Direktor, vodja in pripravnik so se odpravili na kosilo in
gredoč po parku nenadoma zagledajo staro oljno svetilko.

Ko jo podrgnejo, se iz nje v dimu prikaže duh.

Duh spregovori: "Ponavadi izpolnim tri želje; torej povejte, kaj si želite!"

"Najprej jaz, najprej jaz!", se oglasi pripravnik.
Želim si biti na Bahamih, prevažati se po morju z gliserjem in
pozabiti na vse skrbi!". Puf in izgine!

"Zdaj pa jaz, zdaj pa jaz!
zavpije vodja ves presenečen. "Naj bom na plaži na Havajih,
daj mi osebno maserko, zraven pa neskončno zalogo Pine colade in
poleg mene ljubezen mojega življenja!" Puf in izgine tudi on!

"Zdaj pa še ti", se duh obrne k direktorju."
"Glej", pravi direktor, "da bosta tadva na delovnem mestu še pred kosilom!"

MORALA ZGODBE: Direktor naj ima vedno prvo besedo!

Ko sem nekega jutra zajtrkoval, sem slučajno slišal pogovor dveh onkologov. Eden izmed njiju se je zagrenjeno pritoževal:

»Veš, Bob, jaz tega enostavno ne razumem. Uporabili smo enaka zdravila, enake odmerke, enak plan in enake začetne kriterije. In vendar imam jaz dvaindvajset odstotno stopnjo dovzetnosti, ti pa štiriinsedemdeset odstotno. To je pri metastaznem raku nekaj nezaslišanega. Kako ti to uspe?«

Njegov kolega mu je odgovoril:

»Oba uporabljava Etoposide, Patinum, Oncovin in Hydroxyurea. Ti svoje imenuješ EPOH. Jaz pa svojim pacientom pravim, da jim dajem HOPE (ang. upanje). Ne glede na to, kako žalostna je statistika, jaz poudarjam, da možnost obstaja.«

William M. Buchholz, dr. medicine

iz knjige: Kurja juhica za ozdravelo dušo
Jack Canfield
Mark Victor Hansen
Patty Aubery
Nancy Mitchell

Bodi srčni vedež,
da ti ne bo treba biti,
notranje prazen revež.

stojči Stojan Svet

Star mož
je že ničkolikokrat
ustavil naš avto,
da bi zlezel ven
in pobral majhne krastače,
ki so, oslepljene od žarometov,
kakor žive deževne kaplje
skakljale po cesti.

Padal je dež,
v megli so se svetili njegovi lasje,
in vedno znova sem mu pravil:
ne moreš rešiti vseh,
s tem se sprijazni, vstopi vendar,
moramo dalje, do cilja.

Travna bilka je rekla jesenskemu listu:

»Ti padaš na tla s takim hrupom, da razbliniš vse moje zimske sanje!«

List ji je jezno odgovoril:

»Rojena si nizko in nizkotno živiš, zato ne razumeš glasbe, ti, prepirljivka! Ne živiš v zraku, zatorej ne poznaš melodije petja.«

Potem se je jesenski list ulegel na zemljo in zaspal. In ko je prišla pomlad, se je zopet prebudil in sedaj je bil travna bilka.

Ko je nastopila jesen in je prihajal zimski spanec, v času, ko so se v zraku zibali listi, je mrmral predse:

»Oh, ti jesenski listi! Povzročajo tak hrup in razženejo vse moje zimske sanje!«

Kahlil Gibran

Sprehajal sem se kot vsako jutro, ko se je poleg mene ustavil tovornjak z odpadki. Mislil sem si, da bo voznik vprašal za smer. Namesto tega pa mi je pokazal fotografijo srčkanega petletnega dečka.

»To je moj vnuk, Jeremiah,« je rekel. »V bolnišnici Phoenix leži na intenzivni negi.«

Ker sem mislil, da me bo zdaj prosil za nekaj denarja, da bodo lahko plačali zdravljenje, sem prijel za denarnico. Toda on je hotel nekaj več kot denar. Rekel je:

»Kogar le morem, prosim, naj za mojega vnuka zmoli molitev. Bi tudi vi hoteli zmoliti molitev zanj, prosim?«

Zmolil sem. In noben od mojih problemov se mi tistega dne ni zdel pomemben.

Bob Westenberg

iz knjige: Kurja juhica za ozdravelo dušo
Jack Canfield
Mark Victor Hansen
Patty Aubery
Nancy Mitchell

»Najvažnejša perspektiva glede odkritja Amerike je v tem, da se med seboj soočajo zelo različna ljudstva – cilj enih je bil, pridobiti in imeti, medtem ko so drugi živeli v plemenski skupnosti. Ta razlika je povzročila tako globok prepad, da je do danes onemogočeno medsebojno razumevanje.

Leta 1492 ni bilo v Evropi koščka zemlje, ki bi od kralja navzdol ne pripadal kakemu lastniku. Večina ljudi je bila razlaščena in ni imela zemlje. V istem letu v Ameriki ni bilo pedi zemlje, ki bi bila last kogarkoli. Prebivalcem je bila zemlja sveta. Ljubili so jo in nikoli je niso posedovali; nasprotno, ljudje so se čutili, kot da so v lasti zemlje. Spoštovan je bil človek, ne njegova posest.«

Wilfred Pelletier
Indijanec Odawa, se je rodil v rezervatu Wikwemikong v Kanadi in tam tudi doraščal. Že mnogo let ima stike s starimi vrači in modrimi in se zavzema za pravice staroselcev. Je pisec knjig in člankov o indijanskih vprašanjih. Gornje besedilo je iz knjige A Wise Man Speaks.


»Siouxi nismo preprosto ljudstvo; zelo smo zapleteni. Na vse gledamo iz različnih zornih kotov. Za nas je v veselju bolečina in v bolečini veselje. Tako, kot občutimo klovna – kot veselo in kot tragično figuro. Vse je del iste celote. Narave, ki ni ne žalostna ne vesela. Narave, ki je.«
Lame Deer

Začenja se jesen.
To opažam na vrtu,
na drevju in grmičevju.
To čutim v zraku
in v svojih udih.
Poletje je nepreklicno mimo.
Zoper jesen
ni nobene zdravilne rožice.
Vendar je jesen lepa
in tako polna barv.
Zadnje življenjske radosti
so bolj umirjene, a tudi globlje.
Tako bom mirno čakal,
da pride jesen k meni.


Phil Bosmans
Reci življenju DA

Bližje si temu trenutku zdaj,
večja je tvoje sreče milina
in dlje ko si v mislih ti od njega,
večji je zate lahko ta kraj,
zastoj tvojega žalostnega spomina.
Premakni se v svoji zavesti naprej!

stojči Stojan Svet

večna enost,
ki nam poješ v tišini in
nas učiš po drugih,
odločno in modro vodi
moje korake.

naj uvidim nauke, ko stopam,
in častim namen vseh stvari.
pomagaj mi, da se spoštljivo dotikam,
da vedno govorim izza oči.

naj opazujem, ne sodim.
naj ne škodujem in naj zapustim
glasbo in lepoto, ko odidem.
in ko se vrnem v večnost,
naj se krog sklene in
spirala razširi.


Sporočilo iz večnosti, Marlo Morgan

Izpiski iz knjige razsvetljenega mojstra:
Eckhart Tolle: The power of Now (Moč sedanjega trenutka)

Igor Kononenko

Življenje, Bit, Zavest, Nemanifestirano, Prisotnost, Bog

"Bit, zavest in življenje so sinonimi."

"Lahko izboljšaš svojo življenjsko situacijo, ne moreš pa izboljšati življenja; življenje je tvoja najgloblja notranja Bit. Je že cela, popolna, dovršena."

"Prisotnost pomeni življenje, ki dosega samo-zavedanje."

"Vse, kar obstaja, ima neko stopnjo zavedanja."

"Skozi človeško podobo Zavest lahko ponovno pridobi samo-zavedanje, toda na neprimerno globljem nivoju, kot ko jo je izgubila."

"Pot od nezavestne popolnosti, skozi navidezno nepopolnost in škodljivost do zavestne popolnosti."

"V Biti se subjekt in objekt združita v eno."

"Nemanifestirano te ne osvobodi, dokler ne vstopiš vanj zavestno."

Če hočemo biti srečni,
moramo za to plačati neko ceno,
ceno za svojo srečo:
ta pa je nič več in nič manj
kot podarjanje samih sebe.

Podarjati samega sebe
ne morem s fanatizmom
ali iz potrebe po uveljavljanju,
ne sme biti nadležna dolžnost
ali krčevito žrtvovanje.
To lahko storim le svobodno,
Z veseljem in iz ljubezni.
In tedaj bo moja sreča nenadoma tu:
kot senca moje ljubezni.

Samo zaradi denarja
nisem vreden niti počenega groša.

Usoda tistih, ki dajejo življenje,
je v tem, da prav zato umrejo,
tako kot žitno seme, semenski krompir,
sadna koščica in sleherno zrnce,
iz katerega raste novo življenje,
odmre ter je zavrženo in pozabljeno.
Tako bi se moral dober človek vselej zavedati,
da pri vsem, kar sam prispeva k življenju,
odmira in bo odrinjen,
ker postaja nepotreben.
Sprijazniti se s tem
je prava umetnost življenja,
kajti v tem sprijaznjenju,
v popolni privolitvi v umiranje,
je skrit najbogatejši sad,
sad globokega veselja do življenja.


Phil Bosmans
Reci življenju DA

V tvojem življenju pride čas, ko končno dojameš ... Ko se, sredi vseh svojih strahov in svoje norosti, nenadoma ustaviš na mestu in glas nekje v tvoji glavi zakriči ... DOVOLJ! Dovolj bojevanja in joka in obtoževanja in mučenja, da bi se obdržal.

Nato si, kot otrok, ki se umiri po izbruhu, obrišeš solze in začneš na svet gledati z drugačnimi očmi.

To je tvoje prebujenje.

Zaveš se, da je čas, da prenehaš upati in čakati, da se bo nekaj spremenilo ter da se bosta sreča in varnost čudežno pojavili na obzorju.

Zaveš se, da v resničnem svetu ni vedno pravljičnih koncev in da se mora vsako zagotovilo »srečno do konca svojih dni« začeti s tabo ... In v procesu se skozi sprejemanje rodi občutek jasnosti.

Prebudiš se v dejstvo, da nisi popoln in da te ne bo vsakdo vedno ljubil, cenil ali odobraval tega, kdo ali kaj si ... In to je v redu. Pravico imajo do lastnih pogledov in mnenj.

Igor Kononenko

Bhagavan Sri Ramana Maharishi – modrec iz Arunachale (1879-1950) Razsvetljeni mojster in duhovni učitelj

Rodil se je v Indiji z imenom Venkataraman. Bil je običajen otrok, brez večjih posebnosti. Znan je bil le po zelo globokem in trdnem spancu, takrat so ga lahko sovrstniki vlačili okoli in celo pretepali, pa se ni zbudil. Ko je bil star 17 let, je ob izkušnji bližine smrti presegel svoj ego in dosegel razsvetljenje. Zapustil je svoj dom, družino in vse ki jih je poznal. Čutil se je poklicanega k Arunachali (majhen hrib v južni Indiji). Dve leti je živel v samostanu, potem pa se je preselil na hrib in tam živel v samoti v votlini. Njegovo edino imetje je bil kos obleke, s katerim se je pokril, in palica za hojo. Sčasoma se je razvedelo za modreca, ki živi sam na Arunachali. Mnogi so se čutili poklicani, da sedijo ob njegovi prisotnosti. Vsi so čutili blaženost ob njegovem pogledu. Zelo redko je govoril, včasih je odgovoril na vprašanja. Mnogi se so ob njegovi prisotnosti razsvetlili. Leta 1922 je ob vznožju hriba ustanovil ašram, kjer je živel do smrti.

Vzemi si čas,
da si v miru
ogledaš cvetlico,
pozorno in z ljubeznijo.

Če hočeš od bliže spoznati
drevo,
dobro opazuj,
kaj ti bo pokazalo.
Videl boš njegovo bogastvo
in njegovo revščino:
njegovo prebujanje in cvetenje
spomladi,
njegove sadeže poleti,
njegovo umiranje jeseni
in njegovo smrt pozimi.
Če hočeš od bliže spoznati drevo,
tedaj se nikoli ne spozabi
In ne rani njegovih korenin,
sicer bo umrlo za vedno.
Tako je tudi s človekom.

V skritem kotičku srca
ki ga ne dosežejo nauki sveta,
kliče droben, tih glas
in poje pesem, ki je enaka že od začetkov vsega.

Govori mi o sončnih zahodih in zvezdnem sijaju,
govori mi o otroških očeh....

Ti, ki kličeš iz smehljaja,
moj vesoljni ljubi,
povej mi, kdo sem
in kdo bom vedno...
Pomagaj mi, da se spomnim.

Prisluhni prijatelj, prisluhni srcu
in slišal boš sočutje v šepetu ljubezni
JAZ SEM, KI SEM,
TI SI, KI SI.
Mi smo luč sveta.

Končno smo se razkrili v magičnem blišču
v tem čarobnem trenutku,
ko smo videli BOGA
in ga hkrati zagledali
drug v drugemu...


ARELENA

Pot k miru duha in srca
ni težka.
Nič ni bolj dragocenega, kot tisti del tebe, ki je v drugih.
In tisti del drugih, ki je v tebi. Tam zgoraj,
visoko gori
je vse ENO.

Nekateri pravijo, da je živLjenje solzna dolina,
jaz pa pravim, da je to kraj,
kjer se rojevajo DUŠE.

Niste sami v svojih bitkah
in nikoli niste bili sami
vedno se je človeško srce napajalo v Božji Ljubezni.
Lahko se ljubimo in si pomagamo med seboj samo,
kolikor smo bili sami ljubljeni.

Ko se Spoznanje mojstra izgubi,
ga Znanje religij nadomesti
in Izkustva srca nikjer več ni.

stojči Stojan Svet

Tam daleč, nekje, kjer sem doma
meglice šepečejo moje Ime
tam nekje na koncu srebrne mavrice
rože ovijajo moje roke
tam daleč, nekje
sem pustila srce...

Zemlja, ti lepi, nori planet,
tako mila si in vendar tako nesrečna.
Prišla sem se učit in na pomoč
a sem tudi jaz zaspala...

V Duši čutim hrepenenje,
ko zrem v zveznato nebo,
nekje daleč, o, moji zvezdni bratje in sestrice
ali slišite moj klic ?
Ali slišite jok mojega srca?
tih šepet in prošnjo,
ki doni globoko v vesolje?

Prevedel:
dr. France Susman

Kopenske mine. Tako zahrbtno in brutalno, tako grozno in podlo - ni besed, ki bi opisale zlobo tovrstnega orožja. Veselo greš po soncu na sprehod, ptice pevajo, nebo je modro in čutiš tisti mir - in kar naenkrat, ne da bi niti slutil, si pohabljen za celo življenje. Proti temu ne moreš narediti ničesar, ne moreš se bojevati proti, ne moreš ga spraviti s sveta, ne pobrati, lahko se samo ob tem spotakneš in umreš ali pa si grozno ranjen. Dobesedno te raztrga v kose. Videla sem take otroke, tako grozno zdelane, grozne v njihovi bolečini in v njihovi borbi za življenje. Z mnogimi sem govorila. Še bolj grozen kot so rane in izmaličenosti pa je bil pogled v njihove oči. Ne morem ga pozabiti. Oči, ki so me gledale in me spraševale: "Zakaj?"

Zakaj? Kaj sem mogla reči? Držala sem eno roko, poljubila čelo, podarila rožo, objemala sem, smehljala sem se med solzami - toda kaj bile mogla reči? Kaj naj bi odgovorila temu pretresljivemu "zakaj"?! Tisti zakaj, ki je prihajal iz duše?

Veste kaj sem videvala v pogledu teh otrok? Popolno izgubo vsakega zaupanja. Zaupanja v ljudi, v svet, v bodočnost, vase. Psihologija tu ne more pomagati. Psihološka pomoč je gotovo potrebna - toda kar je veliko bolj važno, je, da ti grozni aparati izginejo - in tu ne govorim samo o dejanskih kopnih minah, ki so širom sveta v milijonih vede in hote posejane proti otrokom. Govorim tudi o kopnih minah v srcu ljudi, ki dopuščajo take mine. Ki jih fabricirajo in prodajajo. Kako mrtvi morajo biti tisti ljudje, ki izkopljejo luknjo in tam vsejejo to smrt in jo pokrijejo z zemljo. Kaj nam je zemlja storila, da izrabljamo njen prah, ki naj pokriva naše zločine? Ali se ne bi morala dvigniti, se ne bi morala tresti, ne bi morala jokati v poplavah?