|  Da se človek umakne, umiri in ustavi je potrebno kar nekaj časa. Saj nismo roboti ampak bitja s čustvi, ki so včasih premočna in pustijo pečat. Dan je najlepše zaključen s tem, da se ozremo na dogodke, ki so se nas dotaknili in na ljudi s katerimi smo se srečali. Kot nekakšna inventura. Pogledamo koliko je bilo lepega, dobrega, koliko slabega in potrebnega "popravila".
 Ko se dan poslovi in nastopi večer, se mora tudi telo spočiti in obnoviti za naslednji dan. Molitev, ki je zahvala za dan, v katerem je bilo veliko lepih trenutkov, dogodkov, srečnih situacij in obvarovanih neprijetnosti, pripomore k poglabljanju in spominjanju. Za situacije, ki pa so bile ponesrečene pa je dobro premisliti, kako je do njih prišlo, smo sami prispevali k temu, ali pa so se dejanja odvijala brez našega vmešavanja. Včasih ne moremo spremeniti in vplivati na dejanja, ki se zgodijo in se tičejo nas samih. Včasih se morajo zgoditi, da nas izzovejo k potrebni reakciji iz katere se nekaj naučimo. Prav je, da delamo narobe, ni pa prav, da se tega ne zavemo in ne popravimo takoj, ko je mogoče. Oprostimo si napako ter premislimo, kako lahko popravimo ali drugič ravnamo drugače. Dobili bomo sigurno še priložnost, da popravimo, če je bila naša napaka. Spominjanje dogodkov in situacij tekočega dne pripomore k večji budnosti in ozaveščanju svojega življenja in dejanj, ki jih naredimo ali pa le opazimo pri drugih. Bolj postajamo budni in več vidimo. Lažje tudi opazimo vzrok za dejanje, ki nam je nerazumljivo.
Po molitvi in zahvali se naše počutje umiri in naravna na frekvence, ki so značilne za alfa stanje. Z odštevanjem in morda še s pomočjo barv še poglobimo našo umirjenost in koncentracijo na notranji, naš svet. Bolj ko smo razburljivo in preobčutljivo živeli tisti dan, dalj časa bo potrebno za umirjanje. Vendar je edino pravilo za uspeh, vztrajanje in dnevno ponavljanje. Rezultati pridejo sigurno.
Vizualizacija je sredstvo, ki nam pomaga k še večjemu poglabljanju in umirjanju, pa tudi k mnogo bolj uporabnemu delu, kot je kreiranju svoje prihodnosti. Da si predstavljamo barve od rdeče, oranžne, rumene, zelene, modre vijolične do pinki barve, nam omogoča umirjanje. Z vizualizacijo pa lahko vplivamo tudi na dogodke, ki sledijo in si jih sami skreiramo. Čustva in misli imajo moč, zato je nujno misliti dobro in čutiti ljubezen, kajti v nasprotnem primeru se slabo obrne proti nam in mi se borimo s slabim, ki smo ga sami ustvarili.
 V molitvi in meditaciji se slaba čustva in misli tudi preoblikujejo in zamenjujejo v dobra. Vse čutimo in zaznavamo v sebi in moč dobivamo iz sebe. Spremeni se nam pogled na stvari in postanemo bolj ljubeči kljub temu, da se tega ne zavedamo in ne nameravamo. Ker izhajamo iz sebe, v nas pa je najvišja moč življenja, energija, ljubezen in Bog, potem zmoremo vse, kar je potrebno za premagovanje neuspehov, razočaranj in trpljenja. Vse te stvari ne gledamo več tragično in boleče ampak kot možnost za osebni razvoj ali preizkušnjo. Naenkrat se nam razvijejo drugačne vrednote kot so npr. hvaležnost, sprejemanje situacije in ljudi, čeprav se ne strinjamo, strpnost do sebe in drugih, univerzalna ljubezen ter zdrav razum, ki ga vodi duša, ne pa ego.
Zato pravim, nič ni pomembnejšega od mene, nič ni pomembnejšega od Boga in zvečer se morava srečati, čeprav sva ves dan skupaj, še na bolj obreden in poseben način.
|
NE ZAMUDITE
Poglabljanje v sebe
Prispeval/a: TAJIKA dne četrtek, 27. maj 2004 @ 10:12 CEST
Naj vam povem, da zelo rada prebiram vaše sestavke, ki jih objavljate na strani Sončevih pozitivk. Vaše mišljenje oziroma doživljanje življenja, tu na Zemlji, mi je zelo blizu. Velikokrat pri vas najdem odgovor na kakšno vprašanje, ki si ga zastavljam. Tudi sama hodim po poti iskanja sebe oziroma še bolj po poti SPREJEMANJA sebe takšne, kot sem. Saj vem, da se vse dogaja le v meni, zunanji svet in ljudje mi kažejo mojo lastno podobo. Seveda je najtežje pri tistih vrednotah, ki mi pomenijo največ, na področjih, kjer je EGO najmočnejši. Sama pravim, da je že velik korak to, da se ZAVEDAŠ, da ločiš, kaj je ego in tisto, kar je v tvoji duši in prihaja od Boga. Tudi sama rada zvečer pred spanjem razmislim o tem, kaj mi je prinesel dan, ki se poslavlja. Naredim si nekakšno inventuro in se poglobim v sebe. Zanimivo je, da to najrajši počnem med tuširanjem. Takrat sem v nekakšnem posebnem stanju, ne vem zakaj, ampak v tistih trenutkih sem s sabo najbolj povezana in zelo čutim Božjo prisotnost. Mogoče kot neke vrste čiščenje, ne samo telesa, ampak tudi duha. Ugotovljam, kako sem reagirala v določenih situacijah in skušam odgovoriti, zakaj. Mislim, da so ti trenutki poglabljanja v sebe potrebni vsak dan. Mene sproščajo in pripravljajo na nove situacije ...
Poglabljanje v sebe
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 27. maj 2004 @ 14:39 CEST
čestitam, res prekrasen opis razvijajanja božjega v tebi skozi molitev, meditacijo in kontemplacijo. Cilj vsakega duhovnega prizadevanja človeka, ki išče Boga, mora biti, da v sebi razvije božje. To kar počneš, je vendarle pozitiven odziv na klic iz večnosti, četrte, pete , šeste in sedme dimenzije, ki so vse popolnoma duhovne. Ta klic venomer prihaja k nam, vendar ga žal ne prepoznajo vsi. Ti si ga, kar je razvidno iz tvojega odziva v tebi.
Ko človek sledi temu tihemu-nememu ali tudi glasnemu klicu, pride do bistvenega, do biti ali Bistva. Bistvo je razumevanje življenjske polnine, kajti šele z Bistvom dobi vse svoj smisel, svoje lastno bistvo in svojo vrednost. Tudi vsakdanje stvari tega sveta dobijo za človeka, ki ga je resnično razsvetlil duh, popolnoma nov pomen, saj spozna njihovo notranjost.
Tvoje druženje skozi molitvijo, meditacijo in dojemanjem Bistva ti prinaša zopetno prebuditev večnosti v življenje. To nesmrtno seme v in na dnu duše v človeku in čaka, da se ga prebudi in s tem odreši iz lastne ječe. Tako lahko ponovno vzpostavimo trden enoten most z absolutnim. Tako se znova rodimo v Bogu!
Človek, tisti človek, ki pa strmi za resnico, se v nekem trenutku bliskovito v tisočinki sekunde lahko zave, da vse dosedanje vedenje tega sveta ni dokončno, da pripada le zunanjemu, minljivemu. Ve tudi, da je vse, kar potrebuje, v njem že vse prisotno, pri nekaterih že prebujeno, pri ostalih latentno. Ko zatipamo Bistvo hočemo le to, kar bi nas približalo resničnemu cilju in namenu za človeštvo. A to je postopni proces, korak za korakom, ko slačimo" staro obleko" in se osvobajamo stare navlake in pri tem se držimo le bistvenega.
Pri tem moramo imeti modrost razuma in tudi poguma, da opuščamo naučeno znanje. lahko da imamo mnogo zunanjega znanja, vemo, da nam to zaradi notranjega vedenja ni na prvem mestu, ni nam vodilo po poti življenja. Ne vežemo se več na znanje, ki nas na resnični poti ne bi pripeljalo niti koraka dalje. Ko tako pazljivo in previdno ter brez naglice zaradi hrepenja, nepotešljivega hrepenenja opustimo naučeno nastane v nas resnična vera, vera, ki nam prinaša zaupanje, sigurnost o pravilnosti poti in zaupanje v Božansko vodstvo k končnemu cilju. Na neki točki smo tako lahko pripravljeni pustiti za seboj resnico tega dne zaradi resnice jutrišnjega.
Napiši še kaj, lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Poglabljanje v sebe
Prispeval/a: arlena dne petek, 28. maj 2004 @ 00:21 CEST
pozdravček Arelena
Poglabljanje v sebe
Prispeval/a: titanic dne petek, 28. maj 2004 @ 12:50 CEST
Hotela sem še to razmišljanje deliti z vami: ko opravljamo svojo inventuro, moramo biti zelo iskreni do sebe. Z iskrenostjo pa nas presenetijo mnoge naše lastnosti, ki se jih lahko sramujemo. In bolečina je tu. To je tisto, ki nas bogati. To je tisto, ki je pomembno v življenju, da najdemo pot, kako predelati, prerasti bolečine, jih preživeti na poseben način, ki se mu reče mir ali spokojnost in zaupanje v to, da je vse prav, kar doživimo, saj imamo vodstvo in pomoč od zgoraj.