Vsem blagim dušam, nežnim srcem, njim,
ki bodo pesem to v roke dobili,
da mnenje bi o njej mi sporočili,
v imenu Amorja pozdrav želim.

Čez tretjo uro noč je že bila,
nebo bilo je z zvezdami postlano,
ko Amor se prikazal je pred mano,
da z grozo me še zdaj spomin navda.

Moje srce v rokah držeč, vesel,
ves razigran madonno mojo spečo,
odeto v ples, si je v naročje vzel.

Potem jo zbudil je in vso boječo
jo z mojim plemenečim srcem hranil,
nato pa se, sam jokajoč, odstranil.


(Dante Alighieri - sonet napisan pri njegovih 18-ih letih ...ta sonet opisuje njegove nenvadne sanje in prosi za pomoč naj mu jih kdo razjasni...)

Lažje je spremeniti,
vodo v vino,
kot brez spoznanja sebe,
z božansko ljubeznijo,
napolniti svoje srce.


stojči Stojan Svet

Prevedel:
dr. France Susman

Sreda, 1. oktober 1997

Težko si predstavljate, kako mi je bilo pri srcu, ko so mi v ločitveni pogodbi vzeli otroke. Bilo je, kot bi meč prebodel moje srce. Takrat sem se spominjala besed Marije, Jezusove matere, ko je rekla, da se izguba njenega sina čuti kot meč, ki je prebodel njeno srce. Zame je bil občutek kot dvojni meč, druga smrt po smrti mojega zakona. Bilo je tako hudo in tako grozno - bila sem kot omamljena. Po cele ure sem bruhala. Nisem mogla jesti, nisem mogla spati, niti jokati nisem mogla. Stala sem tam ob oknu, krčevito sem se oprijemala zaves, stiskala sem se k njim in si skušala domišljati, da so imele na sebi nekaj toplega in človeškega, nekaj kar bi me lahko podprlo. Bilo je še veliko hujše kot ločitev mojih staršev in izguba moje matere - občutek pa je bil čisto podoben.

Zakaj le moram vedno znova umreti, zakaj vse to umiranje v mojem življenju, in vsi mislijo, da sem tako živa! Da, sem in bila sem - bila sem tako živa - pa če je bila le sekunda, minuta, ko sem se počutila tako resnično živo, sem jo izrabila. Ali pa lahko predstavljate, kako je, umirati, ko vendar živiš - in vse to lahko izraziš le z boleznijo, ki se ji reče bulimija?

Vam ženskam, ki imate to "bolezen", bi rada povedala, da je to "zgolj" globoka morda celo pomembna reakcija vašega telesa na boleč konflikt z vašim okoljem. Bruhaš, to je del "umiranja", in potem spet ješ kot bi bila nora, in to je del "življenja". Je kakor na ladji na odprtem morju v viharju - vihar, ki ga je sprožila strast in poželenje po življenju, in napad smrti - napad ljudi, tragičnih okoliščin, ali obeh hkrati.

»NISTE naključni. Bivanje vas potrebuje. Brez vas bi v njem nekaj manjkalo in tega ne more nihče nadomestiti. To vam daje dostojanstvo, namreč, da vas bo bivanje pogrešalo. Zvezde in sonce in luna, drevesa in ptice in zemlja – vse v vesolju bo čutilo, da je prazen prostorček, ki ga ne more napolniti nihče drug kakor vi. To vam da neznansko radost, izpolnitev, da ste povezani z bivanjem, da bivanje skrbi za vas. Ko ste enkrat čisti in jasni, potem vidite neznansko ljubezen, ki se zliva k vam od vsepovsod.«

Osho

Srečen človek
živi zadovoljno in med ljudmi okrog sebe širi mir. Njegova vedrina priteguje otroke. Misli na dobro v drugih in ima dosti prijateljev. Kjer je tema, prinaša luč.

Srečen človek
se ne zaljubi v svoje lastne probleme. Tudi sam kaj ukrene in ne pričakuje vsega le od drugih. Ne misli, da je sreča glavni dobitek na loteriji, temveč ve: sreča je kot senca, ki ti sledi, ko ne misliš nanjo; je kot odmev, ki ti odgovarja, ko podarjaš samega sebe.

Srečen človek
prinaša blagoslov, nesrečen človek dela skrbi. Srečen človek ni nevaren. Spoznal je, da srečo sestavljajo številni koščki in da si vedno za katerega prikrajšan; vendar ni zazrt prav v tistega, temveč se veseli tega, kar ima.

Le srečen človek lahko osreči druge.
Sreče ni mogoče kupiti.
K sreči!

V neki vasi, nekje na deželi, je živel star, moder mož. Dočakal je devetdeset let in je bil videti zadovoljen in srečen. Tedaj mu nekdo reče:

»Lepo življenje imaš, tako dolgo življenje.«

Starec krepko potegne iz pipe in odvrne:

»Saj živiš samo en dan.«

To ga je naučilo življenje.

Živiš samo en dan: danes!

Tebi

(moj) Poljub ni dotik
(tvojih) ustnic, ki ljubijo.
Pač je dotik (moje) Duše,
ki se predaja milovanju srca (tvojega).
In se poraja iz (tvojega) duha,
ki pije na (mojem) izvoru moči.
A (tvoj) izvor moči je skrit
v senci Duše (moje).
In ljubezni (najine)
katera večno počiva
v zenici, ki nas zmeraj gleda,
a videti se ne da!

AOV
Učitelj Omniaglifa

več o naših dejavnostih si oglejte na naši spletni strani: www.omniaglif.com

Igor Kononenko

Rudolf Steiner (1861-1925) Avstrijski filozof in znanstvenik, ustanovitelj antropozofskega gibanja.

Rodil se je v Kraljevcu (severno od Zagreba). Bil je jasnoviden in je že v otroških letih presenečal okolico s svojimi videnji duhovnega sveta. Na Dunaju je študiral fiziko, kemijo, matematiko in naravoslovje. Doktoriral je iz filozofije z disertacijo »Resnica in znanost«. S pomočjo jasnovidnosti je začel povezovati uradno znanost z duhovno znanostjo. Nekaj časa je bil član teozofskega društva, potem pa je leta 1912 ustanovil antropozofsko društvo, leta 1913 pa Goetheanum, šolo duhovne znanosti, v Dornachu v Švici. Antropozofija pomeni »znanje, pridobljeno skozi višji jaz človeka« (anthropos – človek; sofia – modrost). Leta 1919 je ustanovil prvo waldorfsko šolo v Stuttgartu (ime nosi po tovarni Waldorf-Astoria, kjer so bili zaposleni starši prve generacije otrok).

Steiner je učil, da je duhovni svet dosegljiv ustrezno razvitemu umu. Duhovna kapaciteta človeka je bila dolgo zastrta zaradi prevelikega posvečanja materializmu. Ponovno jo lahko zbudimo s pomočjo meditacije in koncentracije. Duhovna znanost antropozofije se dotika praktično vseh vidikov človekovega življenja, najbolj pa se je udejanjila skozi gibanje preko 100 waldorfskih šol v Evropi in ZDA, v antropozofski pedagogiki za zdravljenje duševno prizadetih, kot tudi preko biodinamičnega ekološkega kmetijstva, ki je danes razširjeno po celem svetu. Steiner je vztrajal, da moramo tudi duhovne vidike realnosti sistematično in znanstveno preučevati, seveda pa pri tem uporabljati tudi notranji uvid. Med drugim je govoril tudi o antimateriji, ki jo je uradna znanost potrdila kakih 50 let kasneje.

GOSPOD, ne pritožujem se, da še nimamo električne napeljave, zahvaljujem pa se ti za zvezde in srebrno luno.

Ne pritožujem se, da ne morem v opero, zahvaljujem pa se ti za koncert, ki mi ga prirejajo ptički na drevju.

Ne pritožujem se, da nimamo napeljanega vodovoda, zahvaljujem pa se ti za potoček blizu vasi in za monsunsko deževje, kadar pride.

Ne pritožujem se, da pri nas ni raznih spomenikov, zahvaljujem pa se ti za metulja, ki se poigrava s cvetlicami v gozdu.

Ne tožim, da tukaj ni telefona, zahvaljujem pa se ti, da smem za svoje prijatelje od daleč moliti.

Ne pritožujem se, da pri nas ni velikih filozofov, zahvaljujem pa se ti, da poznam tebe in da si mi dal vero.

Ne pritožujem se, da v vasi nimamo gostilne, zahvaljujem pa se ti, da so moji vaščani gostoljubni ljudje.

Ne pritožujem se, da smo revni in neizobraženi, zahvaljujem se ti pa, da nas bogatiš in učiš
LJUBITI in SPOŠTOVATI.


ARELENA.

za mala semena
ne potrebujem sadilne palice
pokleknem
z golimi prsti
naredim luknje
se nežno dotikam semen
čeznje pogladim zemljo
da bi se
spominjala name

v vseh drobnih gubah prstov
v gubasti koži
pod toplimi nohti
tiči temna zemlja
roke so postale eno z zemljo
in z njimi tudi jaz

ledeno bistra voda
šepetajočega potoka
se dotakne prstov
odplakne zemljo
jo vrne svojemu kraljestvu
na rokah je voda
postale so eno s potokom
in z njimi tudi jaz

Tvoja hvaležnost,
je tvoja nema molitev,
vseh tvojih molitev,

Tvoja hvaležnost,
je tvoja božanska izpolnitev,
vseh tvojih izpolnitev,

Tvoja hvaležnost,
je tvoja neslišna afirmacija
vseh tvojih afirmacij,

Tvoja hvaležnost,
je tvoja notranja luč,
vseh tvojih luči,

Tvoja hvaležnost,
je tvoja sveta beseda,
vseh tvojih svetih besed,

Prevedel:
dr. France Susman

Torek, 23, september 1997

Jaz bi bila lahko ostala - toda vse bi bilo veliko težavnejše. Da, res je, bila sem noseča. Znašla sem se na tej odločilni točki, ko sem morata izbirati. Že sem bila čutila to novo notranjo moč, novo luč na obzorju - ampak tudi veliko nevarnost. Nevarnost za svoje otroke, nevarnost za zakon z Dodijem z vsemi problemi, z vsemi sedaj še bolj spornimi javnimi razpravami. Preveč zunanjih sil, preveč skrajnosti bi morebiti najino povezavo raztrgale. Ne bi nama dovolili, da bi živela najino sanjsko življenje neokrnjeno.

Morda bodo sedaj poslanstvo, za katerega sem prišla, v srcih ljudi nadaljevali.

V najinih urah življenja v dvoje sva se Dodi in jaz pogovarjala tudi o tem, kaj vse bi z nama naredili. Tehtala sva težave in ranljivost najine ljubezni. Jaz, kristjanka, on, musliman - življenje v ljubezni in miru? Ali lahko kdo premeri, kakšen javen izziv bi to bil - kako veliko moči bi bilo, ki bi to motile, smešile ali celo preprečile? In kdo bi moral pod tem trpeti? Moja družina, njegova družina, otroci.

Da, sedaj vidim veliko jasneje: vsak človek stoji sredi boja med močjo in srcem - mrzlo prastaro močjo, ki hoče obdržati stvari kot so vedno bile - in novo močjo ljubezni in srca. Moje bolečine in moje borbe, moj boleč in porušen zakon, moji poizkusi, biti srečna in "tragika" moje smrti: za veliko vas, žene sveta, za vse, ki hočejo hoditi pot srca, naj bo to znamenje - simbol za to, da razumete sami sebe, svoje strasti in hrepenenja.

Biti Indijanec danes, je živ paradoks,
nasprotje samo v sebi.
Čutiti povezanost z zemljo
v asfaltnem svetu.
Biti ponosen, pošten
v ponižujočih življenjskih razmerah.
Izkusiti duhovno bogastvo
v duhovno obubožani deželi.
Biti bratsko povezan
s tako različnimi brati in sestrami.
Strojno izdelane steklene bisere
všiti v stare podedovane vzorce.
Prepevati krščanske pesmi
v plemenskem jeziku.
Nositi angleška imena,
polna starih pomenov.
Biti v posmeh,
če ne napraviš nič smešnega.
Vzbuditi strah neindijanskih otrok,
čeprav srce ne misli na zlo.

Karen Coody Cooper

Besedilo je izšlo leta 1983 v indijanskem časopisu Eagle Wings Press.

iz knjige: Tudi trava ima svojo pesem
Besede Indijancev in naš čas
Kathe Recheis in Georg Bydlinski
poslovenila Jelka in Ivan Sernec

Na njem so zgrajene vse druge pesmi.

Če primakneš ušesu modri kamen,
slišiš prastaro reko,
nekoč je bil njeno srce,
slišiš vroči veter, njeno govorico,
in zemljo, ki mu obljubila je ognjena usta.

Lisasti kamen prihaja iz sanj
dirjajočega konja vinskih barv.
Obredne pesmi trav poje čreda
in sanjski kamni izpod njenih kopit
letijo v pisano nebo.

Črni kamen je v zadnjem spanju ujel
dušo medveda.
Njena pesem
ga obkroža z iluzijo
krzna.

Dokler je bila na Zemlji samo enost, so vsa Kraljestva, vključno z mineralnim, živela od mane. Od energije.
Niso se žrla med seboj, tako kot se mi. Žremo med seboj.

»Sit sem te«, velikokrat slišimo, ko se med seboj prepiramo.
Pa vidim, da je drugi še vedno cel. Nikjer ni sledov ugrizov. Nikjer načet. Nikjer nobene rane, vidne očesu…
V duši? Ja. Duša je ranjena. Načeta.

»Tako te imam rad, da bi te kar pojedel,« pravijo zaljubljenci, ki od silne ljubezni sploh niso fizično lačni, ker jih polni ta energija. Energija ljubezni.

Krščanstvo oznanja najvišjo obliko NADČLOVEKA.
Kot tako je krščanstvo največje med vsemi rasizmi, ki pa se od ostalih rasizmov razlikuje v tem, da ne izloča nikogar - izločamo se izključno sami.

Igor Kononenko

El-Ghazali (polno ime: Abu Hamid Muhammad Ibn Muhammad At-Tusi Al Ghazali) (1058-1128?) Islamski filozof, teolog in sufi.

El-Ghazali se je rodil leta 1058 v Tusu na današnjem področju Irana. Študiral je teologijo v Nishapurju. V tem času je napisal različne tekste o islamskih zakonih in teologiji, ki se še danes uporabljajo. Zatem je začel pisati religiozne razprave, ki so se uporabljale v političnih bojih tistega časa. Ko je bil star 34 je postal rektor in profesor na Univerzi Nizamiyah v Bagdadu. V tem času je napisal najpomembnejša teksta “The Intentions of the Philosophers” (Smotri filozofov) ter “The Incoherence of the Philosophers” (Protislovnost filozofov). Zapustil je položaj in se odpravil na romanja. Naslednjih deset let je preživel v Damasku, Meji, Medini in rojstnem Tusu. V tem času je napisal 40 knjig pod skupnim naslovom “Revivification of the Religious Sciences” (Oživljanje religijskih znanosti), kjer je poudaril pomen islamskih praks. Zatem se je vrnil poučevanju. Združeval je pravo, filozofijo, teologijo in sufizem. Nudil je duhovno vodstvo logikom, ter učil mistike retoriko. Umrl je po nekaterih virih leta 1111, po drugih pa leta 1128 v Bagdadu.

Prikazoval je nezmožnost miselnega razmišljanja, da bi dojel Absolut in Neskončnost, Boga. Ustvarjal je ravnotežje med religijo in logičnim mišljenjem. Poudarjal je pomembnost pristnega sufizma kot poti do doseganja absolutne resnice. Do znanja je prihajal z direktnim zaznavanjem resnice, torej intuitivno in ne razumsko. Trdil je, da poleg shranjevanja informacij in sposobnosti, da se jih reproducira, obstaja znanje, ki je višja oblika ljudskega uma. El-Ghazali je poudarjal problem pogojenosti ljudi, ki jih navade in splošno priznano »znanje« omejujejo in zavajajo. Tudi izobraženi ljudje so pogosto neumni in fanatični ravno zaradi pogojenosti. Navado je smatral za bolezen. Razlikovanje med mišljenjem (mnenjem) in znanjem se lahko hitro zamegli in izgubi. Vztraja na tem, da so izobraženi ljudje lahko, in pogosto tudi so, hkrati neumni in fanatično obsedeni. Ena najbolj osupljivih posebnosti današnjega človeka je ta, da čeprav ima že ogromno znanstvene evidence za nasprotno, še vedno zelo težko razume, da njegova prepričanja niso vedno povezana niti z njegovo inteligenco, niti s kulturo, niti z njegovimi vrednotami. Dejansko je nerazumljivo podvržen indoktrinaciji.

Skupina nomadov se je neko noč pripravljala na spanje, ko jih je obsijala čudovita in močna svetloba. Takoj so vedeli, da jih je obiskal božji odposlanec, pravo nebeško bitje. In vedeli so, da jim bo to bitje predalo pomembno sporočilo, namenjeno prav njim. In glas jim je rekel, naj naberejo čim več kamenčkov, ki naj jih shranijo v sedelne torbe. Potem naj potujejo dalje, in naslednji večer jih bo našel vesele in našel jih bo žalostne.

Nomadi so poslušali navodila glasu nebeškega bitja in ga ubogali. Vendar pa, ko so se zjutraj odpravili na pot, so se med sabo zgovarjali o svojem razočaranju. Niso pričakovali, da jim bo božji odposlanec naložil tako poniževalno in nesmiselno delo, kot je nabiranje kamenčkov. Od njega so pričakovali vse kaj drugega, pričakovali so navodila, ki bi jim omogočala ustvariti bogastvo, zdravje in smisel življenja, želeli so pojasnilo, kako prepoznati kozmične resnice…

Ivanjščica poje. O soncu. In z njo ves cvetlični vzorec. Tisti na mozgu. Mojem. Lepa pesem. Nežna, igriva. In se ponavlja, kot gramofonska plošča. Ja, to je vibracija pomladi, s frekvenco, ki se giblje od opojnega vonja limoninih cvetov, za trenutek zastane v eleganci kapljice chanela nr. 5 in se, božajoč žamet venčnih listov rdeče vrtnice, spusti v zdravilnost gorskega lišaja.

Koliko melodij, prepletajočih. Ne, ne mojih. Moja je ena, na eni gramofonski plošči, vrezana v prvih..hm..petnajstih letih, kasneje z dodanimi drsi, dosnetimi inštrumenti. Melodija je ista, stara, iz otroštva, le malce popolneje zveni.

Prevedel:
dr. France Susman

Petek, 5. septembra 1997, dan pred pogrebom

Trenutek nesreče je bil grozen šok. Najprej mi sploh ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Na čuden način sem lebdela nad krajem nesreče v tunelu in se čudila nad temi nenavadnimi sanjami. Nisem čutila bolečine in nisem bila v svojem telesu. Gledala sem doli na razbitine avta. Izgledalo je grozno - to nisem bila jaz in ne moj čas - mislila sem, da vse to nima veze z mano.

Potem sem videla, kako je nek moški odprl zadnja vrata, videl me je tam ležati in tudi Dodija, ki je bil sklonjen na drugo stran. Grozno je izgledal. Ko sem ga videla, sem vedela, da se je zgodilo nekaj strašnega. Potem sem čutila, kako sem šla spet nazaj v svoje telo, ki je bilo neprijetno in zelo težko. Čeprav od začetka nisem čutila bolečin, je bilo v mojem telesu vse narobe. Torej sem šla spet ven.

Vse sem videla čisto zavestno: kako so me položili v rešilca, kako so me pripeljali v bolnico, kako so me poizkušali oživiti, celo kako so moje telo odprli, da bi začelo tole srce spet utripati - vse sem videla zmedena, v šoku in tudi polna sočutja do teh ljudi, ki so se tako zelo trudili, nekateri od njih so celo jokali. Kljub temu me je obdajala ta luč, ta moč, ki mi je dajala v tem trenutku občutek, da je vse v redu.

Ljudje so prav tako čudoviti kakor sončni zahod, če jim le dopustim. Sončnega zahoda ne poskušam nadzirati. Spoštljivo ga opazujem, kako se razgrinja pred menoj. Sebe pa imam najraje, kadar cenim razvijajoče se življenje.


Carl R. Rogers