mogoče biti kulturni, brez strpnosti do vseh teh številnih kultur. Zgodovino kulture in njene korenine, iz katere je rasla smo zavrgli, kot neuporabne, nove nismo iznašli in tako se vrtimo v začaranem krogu med kulturo in nekulturo z njenimi akterji, pozitivnimi in negativnimi ljudmi. In kaj nam preostane? Preostane nam le eno, da usmerimo našo pozornost v tisto kar je dobrega in pozitivnega, skušamo to negovati, razvijati in ceniti. Torej biti pozitivisti..
Kar zadeva Fredija pa mislim, da je kredibilen, ker on verjame v ljubezen in Boga. Fredi je človek z imenom in priimkom in pogosto me po meilu preprosto pouči in pove kaj je prav in kaj ni. Ob tem pa ne pozabi priložiti kakšne slike, rože ali kaj podobnega, da bi razveselil bližnjega, ker ga ljubi. Sprva sem mislila, da je jehove vere, ker nekatere izmed njih poznam in vem kako delujejo. To so v bistvu znotraj srečni ljudje, da bi jim lahko vsak zavidal. Vendar Fredi je tako kot večina nas Slovencev, katolik, ki rad preučuje Biblijo in iz nje črpa modrost in svojo sposobnost razvijanja ljubezni do drugega.
Fredi ima v marsičem prav, saj ni potrebna ne vem kakšna znanost, da je človek dober in ljubeč.
Lep pozdrav
Tatjana
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 21. junij 2008 @ 10:36 CEST
zvesti spremljevalci mojega pesniškega ustvarjanja, vabim vas na svojo spletno stran www.tatjana-malec.si , kjer vas čaka nova poezija in veliko zanimivih prispevkov, galerija slik in marsikaj, kar vas bo zanimalo.
Vesela bom, če se boste kaj oglasili na info@tatjana-malec.si. Mnogi od vas se oglašate, mi pišete in se me prijazno spomnite. Hvala!
Vas prijazno pozdravljam
Tatjana Malec
Iskanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 22. junij 2008 @ 08:11 CEST
VSEBINA - NOVO NA www.tatjana-malec.si
Za jutri, 23. Rožnika 2008
Poezija absurda II. - novo: CILINDRIČNO OKO
Danes, 22. Rožnika 20008
Današnja misel
Kotiček za Slovence po svetu: Zahvala in pozdrav rojakinjam in rojakom v Belgijo
Novo objavljeno: SKRIVNOST
Novo objavljeno: VARANJE (slika Alphonsa Muche (1904 - 1989)
Poezija absurda - novo II.: EKSPERIMENTOV NE SPREJEMAM
Poezija absurda - novo II. : IZMERI SE
Novo objavljeno: O GLASBI - Slika Alphonsa Muche (1904 - 1989, mladenka z liro)
Galerija - Nenadov vrt - novo: Glasbeni večeri 28.6. in 5.7.2008
Blog: KAKO PREŽIVETI ZADNJI DAN ŽIVLJENJA? Futuristični dnevnik leta 7000 - Slike Salvator Dali (1904 - 1989)
Poezija novo - ODPRI OČI
Vabljeni!