Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Če hočemo biti srečni,
moramo za to plačati neko ceno,
ceno za svojo srečo:
ta pa je nič več in nič manj
kot podarjanje samih sebe.
Podarjati samega sebe
ne morem s fanatizmom
ali iz potrebe po uveljavljanju,
ne sme biti nadležna dolžnost
ali krčevito žrtvovanje.
To lahko storim le svobodno,
Z veseljem in iz ljubezni.
In tedaj bo moja sreča nenadoma tu:
kot senca moje ljubezni.
Samo zaradi denarja
nisem vreden niti počenega groša.
Usoda tistih, ki dajejo življenje,
je v tem, da prav zato umrejo,
tako kot žitno seme, semenski krompir,
sadna koščica in sleherno zrnce,
iz katerega raste novo življenje,
odmre ter je zavrženo in pozabljeno.
Tako bi se moral dober človek vselej zavedati,
da pri vsem, kar sam prispeva k življenju,
odmira in bo odrinjen,
ker postaja nepotreben.
Sprijazniti se s tem
je prava umetnost življenja,
kajti v tem sprijaznjenju,
v popolni privolitvi v umiranje,
je skrit najbogatejši sad,
sad globokega veselja do življenja.
sreda, 26. maj 2004 @ 04:44 CEST
Uporabnik: Marjana
V tvojem življenju pride čas, ko končno dojameš ... Ko se, sredi vseh svojih strahov in svoje norosti, nenadoma ustaviš na mestu in glas nekje v tvoji glavi zakriči ... DOVOLJ! Dovolj bojevanja in joka in obtoževanja in mučenja, da bi se obdržal.
Nato si, kot otrok, ki se umiri po izbruhu, obrišeš solze in začneš na svet gledati z drugačnimi očmi.
To je tvoje prebujenje.
Zaveš se, da je čas, da prenehaš upati in čakati, da se bo nekaj spremenilo ter da se bosta sreča in varnost čudežno pojavili na obzorju.
Zaveš se, da v resničnem svetu ni vedno pravljičnih koncev in da se mora vsako zagotovilo »srečno do konca svojih dni« začeti s tabo ... In v procesu se skozi sprejemanje rodi občutek jasnosti.
Prebudiš se v dejstvo, da nisi popoln in da te ne bo vsakdo vedno ljubil, cenil ali odobraval tega, kdo ali kaj si ... In to je v redu. Pravico imajo do lastnih pogledov in mnenj.
sreda, 26. maj 2004 @ 04:14 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Igor Kononenko
Bhagavan Sri Ramana Maharishi – modrec iz Arunachale (1879-1950) Razsvetljeni mojster in duhovni učitelj
Rodil se je v Indiji z imenom Venkataraman. Bil je običajen otrok, brez večjih posebnosti. Znan je bil le po zelo globokem in trdnem spancu, takrat so ga lahko sovrstniki vlačili okoli in celo pretepali, pa se ni zbudil. Ko je bil star 17 let, je ob izkušnji bližine smrti presegel svoj ego in dosegel razsvetljenje. Zapustil je svoj dom, družino in vse ki jih je poznal. Čutil se je poklicanega k Arunachali (majhen hrib v južni Indiji). Dve leti je živel v samostanu, potem pa se je preselil na hrib in tam živel v samoti v votlini. Njegovo edino imetje je bil kos obleke, s katerim se je pokril, in palica za hojo. Sčasoma se je razvedelo za modreca, ki živi sam na Arunachali. Mnogi so se čutili poklicani, da sedijo ob njegovi prisotnosti. Vsi so čutili blaženost ob njegovem pogledu. Zelo redko je govoril, včasih je odgovoril na vprašanja. Mnogi se so ob njegovi prisotnosti razsvetlili. Leta 1922 je ob vznožju hriba ustanovil ašram, kjer je živel do smrti.
Vzemi si čas,
da si v miru
ogledaš cvetlico,
pozorno in z ljubeznijo.
Če hočeš od bliže spoznati
drevo,
dobro opazuj,
kaj ti bo pokazalo.
Videl boš njegovo bogastvo
in njegovo revščino:
njegovo prebujanje in cvetenje
spomladi,
njegove sadeže poleti,
njegovo umiranje jeseni
in njegovo smrt pozimi.
Če hočeš od bliže spoznati drevo,
tedaj se nikoli ne spozabi
In ne rani njegovih korenin,
sicer bo umrlo za vedno.
Tako je tudi s človekom.
ponedeljek, 24. maj 2004 @ 05:44 CEST
Uporabnik: arlena
Pot k miru duha in srca
ni težka.
Nič ni bolj dragocenega, kot tisti del tebe, ki je v drugih.
In tisti del drugih, ki je v tebi. Tam zgoraj,
visoko gori
je vse ENO.
Nekateri pravijo, da je živLjenje solzna dolina,
jaz pa pravim, da je to kraj,
kjer se rojevajo DUŠE.
Niste sami v svojih bitkah
in nikoli niste bili sami
vedno se je človeško srce napajalo v Božji Ljubezni.
Lahko se ljubimo in si pomagamo med seboj samo,
kolikor smo bili sami ljubljeni.
nedelja, 23. maj 2004 @ 06:13 CEST
Uporabnik: arlena
Tam daleč, nekje, kjer sem doma
meglice šepečejo moje Ime
tam nekje na koncu srebrne mavrice
rože ovijajo moje roke
tam daleč, nekje
sem pustila srce...
Zemlja, ti lepi, nori planet,
tako mila si in vendar tako nesrečna.
Prišla sem se učit in na pomoč
a sem tudi jaz zaspala...
V Duši čutim hrepenenje,
ko zrem v zveznato nebo,
nekje daleč, o, moji zvezdni bratje in sestrice
ali slišite moj klic ?
Ali slišite jok mojega srca?
tih šepet in prošnjo,
ki doni globoko v vesolje?
Kopenske mine. Tako zahrbtno in brutalno, tako grozno in podlo - ni besed, ki bi opisale zlobo tovrstnega orožja. Veselo greš po soncu na sprehod, ptice pevajo, nebo je modro in čutiš tisti mir - in kar naenkrat, ne da bi niti slutil, si pohabljen za celo življenje. Proti temu ne moreš narediti ničesar, ne moreš se bojevati proti, ne moreš ga spraviti s sveta, ne pobrati, lahko se samo ob tem spotakneš in umreš ali pa si grozno ranjen. Dobesedno te raztrga v kose. Videla sem take otroke, tako grozno zdelane, grozne v njihovi bolečini in v njihovi borbi za življenje. Z mnogimi sem govorila. Še bolj grozen kot so rane in izmaličenosti pa je bil pogled v njihove oči. Ne morem ga pozabiti. Oči, ki so me gledale in me spraševale: "Zakaj?"
Zakaj? Kaj sem mogla reči? Držala sem eno roko, poljubila čelo, podarila rožo, objemala sem, smehljala sem se med solzami - toda kaj bile mogla reči? Kaj naj bi odgovorila temu pretresljivemu "zakaj"?! Tisti zakaj, ki je prihajal iz duše?
Veste kaj sem videvala v pogledu teh otrok? Popolno izgubo vsakega zaupanja. Zaupanja v ljudi, v svet, v bodočnost, vase. Psihologija tu ne more pomagati. Psihološka pomoč je gotovo potrebna - toda kar je veliko bolj važno, je, da ti grozni aparati izginejo - in tu ne govorim samo o dejanskih kopnih minah, ki so širom sveta v milijonih vede in hote posejane proti otrokom. Govorim tudi o kopnih minah v srcu ljudi, ki dopuščajo take mine. Ki jih fabricirajo in prodajajo. Kako mrtvi morajo biti tisti ljudje, ki izkopljejo luknjo in tam vsejejo to smrt in jo pokrijejo z zemljo. Kaj nam je zemlja storila, da izrabljamo njen prah, ki naj pokriva naše zločine? Ali se ne bi morala dvigniti, se ne bi morala tresti, ne bi morala jokati v poplavah?
Skrbno moramo paziti na svoje korake,
da ostanemo v ritmu.
Joseph Bruchac
V teh strnjenih vrsticah je sporočilo vsega indijanskega razumevanja in celostnega odnosa do narave. Vpričo današnjega grozečega uničevanja okolja je indijanska pot tudi za nas globok opomin in svarilo.
Prijateljstvo z zemljo
Pot Indijancev
Kathe Recheis in Georg Bydlinski
poslovenil Ivan Sernec
Ko sem bila mala deklica, sem vprašala deda,
kaj je naredil rdeči človek,
v očeh belega človeka tako osovražen.
Odgovoril mi je, da je bil
v vseh stvareh nerazvit:
hranil se je z bizonom,
ni ga ustrelil iz zabave. Ravnal se je po soncu,
ni se oziral po uri.
Za bogatega je imel vsakogar,
ki je veliko dal,
ne tega, ki je veliko imel.
Prepričan je bil, da so bili starejši ljudje modri,
ne pa nekoristni in slabotni.
Celo možje so nosili okrašene dolge lase,
namesto kratkih, kot fini gospodje.
Rdeči človek je zadrževal napredek,
je rekel moj ded.
Nujno je bilo, rdečega človeka ubiti,
preživele prevzgojiti
v državnih rezervatih.
Končno
nima rdeči človek tu kaj iskati.
Saj vendar vsi vemo, da je Ameriko odkril Kolumb.
Mar ne, ljubica?
sobota, 22. maj 2004 @ 05:36 CEST
Uporabnik: stojči
Če je Bog sonce,
je hudič tema.
Tvoje sonce
in tvoja tema,
pa vedno in zgolj,
le tvoja izbira.
Sonce je tvoja
iskrenost, odprtost,
tema pa tvoja,
lažnivost, zavrtost.
petek, 21. maj 2004 @ 06:53 CEST
Uporabnik: titanic
Veruj vase in v svojo sposobnost, da lahko z mojo pomočjo narediš vse. Tedaj se bo vse, česar se boš lotil, izpolnilo v resnični popolnosti in z resničnim veseljem.
Življenje imaš, da lahko uživaš, zakaj bi se torej vlekel skozenj, kot da nosiš težko breme, ki te vleče k tlom! Mogoče imaš velike odgovornosti, vendar se ti ni treba upogniti pod njimi. Ko si pozitivno naravnan nanje, jih lahko sprejemaš z vsem srcem, z vedenjem, da ti jih ni treba nositi samemu. Kajti jaz sem tu in vse lahko deliš z mano. Nikoli nisi sam. Prej ko to spoznaš in sprejmeš, prej se bo spremenila tvoja naravnanost do vsega, česar se lotevaš, prej se boš zmogel prilagoditi situaciji, v kateri si in uživati v vsem, kar počneš.
So stari ljudje, ki so zakrknjeni od egoizma in ki svojo okolico dobesedno tiranizirajo. So stari ljudje, ki so zaradi telesnega in duševnega propadanja postali težko breme; tem moramo pomagati nositi njihovo breme z veliko ljubezni in potrpljenja.
V številnih starih ljudeh pa dremljejo zakladi. Le znati jih moraš odkriti. Vzemi si čas za stare ljudi! Vse preveč se govori o njih, o njihovi pokojnini, o njihovem stanovanju, o njihovih malih in velikih težavah, premalo pa se govori z njimi. Pogovarjaj se kdaj z njimi. Predvsem prisluhni takšnim starim ljudem, ki jih še ni načel nečloveški življenjski slog velemesta, ljudem s podeželja. Strmel boš nad njihovo življenjsko modrostjo, njihovim humorjem, filozofijo, spokojnostjo, gotovostjo, nad mirom njihovega srca.
sreda, 19. maj 2004 @ 06:23 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Igor Kononenko
Rabindranath Tagore (1861-1941) Indijski pesnik, filozof, Nobelov nagrajenec
Rojen v Kalkuti v Indiji. Poučevali so ga doma. Poskušal je študirati pravo v Londonu, pa se je kmalu vrnil v Indijo in se je raje posvetil pisanju, filozofiji, glasbi in vzgoji. V Kalkuti je postal viden pesnik, znan tudi po drugih delih Indije. Leta 1901 je ustanovil alternativno šolo Visva Bharati, ki je kombinirala tradicionalno hindujsko vzgojo z zahodnjaškimi ideali. Ko pa je brez večjih ambicij na poti v Anglijo leta 1912 prevedel v angleščino nekatere svoje pesmi, pa je takorekoč čez noč zaslovel v Angliji in po celem svetu in že naslednje leto, 1913 je prejel kot prvi nezahodnjak Nobelovo nagrado za literaturo. Leta 1915 mu je angleški Kralj George V. dodelil plemiški naziv, vendar se mu je leta 1919 odrekel kot protest proti britanki politiki. Začel je potovati in širiti harmonijo in razumevanje med različnimi kulturami. Ko ni potoval, je stanoval v družinski hiši v predmestju Kalkute, kjer je bil literarno, duhovno in socialno-politično aktiven. Nasprotoval je nacionalizmu in materializmu ter zagovarjal duhovne vrednote in ustvarjanje novega sveta na osnovi večkulturnosti, različnosti in strpnosti. Prihodke od svojega pisanja je uporabljal za širitev šole, ki jo je ustanovil leta 1901. Leta 1920 so po njegovem vzoru in z njegovo podporu odprli »Šolo modrosti« (School of wisdom).
sreda, 19. maj 2004 @ 06:02 CEST
Uporabnik: titanic
Da se človek umakne, umiri in ustavi je potrebno kar nekaj časa. Saj nismo roboti ampak bitja s čustvi, ki so včasih premočna in pustijo pečat. Dan je najlepše zaključen s tem, da se ozremo na dogodke, ki so se nas dotaknili in na ljudi s katerimi smo se srečali. Kot nekakšna inventura. Pogledamo koliko je bilo lepega, dobrega, koliko slabega in potrebnega "popravila".
Ko se dan poslovi in nastopi večer, se mora tudi telo spočiti in obnoviti za naslednji dan. Molitev, ki je zahvala za dan, v katerem je bilo veliko lepih trenutkov, dogodkov, srečnih situacij in obvarovanih neprijetnosti, pripomore k poglabljanju in spominjanju. Za situacije, ki pa so bile ponesrečene pa je dobro premisliti, kako je do njih prišlo, smo sami prispevali k temu, ali pa so se dejanja odvijala brez našega vmešavanja. Včasih ne moremo spremeniti in vplivati na dejanja, ki se zgodijo in se tičejo nas samih. Včasih se morajo zgoditi, da nas izzovejo k potrebni reakciji iz katere se nekaj naučimo. Prav je, da delamo narobe, ni pa prav, da se tega ne zavemo in ne popravimo takoj, ko je mogoče. Oprostimo si napako ter premislimo, kako lahko popravimo ali drugič ravnamo drugače. Dobili bomo sigurno še priložnost, da popravimo, če je bila naša napaka. Spominjanje dogodkov in situacij tekočega dne pripomore k večji budnosti in ozaveščanju svojega življenja in dejanj, ki jih naredimo ali pa le opazimo pri drugih. Bolj postajamo budni in več vidimo. Lažje tudi opazimo vzrok za dejanje, ki nam je nerazumljivo.
Sonce na nebu
našega skupnega življenja
zatemnjujejo
oblaki nezaupanja,
megla nepoštenosti,
sumničenja in prenarejanja,
noč besa in sovraštva.
Soncu v našem življenju
zapirajo pot visoki zidovi,
ki smo jih postavili
med ljudi,
nevidni,
srhljivi zidovi,
v našem lastnem stanovanju,
v našem najožjem družinskem krogu.
Naša vrata so neusmiljeno zaprta
pred tistimi, ki jih nočemo več videti.
NE ZAMUDITE
Če hočemo biti srečni,
Usoda tistih, ki dajejo življenje,
V tvojem življenju pride čas, ko končno dojameš ... Ko se, sredi vseh svojih strahov in svoje norosti, nenadoma ustaviš na mestu in glas nekje v tvoji glavi zakriči ... DOVOLJ! Dovolj bojevanja in joka in obtoževanja in mučenja, da bi se obdržal.
Vzemi si čas, 
V skritem kotičku srca 
Pot k miru duha in srca 
Tam daleč, nekje, kjer sem doma
Kopenske mine. Tako zahrbtno in brutalno, tako grozno in podlo - ni besed, ki bi opisale zlobo tovrstnega orožja. Veselo greš po soncu na sprehod, ptice pevajo, nebo je modro in čutiš tisti mir - in kar naenkrat, ne da bi niti slutil, si pohabljen za celo življenje. Proti temu ne moreš narediti ničesar, ne moreš se bojevati proti, ne moreš ga spraviti s sveta, ne pobrati, lahko se samo ob tem spotakneš in umreš ali pa si grozno ranjen. Dobesedno te raztrga v kose. Videla sem take otroke, tako grozno zdelane, grozne v njihovi bolečini in v njihovi borbi za življenje. Z mnogimi sem govorila. Še bolj grozen kot so rane in izmaličenosti pa je bil pogled v njihove oči. Ne morem ga pozabiti. Oči, ki so me gledale in me spraševale: "Zakaj?"
pod koraki 
Ravnal se je po soncu,
Življenje imaš, da lahko uživaš, zakaj bi se torej vlekel skozenj, kot da nosiš težko breme, ki te vleče k tlom! Mogoče imaš velike odgovornosti, vendar se ti ni treba upogniti pod njimi. Ko si pozitivno naravnan nanje, jih lahko sprejemaš z vsem srcem, z vedenjem, da ti jih ni treba nositi samemu. Kajti jaz sem tu in vse lahko deliš z mano. Nikoli nisi sam. Prej ko to spoznaš in sprejmeš, prej se bo spremenila tvoja naravnanost do vsega, česar se lotevaš, prej se boš zmogel prilagoditi situaciji, v kateri si in uživati v vsem, kar počneš.
V številnih starih ljudeh pa dremljejo zakladi. Le znati jih moraš odkriti. Vzemi si čas za stare ljudi! Vse preveč se govori o njih, o njihovi pokojnini, o njihovem stanovanju, o njihovih malih in velikih težavah, premalo pa se govori z njimi. Pogovarjaj se kdaj z njimi. Predvsem prisluhni takšnim starim ljudem, ki jih še ni načel nečloveški življenjski slog velemesta, ljudem s podeželja. Strmel boš nad njihovo življenjsko modrostjo, njihovim humorjem, filozofijo, spokojnostjo, gotovostjo, nad mirom njihovega srca.
"Pritoževanje je vedno nesprejemanje tega, kar je."
Ljubezen do narave. 
Nisi sam
Ko se dan poslovi in nastopi večer, se mora tudi telo spočiti in obnoviti za naslednji dan. Molitev, ki je zahvala za dan, v katerem je bilo veliko lepih trenutkov, dogodkov, srečnih situacij in obvarovanih neprijetnosti, pripomore k poglabljanju in spominjanju. Za situacije, ki pa so bile ponesrečene pa je dobro premisliti, kako je do njih prišlo, smo sami prispevali k temu, ali pa so se dejanja odvijala brez našega vmešavanja. Včasih ne moremo spremeniti in vplivati na dejanja, ki se zgodijo in se tičejo nas samih. Včasih se morajo zgoditi, da nas izzovejo k potrebni reakciji iz katere se nekaj naučimo. Prav je, da delamo narobe, ni pa prav, da se tega ne zavemo in ne popravimo takoj, ko je mogoče. Oprostimo si napako ter premislimo, kako lahko popravimo ali drugič ravnamo drugače. Dobili bomo sigurno še priložnost, da popravimo, če je bila naša napaka. Spominjanje dogodkov in situacij tekočega dne pripomore k večji budnosti in ozaveščanju svojega življenja in dejanj, ki jih naredimo ali pa le opazimo pri drugih. Bolj postajamo budni in več vidimo. Lažje tudi opazimo vzrok za dejanje, ki nam je nerazumljivo.
Sonce na nebu 
