Se spomniš klopce,
na kateri sva sedela?
Tam, kjer duša je zapela..
Tam si prvič me k sebi privil,
me pobožal in pustil..
da te gledam v tiste oči,
polne veselja, živahnih dni.
Tam sem ti dovolila,
da nasloniš svoj obraz k mojemu.
Tam sem ti pustila,
in pritisnila moje srce k tvojemu.
Tam si prvič želel me poljubiti,
tam, odkoder si nikoli nisem želela oditi.
Tam, te še zdaj božam s spomini
Moj nosek išče sliko, pa se vedno razblini.
Tiste klopce ni več.
Kjer sva sedela.
Nekdo jo je čez pol presekal..
Vdala se je, rešiti je nisva uspela.
Ostale so le neizrečene besede,
solze v očeh polne zmede.
Ostali so še sramežljivi poljubi prvih dni..
in oranžno nebo tam, kjer sva sedela jaz in ti.
Ostalo je še eno srce,
Bijeva še, še gori.
In strah je ostal in vse..
in čaka in v nama živi..
Da ga premagava neke noči.
Greva mimo in rečeva "tebe več ni!"
Se spomniš klopce,
