Prevedel:
dr. France Susman

Kopenske mine. Tako zahrbtno in brutalno, tako grozno in podlo - ni besed, ki bi opisale zlobo tovrstnega orožja. Veselo greš po soncu na sprehod, ptice pevajo, nebo je modro in čutiš tisti mir - in kar naenkrat, ne da bi niti slutil, si pohabljen za celo življenje. Proti temu ne moreš narediti ničesar, ne moreš se bojevati proti, ne moreš ga spraviti s sveta, ne pobrati, lahko se samo ob tem spotakneš in umreš ali pa si grozno ranjen. Dobesedno te raztrga v kose. Videla sem take otroke, tako grozno zdelane, grozne v njihovi bolečini in v njihovi borbi za življenje. Z mnogimi sem govorila. Še bolj grozen kot so rane in izmaličenosti pa je bil pogled v njihove oči. Ne morem ga pozabiti. Oči, ki so me gledale in me spraševale: "Zakaj?"

Zakaj? Kaj sem mogla reči? Držala sem eno roko, poljubila čelo, podarila rožo, objemala sem, smehljala sem se med solzami - toda kaj bile mogla reči? Kaj naj bi odgovorila temu pretresljivemu "zakaj"?! Tisti zakaj, ki je prihajal iz duše?

Veste kaj sem videvala v pogledu teh otrok? Popolno izgubo vsakega zaupanja. Zaupanja v ljudi, v svet, v bodočnost, vase. Psihologija tu ne more pomagati. Psihološka pomoč je gotovo potrebna - toda kar je veliko bolj važno, je, da ti grozni aparati izginejo - in tu ne govorim samo o dejanskih kopnih minah, ki so širom sveta v milijonih vede in hote posejane proti otrokom. Govorim tudi o kopnih minah v srcu ljudi, ki dopuščajo take mine. Ki jih fabricirajo in prodajajo. Kako mrtvi morajo biti tisti ljudje, ki izkopljejo luknjo in tam vsejejo to smrt in jo pokrijejo z zemljo. Kaj nam je zemlja storila, da izrabljamo njen prah, ki naj pokriva naše zločine? Ali se ne bi morala dvigniti, se ne bi morala tresti, ne bi morala jokati v poplavah?

Kopne mine v srcih ljudi. Hodiš okrog v ljubezni in nedožnosti in kar naenkrat - nekaj eksplodira, nekaj, česar prej nisi mogel prepoznati. Niti ogroženega se nisi čutil. Zadeva je že dolgo ležala tam in je čakala, da eksplodira. Kdo seje kopne mine v srca ljudi? Le kako smo lahko tako mrtvi, tako brezčutni, da nekaj takega zganjamo ali pa vsaj dopuščamo? Zakaj hočejo nekatere države to municijo ohraniti? Orožje, ki ubija lastne otroke? Kakšne so te države? Ali se ne sestojajo vse iz ljudi, iz družin, mož, žena in otrok, ki hočejo vsi živeti v miru? Kako le morejo demokracije sploh na to misliti, da preprečijo prepoved takega "orožja"?

Vesela sem, da se po vsem svetu stremi po prepovedi kopnih min - vsaj kakor izgleda. Vsi niso za to ukinitev. Zakaj? Ker so kopne mine v srcih.

Z Dodijem sva pogosto govorila tudi o teh stvareh. On, v svojem nežnem razumevanju, je razumel, kar sem govorila. On sam je trpel pod fundamentalizmom njegove religije. Trpel je pod grozotami, ki so jih počeli v imenu njegovega Boga. Po njegovem pojmovanju je bil Bog ljubezen in pravičnost in ne opravičilo za ubijanje in zadajanje ran.

Pogosto sva se pogovarjala o tem, kaj bi se zgodilo, če se poročiva. Kako bi ljudje razumeli krščansko-islamski zakon? Bi prinesel mir ali plaz nerazumevanja in sporov, morda celo novih grozot?

V tem oziru sva bila Dodi in jaz eno srce in ena duša. Ko sva se ljubila, sva se čutila v rokah istega Boga - tudi če nisva o tem govorila. Ni bilo različnosti mnenj. Lahko sem ga pustila, kakršen je bil, on pa mene, kakršna sem. Med nama je bila samo ljubezen, nobenih razlik, v kakršnemkoli smislu. Razlike so samo besedne. On in jaz, midva sva se srečavala gola, slečena vseh predsodkov in predpostavk, vseh kulturnih razlik. Bila sva mož in žena - onstran vsakega razuma in vsake sodbe. To je temelj in vrednost intimnosti. Tu je bil Bog in tu sva bila midva. Tu je bila najina ljubezen - in tukaj je bil tudi najin otrok.

Da, res je, bila sem noseča. Neka duša je hotela vstopiti v najino življenja - in zame je bilo najlepše, kar se je le moglo zgoditi. Želela sem si otroka od Dodija - z vsem svojim srcem. Otroka, ki bi ga lahko obdržala - otroka v družino, ki je res držala skupaj, ki je skupaj živela. To mi je bilo važnejše kot biti Diana, kraljica. Hotela sem biti samo ljubeča žena in imeti družino. Nič drugega ni bilo važno. In videla se, da to omogočata Dodi in njegova družina.

Mohamed, njegov oče. Da, mnogi pravijo da je hladnokrven poslovnež in podobno. Jaz pa sem se počutila zelo zavarovano in dobro v njegovi bližini. Da, on je patriarh - ampak dobre vrste. Naj bo od časa do časa strog - vendar vemo: bolje groba, jasna lupina in zato mehko in ranljivo jedro. Mohamed me je ljubil kot svojo hčerko. Ničesar ni bilo, o čemer ne bi mogla govoriti. Tu pa je bila tudi ta ljubezen med očetom in sinom - bila je tako jasna, tako direktna in tako spoštljiva. Ne, ni bila brez problemov, to ni to, kar tukaj pripovedujem - toda tu je bilo eno srce in ena volja, biti si medsebojno pošteni in resnični.

Da, hotela sem tega otroka. In Dodi je bil srečen. Ni bil brez pomislekov, to je res - toda bil je srečen. Ne, nisva še imela imena.

Sanjala sem te sanje o družini z Dodijem - na zavarovanem kraju. Morda v Italiji, vsaj pa ob morju, kraj ob Sredozemlju. Vse sem videla tam: Williama in Harryja, kako nas obiskujeta, kako se igrata s svojim polbratom - vse to v lepem vzdušju Al-Fayedove družine. V marsikakem oziru sem hotela imeti to družino za Williama in Harryja. Neke vrste preizkušnja je bil čas z njima v Italiji in Franciji. Bilo je zelo mirno in tako čudovito. Rada sta imela Dodija in Dodi njiju. Zlasti William je menda razumel, potem ko je bil najprej proti. In tudi Harry, na svoj način.

Pa še to: Williama ne ljubim bolj kot Harryja. Harry je enostavno drugačen. Čudovit je v svoji razigranosti in v svoji ustvarjalni fantaziji. Da, oba ljubim zelo globoko in moj duh bo vedno z njima. Prav zato sem hotela, da imata pravo družino, že zato, ker je v Angliji zanju ni bilo več.

Charles, ljubim te. Še vedno te ljubim iz vsega srca. Moja ljubezen do tebe je večna. Drugačna je kot ljubezen do Dodija. Tukaj obstaja možnost globoke ljubezni in ljubezni do mnogih z isto globino. Na svetu to ni tako lahko. Ampak tudi ko sem še bila na svetu, ko sem imela druge ljubimce in potem v času z Dodijem - nikdar, Charles, te nisem nehala ljubiti. Imaš nekaj na sebi - to sem opisala že prej z drugimi besedami - nekaj, proti čemur si se bolj boril kot proti vsemu drugemu: ljubezen in sočutje. Ti si kralj. Da, to je tako. Nikogar pa ni bilo, ki bi najgloblje tvojega bistva tako razumel kot jaz. To je tisti genialni otrok, ki je sedaj prešel na Williama in Harryja. Kako zelo sem se trudila, da bi vzbudila v tebi tega otroka, to občutljivost. Sedaj pa sem imela uspeh z Williamom in Harryjem, nad katera kličem božje varstvo.

Ti Charles pa, bila sem ti tako blizu, ko si me prepeljal v London. Čutila sem tvoje srce. Če bi premogla, bi ti bila pisala pismo, poklicala bi te, v tvoje srce bi bila govorila - ker pa to ni bilo možno, ti to povem prek te knjige tukaj - in upam, da pride do tebe. Nekaj v tebi pa me je slišalo. Slišal si moj glas. In tvoje srce je bilo tam - tako močno, da se nisi hotel več pokoravati predpisom, da si se pokazal kot čisto nov človek v času pred in po mojem pogrebu. Hvala ti za to, kakor si bil in še vedno si do Harryja in Williama. - kako si ju tolažil in kako si jima bil oče. Dobro si naredil, in za to še enkrat: zahvaljujem se ti.

Ti Camilla pa: vem, da sedaj drugače misliš o meni. Kar se je zgodilo med nama, se dogaja na svetu pogosto. Dve ženski sta, ki bi pravzaprav morali biti prijateljici, ki pa se izolirata in se zaradi moškega napadata. Kako zelo sem hotela razumeti ljubezen ned tabo in Charlesom! Nekako je je bilo pač tako, da je vsaka od naju stala za enim delom Charlesa - kar nakazuje, kako zelo je kolebal sem ter tja med tema svetovoma, med tvojim in mojim svetom. Zakaj se nisva mogli o tem pogovarjati? Da bi spoznali in razjasnili, da je izbiral - in da bi govorili o tem, kakšen je, kako je, ker sva ga obe ljubili. Kakšna tragedija, da me žene ne govorimo, da se borimo za može in se izgubljamo iz oči. In vsako sočutje...

Kot veliko moških, tako je hotel tudi Charles imeti stranska vrata, vrata, skozi katera se je lahko izmuznil, da je bil sam s sabo v miru. Takrat tega nisem razumela, sedaj pa to razumem. Ti, Camilla, si bila mir njegovega srca in mir njegovih misli. Mir, katerega ni mogel najti pri meni, ker sem ga soočala z mojim načinom ljubezni. To pa je bila ljubezen brez kompromisov. Ne zato, ker sem ga hotela prizadeti ali mu življenje otežiti - toda enostavno nisem mogla drugače. Bilo je kot bulimija. Če nečesa nisem marala, je bilo to prepoznavno na mojem telesu - celo če sem hotela to skriti. Kako pogosto sem jokala in poskušala vse prikriti - toda moje telo je to pokazalo. Kako pogosto sem, Charles, jokala ne zgolj zaradi tebe, ampak za tebe, in poskušala to skriti za svojim smehljajem ali za svojimi sončnimi očali ali pa za obema.

Nisem pa v stanju, da skrijem kopne mine. Tega nisem nikdar mogla in nikdar ne bom mogla. Pogosto se sprašujem, kako le to zmorejo? Kako se lahko smehljajo, ko so vendar tako ranjeni. Kakšen smisel ima, skrivati se za pravilniki? Za predpisi, za zakonih, za zunanjim obnašanjem? Ali ni to isto kot lagati? Nihče ne ve, kaj misliš in čutiš? Kje pa se to potem kaže? Ali se to ne bo kazalo v nečem drugim?

Ali ni tako, da je moja smrt odkrila srce milijonov? In celo srce Charlesa? S tem se ne baham - toda poglejte sami! Poglejte, kaj je pristna, resnična potreba ljudi! Je to res njihova želja, da se skrivamo za etiketo in protokoli? Ali zahtevajo, da je treba ščititi staro monarhijo in njihova pravila? Ali naj se zgolj "obnašajo", zgolj skrivajo? Kaj vse ste doživeli v dnevih po moji smrti? Če je to v človeku, kaj vse šele dremlje v srcih in se hoče zbuditi? Kakšna sila hrepenenja in čustev!

In ti, Charles, tudi ti si to videl. Kako hvaležna sem za to. Če naj bi bilo to edino "plačilo" za moje življenje in za mojo smrt, da si ti, Charles, bolj odprt, bolj dostopen do ljudi, ljudi, katerim kažeš več od sebe - potem se je to splačalo. Način, kako si se po moji smrti približeval ljudem, kako zelo si stal za svojim prepričanjem in za najino ljubeznijo - neskončno sem se tega veselila in mnogi z mano.

Mislim, da ni dobro da postane William takoj kralj. Če moreš živeti to, kar si pokazal, potem bi moral postati ti kralj, ko pa bo čas primeren, naj postane William kralj. Ne zato, ker bi nujno to moralo biti. Ko pa se to zgodi, naj živi, "kraljestvo src", duh Anglije - kot vzor za svet, kot prispodoba in pot v čase, ki prihajajo.

Nesmiselno je še naprej žalovati. Veliko raje se smejem, se veselim in se zabavam. Tukaj pa še veliko bolj. Naj izgineta krivda in teža. Nihče ni kriv za mojo smrt, niti za "tragedijo" mojega življenja. Moje življenje ni bilo tragično, in tudi nisem tragična podoba, kot pišejo razne revije. Vedno sem se ozirala po življenju in po luči. To pa bom delala še naprej. Luč vedno obstaja, in življenje je večno. Irelevantno je, kakšne so okoliščine, kako jih označujemo, kako naj jih razlagamo. Življenje je enostavno. Tvoja odločitev pa je, ali hočeš življenje in luč ali se boriš proti življenju, ki si sam.

Upam, da je moja smrt pokazala, da celo smrt pripomore k življenju.

Ne vem, kam bom šla od tukaj. Zagotovo se bom vračala - vendar bom nekaj časa lahko ostala tukaj in pomagala ter podpirala - od tukaj pač. Da, to je možno. Mnogi to delajo. Veliko pomoči prihaja in ravni, iz katere sedaj stvari opazujem in jih doživljam.

Učim se. Pretehtavam svoje življenje in svoja življenja in pretehtavam jih na novo. To dela vsakdo, ki pride semkaj. To pa ni nekaj skritega ali skrivnostnega - ko prideš semkaj, takoj razumeš, spoznaš se.

Vsi ste mi veliko bližji kot mislite in jaz sem veliko bližje vam - poleg vas hodim, z vami plešem, pojem z vami, smejem se z vami, včasih pa celo jokam z vami - toda ne iz bolečine, ampak iz ljubezni. Kako lepe so solze ljubezni, bolečino splaknejo. Čutim vaše hrepenenje, da, hrepenenje vas vseh, vsega človeštva, po življenju, polnem smeha in zadovoljstva, polnem lepote in življenske umetnosti - v vsakomur je prisotna. Zato se nehajte boriti proti temu hrepenenju, ampak ga izpolnite, imejte vizije in sanje, imejte želje in predstave - ustvarjajte svet, po katerem hrepenite! Svet brez solza, poln čudenja o skrivnostih življenja.

In res, obstoja tista življenska skrivnost, vriskajoča skrivnost in ugodje! Zamaknjenost... ustvarjajte si to zamaknjenost življenja - in ne drog, in nosite luč v temo, prinašajte luč tistim, ki žalujejo v temi. Mati Tereza in jaz - z roko v roki delava.

Ne žalujte torej predolgo. Priključite se veselju, ki premaguje temo in bolečino. Skrbite za tiste, ki so brez upanja, za tiste, ki so sami. Vodite njihovo dušo iz doline smrti na zeleni hrib luči in življenja - kot so zeleni hribi Anglije, ki jih tako ljubim.

O, Elton, moj ljubljeni Elton. Da, ti si vedel, kako zelo ljubim te zelene hribe. Kako čudovita pesem - za nas in za vse naše prijatelje. Že dolgo se dotikaš srcev, dotikaj se jih še naprej, sprosti pečat od svojih ust in poj še več, poj še več o gorečih svečah in svetlečih baklah. Prinašaj luč s svojo glasbo. Toliko jih je, ki vstajajo s tabo in prinašajo svetu glasbo in poslanico, ki jih potrebuje. Istočasno pa prinašajo koncerti toliko denarja skupaj, da se lahko pomaga milijonom ljudi. Kako ponosna sem na vas vse! Vi ste pravi poslanci srca - ni politika, ni vlade, ki lahko premaknejo, kar vi premikate - vi pevci, glasbeniki, slikarji, libretisti. Opogumite se! Naj gre čustvo okoli sveta, zdravite svet - da, tudi ti, Mihael. Daj svoji strastni glasbi še več prostora - ko drugi tega ne morejo, ti to zmoreš. Zdravi srca z vrednotami ljubezni in pokončnosti. Zastopaj strastno nove vizije zemlje, ki se lahko sama zdravi in se bo ozdravila.

Od tukaj gledaš na stvari drugače. Tukaj ocenjuješ vse po enem vprašanju: kaj sem naredil, in kakšen je bil moj nagib?

Nikakor si ne morete predstavljati, koliko tehta ljubeznivo dejanje - morda nasmeh, dotik, beseda tolažbe. Ni važno, ali doseže milijone ali "le" posameznega otroka - gre za to, da to storiš. To pa prinaša luč vsemu svetu. Vi pa veste: vse je povezano med sabo. Kar delate v Londonu, pomaga v Hong Kongu. In če ozdravite neko dušo v Parizu, je ena ozdravljena v Bosni. Da, važno je pomagati z denarjem - velike količine denarja so gotovo potrebne. Vendar ne pozabite nahranjevati tudi dušo z dobrimi mislimi in nameni. Duše ljudi, ki jih ljubite, ampak tudi ljudi, katere ljubiti vam je težko.

Od tukaj ne morem imeti nič proti nikomur. Smrt je veliki zdravilec in veliki odpuščajoči. Ker pač vidiš, kako je vse povezano in kako je vse tako popolno. Ne obračajte se proti Henri Paulu. On ni krivec. On še bolj potrebuje naše usmiljenje. In ne mučite Trevorja. Naj pozabi. Kaj se bo spremenilo, če odkrijete, kdo in kaj je povzročilo mojo smrt? Le kaj naj spremeni, le kaj dobrega naj naredi?

Ne morete videti lepote vsega? In če vam bi sedaj rekla, da je tudi Henri hotel oditi? Bi vam pomagalo, da sodite o stvareh drugače? In če vam bi izdala, da se je hotel Trevor vrniti, da izpolni gotovo nalogo v svojem življenju, mi bi vi verjeli in ga pustili oditi?

Zakaj ste vedno tako poželjivi, da nekaj odkrijete? Povem vam: ne morete razumeti ne resnico mojega življenja ne moje smrti. Če bi to premogli, bi vi bili jaz sama. Tisti, ki pod vtisom moje smrti niso vedeli, kaj reči in kaj storiti, ampak so bili samo prijaznejši do drugih, so se malo bolj brigali za svoje sosede, so več razumeli kot tisti, ki so se odpravili na iskanje razlag, na raziskovanje in iskanje krivcev.

To je nesmiselno in celo škodljivo - sploh pa ne tisto, kar želim. Od tukaj lahko veliko bolje vidim, kaj se odigrava v človeku. Lahko vidim plasti vzgoje, napačnih nagibov in prepričanj, ki se kopičijo na duši, pod katerimi ta stoka in jadikuje. Vidim, mnogi poizkušajo narediti najboljše, vendar pa pogosto ne vedo, kaj je "najboljše". Zato je tako važno, da vidimo v vsakem človeku brata in sestro. V vsakomur videti isto hrepenenje po lepoti in in življenju, celo v "najslabših" ljudeh. Veste, da sem za življenja imela tudi sočutje do vojakov v Bosni. O tem sem premišljevala in čutila, kaj pomeni zanje postati taki brezčutni mladi možje. Kaj se je le zgodilo z njihovo dušo?

V času, ko je toliko ljubezni, kažejo sovraštvo in neprizadetost še enkrat svoj grdi obraz, da ostanejo še malo dlje pri življenju. Pa se bodo razkrojili, izginili bodo - sovraštvo in razdejanje ne morejo biti zmagovalni, nikdar, ker življenje vse hrani in je božji duh v vsem. Kako naj torej razdejanje zmaga. Ne more zmagati, ker ni realno, ni realnost življenja, ni prava stvarnost. Mislite na to.

Moja globoka želja je, da si ljudje za svoje dejanje in nehanje postavijo nove cilje. Veste, da so marsikateri že prišli semkaj in se potem spet vrnili v zemsko življenje - in veste tudi, da so potem živeli čisto drugačno življenje, da so se veliko bolj osredotočili na tisto, kar je resnično važno. Začeli so živeti življenje resničnih vrednot - ljubezni, oskrbovanja, bližine, hvaležnosti, pokončnosti, usmiljenja, odpuščanja - jezera luči, v katerih se lahko koplješ. Da, v katerih se koplješ! Te vrednote so kot voda, ki splakne vso umazanijo od vas - ta luč je očiščujoča luč.

Vsi tisti, ki so bili tukaj in so se takoj spet vrnili v isto življenje, ali ne pripovedujejo, da se sedaj osredotočajo na bistveno? Tako, dragi prijatelji, koncentrirajte se na bistvo. Vi, ki delate filme - in vi veste, koga imam v mislih - Steven, Tom in vsi tisti, ki jih ljubim, poskušajte se skoncentrirati na bistvene reči. Vaš vpliv je tako zelo velik. Vi lahko dosežete najgloblje v človeku. Kaj mislite, zakaj imate to moč sredstev in poznanja? Kakšno sporočilo oznanjate? Veliko vam je danega.

Diana - tako rada bi še nekaj povedala (5)