Drage pesnice in dragi pesniki ter vsi, ki ste brali mojo poezijo!
Nabrala bi vam rada šopek rož in vam jih podarila, vendar cvetje mi je povezalo roke v delo, da smo postali skupna sila. Pesnimo cvetenje in se ne moremo ločiti. Zato sem vam napisala nekaj misli, ki so poniknile skupaj s šopkom v mojo dušo.
Izrula sem iz ust nekaj koreninic, ki imajo željo, da bi še poganjale in cvetele. K vam pošiljam ptico, da vam jih v kljunčku prenese. Vsaka koreninica zopet požene v cvet. Želim vam veliko ustvarjalnega dela in lep, z zlatom obsijan pesniški portal.
Tatjana
ISKANJA
Lačno hrepenenje bo ponorelo.
Ni samo jezik, ki liže barve
z okusom po koži.
Je črta. Misel, ki drvi.
Razvnema sledi.
Orje po vrelem pesku.
Je ključ za odpiranje oči.
Predigra duše.
Kobul koriandra za ozdravitev.
Mehkoba besed.
Mehčanje trdih snovi.
Trepetavo iskanje bližin.
Gibkih sanjskih reliefov,
plavajočih v vonjih puščavske rože.
Iskanja v milih barvah cvetja v herbariju časa.
Glas vpijočega v puščavi.
Sledenje gibom,
ki odnašajo vznemirjene stopinje
po nikoli dokončanih poteh.
Pišem za tiste dni, ko bom sama
brisala čas v koreninah samopozabe.
Pot od misli do poslednjega dejanja je dolga.
Prestavlja prag vstopanja in izstopanja
skoz mero človeka.
Razdalje se večajo, dotiki zbližujejo.
Pomikajo se v neskončnost.
Drvim skozi glasbo, ki ustvarja drevo rasti
in me cvete v listih.
V živem pesku se pogreza nemočen skarabej,
ki vali svojo kroglo med kepice prsti,
ki so hotele zložiti črke v izbrušene pomene besed.
Vtkan je obraz širnega vesolja v gib dlani,
ki sije v pečatu stvarstva, v želji biti,
odtisnjen z nanosom veselja v moje srce.
