Dragi Stojči,

tvojo misel je mogoče razumeti na več načinov. Kot vedno je tvoja misel provokativna, hoče iz bralca izvabiti njegovo misel, ki bi nasprotovala tvoji ali da bi jo razčlenjevala, kar bi bilo koristno za misel samo, če bi to storila. Da ne bo nesporazuma ali napačnih interpretacij, bi tudi jaz dodala zelo splošno ugotovitev, v katero se lahko ali pa se tudi ne vklaplja tvoja misel, in ta je: "Človek človeku je človek po besedi". Skratka možno je tvojo misel potrditi ali pa jo ovreči. Gostobesednost je samo količina. V misli ne zasledim potrebe po kakovosti besede, v kolikor avtor misli po njej ne hrepeni. Sklepala bi, da je tako, kajti avtor si želi, da bi gostobesednost legla na srce. Nihče pa si ne želi, da bi se mu na srce vlegle slabe besede, ki bi ga ranile in bi si moral srčne rane zdraviti.

Če bi tvojo misel hotela dobesedno interpretirati, bi rekla : "Gostobesednost je lahko tudi besedičenje, zato po gostobesednosti ne bi merila duha in notranjega razvoja".

Gostobesednost sama na sebi, ki predstavlja besede samo po količinskem vidiku pa tudi ne izključuje kakovosti besed. Lahko je čista pozitivna kategorija ali pa njeno nasprotje. Človek torej lahko od nekoga sprejme veliko količino misli z gostoto besed, ki so lahko pozitivne ali negativne. Ko razmišljam o gostoti besed, pomislim predvsem na lastnosti posameznih besed, in te se mi zdijo bistvene. Lahko se pa zgodi, da se med gostoto velikega števila besed prikradejo tudi besede, ki bi utegnile misli osredotočiti samo nase, brez celotnega oceana dobrih besed. Takšno ocenjevanje bi lahko tudi pomenilo, da je pisec ali govorec besed nekoliko krivično ocenjen n.pr. s površnostjo, nedoraslostjo, nezrelostjo in podobnimi nadimki (naštete besede so zgolj naključne) , saj je treba vselej ocenjevati celotno gostoto besed, da besede dobijo pravilno oceno.

Nedvomno je, da beseda ki jo izrečemo, ima svojo globino v molku. Človek bi moral vsako besedo, ki jo izreče razmisliti, razmisliti bi moral o njenem pomenu in posledici. Besede so najmočnejše orožje na tem svetu. Besede ranijo, dvigajo in tudi ubijajo. Bojišče pa predstavlja opustošeno človeško območje, na katerem leži celo armada mrtvih vojakov, ki so se besedno bojevali. Na drugi strani pa ima beseda tudi lahko tako magično in čudovito moč in vlogo, da lahko dvigne ljudi do samih nebes in ustvari raj, v katerem se imajo ljudje radi, se spoštujejo in si nikoli ne izrečejo žal besede. Iz te ugotovitve lahko takoj sklenemo, da je beseda tista, ki se lahko dvigne v nadčloveške višine in ustvarja božje, sveto območje, ali pa se spusti v podčloveške nižine, izpod ravni živalskega sveta, ki ne pozna sovražnega bojevanja z besedami.

Najvišja je božja beseda. To je nesporno. Božja beseda je popolna resničnost.

Človeška beseda je lahko dana beseda, kar pomeni, da je človek mož beseda. Z dano besedo živi človek višjeredno življenje. Dana beseda je zvestoba, ki predstavlja neko duhovno vez, ki povezuje.

V vsaki komunikaciji je zaželena dobra in pozitivna beseda, ki ljudi osreči in jih vzradosti. Pozitivna beseda je vedno konstruktivna, kar je nasprotje od razdiralnega.

Obstajajo tudi dvoumne besede, to so besede, ki imajo dvojni pomen, kakor si pač človek razlaga in v kakšnem kontekstu pogovora ali sestavka so dane. Dvoumne so tudi pesniške besede z vso svojo simboliko. V tem primeru je dana beseda samo nadomestek ali predstavnik predmeta.

Izdana beseda je če nekdo nekomu nekaj obljubi pa tega ne izpolni. Z izdano besedo človek pulzira med nadčloveško in podčloveško ravnjo. Nadčloveška raven je božje območje. Izdana beseda je, če se človek obljube ne drži. Apostol Pavel je dejal, da z obljubo človek dopolni svojo rast in oblikovanje v osebnost. Besedna zvestoba ima nek višji red.

Besede so tudi zlobne. Človek, ki zlobne besede izgovori, jih težko preneha izgovarjati. Zlobne besede se lahko spremenijo tudi v navidezno povsem prijazne besede in kot take splavajo na površje. V svojem bistvu pa take besede prikrivajo negativna čustva pod svojim belim navidez nedolžnim oblačilom. Takim besedam bi lahko tudi rekli ekshumacija prejšnjih slabih besed v novi preobleki. Človek torej niha med veličastno in žlahtno govorico, drugič pa zlobno. Tudi slednja je človeška veličina, ki jo zamanj iščemo pri živalih.

Dandanes je zelo razširjeno sovražno besedno bojevanje, prav do neverjenih višin prikrite diplomacije od politike, do odnosov v družini in med prijatelji. Prijatelji smo posebno občutljivi na to, kaj si o sebi mislimo. Svražna beseda ali beseda, ki nas ima namen prizadeti, utegne človeka popolnoma moralno in osebno streti. Posledice si mora žrtev pripisati sama sebi in rane, če so sploh ozdravljive, sama celiti. Koliko zbadljivk mora človek požreti v izrečenih besedah v "navednicah" . Besede so lahko tudi besede tekmovalnega duha, zavidanja in podobnih čustev. Ni nujno, da so to žaljive besede same na sebi, so pa besede in misli, ki prizadenejo, kajti človek jih vtke v pomene in vsebine posameznega razmerja in posredno si ustvari vtise o samem pomenu in namenu izrečenih besed in resnični vsebini določene razmerja. Ljudje smo po svoji naravi takšni, da radi vračamo milo za drago, namesto da bi se drug drugemu opravičili, če so kdaj kakšno besedo zgrešili, ki je drugega užalila. Eni to naredijo, drugi pa v lastnem egu to ne zmorejo. Beseda je torej lahko prijateljska ali sovražna. Beseda lahko oživlja ali pa ubija. Beseda se izkaže kot prenašalka dobrih in slabih misli in čutenja. Beseda je lahko tudi preslišana ali vsiljena. Ob vsiljeni besedi se odpira vprašanje kulture same. Ob vsiljeni besedi je preslišanje besede kar nekako normalna reakcija. Tudi preslišana beseda ustvarja kulturno krizo. Prijateljska dobra beseda pa je kot blažilni balzam, je duhovni kabel po katerem se pretaka prijateljsko sožitje. Človek je kot Krjavelj, vzame sekiro in duhovni kabel preseka in nato zasliši "štrbunk, štrbunk" in prijateljstva je konec. Ali ni to žalostno, da se tako lahko človek odreče tako vzvišeni stvari, kot je prijateljstvo samo zaradi ene ali nekaj izrečenih besed? Človek ne more samo meriti drugih besed, temveč mora zmeriti tudi svoje besede in vedeti kako so te besede delovale na drugega. Sicer to je že bolj občutljivo območje, ki ne seže prav vsem do srca. Nekateri ljudje se prav neverjetno zavedajo sami sebe, svojega čutenja, malo manj pa se zavedajo kako lahko drugi občuti njihove besede. Vendar to je že področje, ki sega na območje čutenja in ne na vsebino in gostoto besede same.

Laž je živali docela tuja. Človek z besedo tudi laže, če resnico zanika ali pa rabi njeno nasprotje, to so hinavske, neiskrene besede. Človek lahko resnico spozna, ali pa se tudi v spoznanju zmoti. Največ laži je v politiki, družba ne sloni na odkriti besedi, temveč na sprenevedanju in laži. Med ljudmi bi moralo vladati načelo zaupanja, sicer se družba spremeni v ovaduško policijsko državo, kar smo imeli priliko spoznati v preteklosti.

V razvoju človeške kulture smo priča svojevrstni aritmiji besed, ki ji pravimo nejasnost besede. Jasnost besede ima svoje zakonitosti in pravila; dovedla je do jezikovne znanosti, do gramatike, sintakse, semantike in semiotike. Vse te jezikovne vede se povezujejo v filozofijo in prehajajo vanjo. Brez jasne besede ne bi mogli do logike in znanosti o pravilnem mišljenju. Politiki so pogosto podobni vedeževalki Pitiji v Apolonovem svetišču v Delfih, ki je sedela na trinožniku nad razpoko, iz katere so prihajali omamljivi hlapi in je tako prerokovala o dogodkih, ki so jih potem svečeniki ugodno razlagali za spraševalca. Demagoški politični govori so zelo podobni vedeževanju Pitije, le da ne sedijo na trinožniku in ne govorijo svečenikom, temveč zavedenemu ljudstvu.

No, če naprej razčlenjujemo, imamo toplo besede, ki prihaja iz srca in hladno besedo, ki prihaja iz glave. Pri izrekanju toplih besed ni potrebna gostota besede, vemveč zadostuje njena iskrenost in dobronamernost.

Poznamo tudi nravno in nenravno besedo. Nravna beseda je etično dobra, pravična, poštena in najlepša med vsemi besedami. Nenaravna beseda je etično slaba, krivična, nepoštena in grda. Gre tudi za dostojno in nedostojno govorjenje, ki je kar gostobesedno in nekakšen seizmograf ozračja, v katerem živimo. Človek je zmožen z besedo ustvarjati najbolj veličastne stvaritve in z besedo vse osvinjati. Včasih je dovolj že samo ena beseda, da se ves vrednostni sistem v človeku sesuje. Človek lahko samo z eno besedo pove, kaj v resnici v duši je. Ne potrebuje gostote besede.

Ustvarjalna beseda je izvirna beseda, je beseda kreacije z neštetimi prepletanji. Ustvarjalno besedo daje človek iz sebe. Ustvarjalna beseda sloni na tradiji, na doseženem znanju, na kulturi in čutenju človeka. Ustvarjalna beseda je podaljšek razuma in srca. Človek z ustvarjalno besedo posega v božji svet.

Živa beseda pomeni res pravi razvoj, razcvet in napredek besede. V njej se zgrinja vse, kar ustvarja in kopiči človeška družba, ustvarjalnost, zgodovina, kultura in zavest časa. Žalostni simptom današnjega časa je, da postopno umira živa beseda in jo nadomešča mrtva beseda, ki človeka duši. Človeštvo ne more več spremeniti ali oživiti nobene koristne energije za družbo in človeštvo, ljudje postajamo drug drugemu odtujeni tujci. Zanašamo se na mrtve znake, zapisane v računalniku, ki je zaprt sistem, kakor ves fizični svet, podložen zakonu entropije, zapisan dokončno prehajanju v toplotno smrt. To je najbolj žalostna plat človeštva in vprašanje je ali je človeški besedi, ki bi ljudi povezovala z ljubeznijo, sploh kakšna rešitev.

Prva in zadnja beseda - s prvo besedo se začne človek učiti živeti, torej se uči znati umirati. Človek doseže dopolnitev svojega življenja ob zadnji uri, z zadnjim vdihom in izdihom, zato zadnja beseda predstavlja tudi mejnik med življenjem in smrtjo. Od življenja se človek lažje poslovi, če se je od življenja poslovil z gostoto besed, ki so celo življenje govorile in izražale ljubezen. To gostoto besed, izrečenih v celem življenju se meri po njeni kakovosti, ki se je dvigala v nadčloveške višine, v sveto območje.

Obravnava kulturologije besede pa bi presegala namen tega komentarja, vendar tudi o govorici človeka, kot kulturnega bitja je mogoče široko razpravljati, saj človek nastopa v vseh razsežnostih človekove biti homo sapiensa, homo socialisa in homo fabra, celo svoje življenje.

S tem svojom komentarjem se skušala dopolniti ali razčleniti tvojo misel, kar upam, da bo koristno za vse medčloveške odnose.

Lep pozdrav tebi Stojči od dobrohotne duhovne prijateljice

Tatjane

[ Odgovori na to | # ]