Zamrznil me je gib.
Ostala sem takšna,
kot sem bila
na fotografiji.

Odmrznil se mi je spomin
in občutila sem,
da sem znotraj takšna,
kot sem bila na zunaj.

Bleščeča pot po modrini.
Hoja po morju v daljavi.
Pogled. Dovolj prostora
za misli in občutke.
Lebdeč polet brez teže sveta.
Za svobodo. Dihanje.

Sprehod med izbrušenimi
površinami valov.
Drsenje po morski peni.
Zlomi ostrin.
Simfonija džunke
skozi sinjino sanj.

Spet je čas dežja za me,
ker ti odhajaš
in zapuščaš samo me in brez vsega,
saj brez tebe sem na svetu izgubljena,
ni več upanja, prišel je čas dežja.

Ko si bil še moj,
bili so zlati časi,
nisva vedela,
da obstaja tudi zlo,
nisva vedela,
da sonce že zahaja,
ker se nepreklicno bliža čas dežja.

Danijela Premzl

Solza ljubezni v očesu,
V ogledalu obraz je poznan.
Nisem ga čakal zaman,
Že gibanje vidim v peresu...

Vrtinec življenja kolesu
Pridobil sem si s teboj.
Čarobni ta pijem, napoj,
Ki skrit v energije je plesu...

Katere besede boš uporabil
za označitev svoje nevednosti;
ali je sploh potrebno, da ji daš ime.

Ko življenje olupi, izlušči in izkoščiči
misli iz lupine, je vse odveč.
Katere modrosti človekovega
prebivanja bodo uporabljene,
ko bomo razmišljali o svoji končnosti.

Prosojna je tančica
v katero se odevaš,
ter besede tvoje
in premiki..
Se kažeš trdno,
brezkompromisno...
"Glej, vendar ne poglej,
ne zanima me , kaj vidiš..."
mi ponavljaš...
Zatorej se odeneš ...
v prosojno...
in vsekakor skoznjo vidim,
česar v resnici ne zakrivaš...

Kamorkoli pojdem
in se v obliki sence pomešam med tujci,
iščoč in spoznavajoč nove izkušnje
z druge strani obale...
je v resnici nepomembno
v primerjavi s prepričanjem,
da so le utrinki tisti,
kateri se bohotijo
po temni modrini,
medtem, ko edini sij
prihaja od zvezde, katera je tam,
ne glede na vse spektakle,
delujoče naokrog...

Stoječ na svoji Skali Sveta
ta ptica opazuje okrog sebe...
Ozira se v širjave višine...
v veličastnost modre globine...
In čaka...v tem svetu,
katerega nihče ne prepozna...
In gleda...tja čez, skozi čas...
In čaka...in vse je v redu...
Skozi čas in okvire tega sveta,
skozi veličastnost modrine...
In prostrane višine,
prihaja iz daljave oblika...
in se v bliža v preletu...
In vidi, ki gleda, kar vidi...
Zamah kril...
in ptica poleti...

Je zaspana danes moja draga...
Jo utrudilo je zlatih zvezd žarjenje,
na temno modrem nebu...
Kako lepo sijala v njeni dlani,
je ta, ki je spustila se do nje...

Je utrujena to jutro moja draga...
je sanje sanjala v resnici...
in sen se je umaknil dnevu...
Z nasmehom je pozdravila nov dan...
V odprti dlani zvezda...
Je postala ona sama...

Dnevi vzeti so besedi,
godijo se brez teh besed...
Rečeno skrito ni, je jasno -
brez tebe ni me iz naslednjih dni...

Kaj danes bom, al včeraj, le kaj...
ko pa ne vem, kaj bodem včeraj...
Je vse enako, v dnevu dan, te dni...
ko čutim te ob sebi, sonce mojih dni...

Kdor se boji sivine,
ta se ima za kaj,
ker sivina je pepel
ugaslega ognja,
ki pa je nekoč gorel...

In v tem pepelu so
zgoreli vsi, ki ogenj jim je tuj...
In že majhen ogenj ustvari kup pepela,
ki je to, kar radi rečemo sivina...
In sivina je, ko ognji dogorijo...

Slekel s sebe sem vsa ogrinjala in snel vse maske,
ter odvrgel jih pred tvoje noge...
Priklical sem vse sence in ti jih predstavil,
preden se izgubijo v svetlobi tvojega obličja...
Stal sem pred teboj in gledal te v oči...
Pričakoval sem Vse in Nič od tega svojega početja...

Z nemirom si opazovala ples teh senc,
kako so krožile okrog tebe...
In prišla si, ko vabil sem te na ta ples...
Viharji zunaj so besneli in je veter tulil,
ko se znotraj val emocij dvigalo je morje,
udarjajoč valove hladne ob obalo...v glavi...

....... sonce .......

Vsa svetla in žareča,
malo rumena, malo rdeča,
zmeraj te bom grela,
s svojimi žarki te objela.

....... veter .......

Da nežno ti šepetam,
nagajivo s teboj se igram,
nežno se te dotikam,
s svežino se ti dobrikam.

Pretekli čas se je preselil v današnji dan.
Skozi svoje okno poglej v svet!
Dan prihodnji je prepojeni prah s krvjo.
Kot zvon obstane deževni hip.
Da spral bi zatohel vonj,
v kepe stlačen dim bolnih duš.

Obstal je na listu v mračnem gozdu
govščave mrak. Divji trn,
krik, naskok, divji plen.
Val čustev, bolezenskih vilic vbod.
V ognju gorijo sle, vre in izpareva,
strah hlapi v zubljih slani pot.

Živim v nekem drugem svetu.
V njem scenarij pišem jaz.
Prevzemam glavno vlogo v filmu,
ob sebi rišem vedno drug obraz.

Si slikam kraje in dogodke,
ki tečejo tako, kot jaz želim.
Igralce, stavke in dejanja-
vse v svoje dobro zavrtim.

Razumem,
da ne razumeš,
ne bereš pesmi,
ne zanima te, poet.

Čutim,
da, ne čutiš,
tvoja koža je hladna,
moja prevroča, zate.

Dobro je,
da včasih se zbudim,
rahlo si spočijem dušo,
iz objema tvojega zbežim.

Sladko je,
v naročju tvojem ne trpim,
prelepo je v sanjah,
drugam si ne želim.

Zaigraj usoda,
na svoj morilski inštrument.
Daj tisto o odhodu.
Tista je lepa.
Zaigraj, da bom spoznal,
kdaj vse sem zaigral.

Ti igraj in jaz bom pel.

Tvojo pesem.

Bi se spomnil me,
če te srečam v nebesih?
Moje veš ime,
če me srečaš v nebesih.
A zdaj še ni
čas za slovo –
sploh ne vem,
če sodim tja,
v nebesa.

Tam ,kjer si ti mene ni in čas bolj počasi gre
Vem,da storil sem vse,da zopet dobil bi te
Tu pa tam se včasih vidiva in to je tudi vse
Le zakaj sem ti sploh povedal,da ljubim te;

Čas beži bolj in bolj in z njim mi vsi
Nikoli več nebo tako ,vem jaz veš ti
Zato pa kadarkoli vidim tvoje oči
Besed mi zmanka,a srce se mi smeji

Moja dlan tvojo prekrije,

žarek ljubezni iz njih posije,

daje krila, naju dviguje,

duša v višavah zdaj potuje.

Pravijo, da si brez vonja,

da si brez okusa,

a zame si prava sapa osvežitve,

okus samih nebes,

ki se pretaka v meni,

da pogasi mi žejo.

Sebe sem našla v kamnolomu,
ko sem videla vse tiste gmote
nepremičnega kamenja,
ki se rušijo in dobivajo oblike.
V njih sem videla ves svoj razpon.
Od majhnih škrl do ogromnih kamnov,
ki še niso imeli oblike.

Pojavila sem se v rušenju
med neobdelanimi kamni,
ki jih še ni imel kamnosek v rokah.
Vsa sem bila prašna od prsti,
v kamnitem oblačilu.