|
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.
|
NE ZAMUDITE
Srčni vedež
Prispeval/a: stojči dne četrtek, 3. junij 2004 @ 14:04 CEST
Kakor ima vesolje
svojo
točko,
iz katere
je vse vesolje enkrat izšlo,
tako ima tudi človek
srčno sidrišče,
iz
katerega
lahko
izhaja,
ali pa se celo življenje, od ene do druge misli le sprehaja. :)
---
stojči
Srčni vedež
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 3. junij 2004 @ 16:09 CEST
malo besed, nič odvečnih in odličen tvoj dodan komentar. Vendar smatram, da so te besede tako zadele bistvo, da jim moram dodati nekaj mankajočih.
Naslovu " Srčni vedež" bom dodal podnaslov " Mirno srce, ki vse ureja". Človek, ki je spoznal in doživel čas kot iluzijo, bo zagotovo iskal kraj resničnega miru. " Naše srce ostane nemirno, dokler ne miruje v Tebi, o Bog!" odzvanjajo svetopisemske besede. Morda bo ta mir poskušal najprej najti s pomočjo zunanjih meril- se prisiliti k miru, disciplini, dokler končno ne spozna, da tudi to ne prinese resničnega miru, o katerem je govora v Svetem pismu in ki ga nekako v sebi sluti.
Mogoče bo poskušal dognati, kako naj pusti svojemu srcu mirovati v Bogu. Tako bo prav gotovo našel številna navodila v vseh Svetih pismih sveta, ki svoje učence poučujejo, naj opustijo želje in strasti, da bi tako dosegli srčni mir. V kolikor človek sledi takim navodilom, oziroma pravilom, bo zagotovo prišel do novih izkušenj. V novem miru, ki se porojeva v njem, bo vse glasneje slišal " glas tišine", glas resničnega-božanskega življenja. Vplivi zunanjega sveta pa se bodo bolj umikali. Njegova notranja transformacija in preoblikovanje ne bo več dopuščala, da takega človeka zaustavljajo zunajni interesi, ki kot vemo pripadajo času. Ta novi mir je stanje duše, ki je ne more več zmotiti trušč in hrup sveta. V takem resničnem mirnem stanju se skozi odprta vrata razodene velika moč iz božanskega Bistva stvari, ki je v človeku in ki je onstran vseh parov nasprotij tega sveta.
Kadar in kjerkoli izhaja iz človeka ta specifično razpoznavna moč živega srca,se dotakne vsakega srca in deluje tako, da ureja vso njegovo okolje. Valovi ognjenega razburjenja se pomirijo, spori in konflikti se razrešijo, odgovori na vprašanja se v večini primerih pojavijo sami od sebe. S takim delovanjem vemo kaj je resnični mir v srcu, po katerem hrepeni duša, je nekaj čisto drugega in hkrati neskončno več kot le blažja odsotnost nemira. Je mnogo več kot protiutež vsakodnevnih življenjskih preobremenitev, je več kot pogoj za ozdravitev naše duše.
Ta mir, ki vse ureja in postavlja vse stvari v pravi odnos izhaja iz drugih moči, ki pa niso od tega sveta. Vsakdo je lahko deležen teh moči, če ima čisto srce, čist namen in določeno stopnjo usmeritve na kraljestvo drugega sveta,ki je povezano skozi božje srce z vsakim človeškim srcem.
Napoveduješ članek:"Mojster je večji kot Bog!" Že sam naslov je izredno provokativen in kontradiktoren, a pustimo glavno besedo vsebini, mar ne? Vsekakor "vidim"da bo "vroče" in je res dobro da sva danes kot za obliž govorila o miru, ki vse ureja. Se pa že veselim tega članka in upam, da bo tudi vsebinsko tako razgiban kot nam to "napoveduje" že sam naslov.
lep pozdrav in vse dobro od
Mirana.
Srčni vedež
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 3. junij 2004 @ 19:48 CEST
Odzivam se na vajne komentarje. Misel govori o vedenju srca, kar bi lahko poimenovali tudi neopredeljiva osrednja bitnost, ki je izvor vsega našega višjega snovanja, čutenja in vseh posebnosti, da eksistiramo. Ono daje ceno in značaj svojemu imetniku in življenje je odvisno tudi od poslušnosti srca in rasežnosti našega uma. V življenju se izteka v ta organ veliko vsakršnih čustvenih in miselnih momentov, ki se v njem asimilirajo. Celota tega za časa življenja trajno delujočega organa, ki se nam odziva z ritmičnim bitjem, je po svojem jedru v celoti čustvena in emotivna. Sleherna stvar, sleherno dejstvo pridobi v srcu enkratno osvetljavo. Na emotivne elemente, se v skladu z naravo osebnosti odziva vsaki posameznosti tisti, ki je osebno doživel določeno čustvo ali emocijo.
Pamet ali razum pa v procesu spoznavanja vedno prihaja za čustvenimi zaznavami o stvareh in dogodkih. Naši čustveni vzgibi so v emocionalnih zaznavah individualni in enkratni. Misel prinaša s seboj nove možnosti za nove zmote in zablode, če ne posluša tudi srca, čeprav je sama na sebi racionalna in rezultat delovanja uma. Le misel, ki jo spremljajo emocije in čustva, se lahko uveljavi v vsej človeški globini in toplini.
In kaj še vpliva na nas razen srca in uma? To so misli, ki nam dajejo dragocen vpogled v duhovno bogastvo človeštva.
Ko jih prebiramo, nas fascinirajo. Te misli nič ne dokazujejo, temveč bogate naše spoznavno obzorje. Misel misleca ne sme biti vsiljena ali dokazovalna. Sama od sebe nam postane ljuba, če nam odkriva usodno važna dejstva človeškega sožitja in smiselnega urejanja življanja na Zemlji. Misel se ne sme nikoli sprevreči v zahtevo, ker doseže nasprotni učinek. Izpovedovalec duhovnega značaja se mora potruditi za iskreno dojemanje življenja. Njegovo delovanje mora upoštevati čas, v katerem deluje in upoštevati mora tudi, da kljub svoji neizprosni iskrenosti, lahko izpade njegova misel za koga kot nesprejemljiva, če po zakonih človeške duše in življenja, tisti, ki mu je namenjena, ni iz teh ali onih razlogov pripravljen nanjo. Vedno dajajmo človeku to, kar potrebuje in za kar nas prosi in ne tistega, kar mi menimo, da bi bilo zanj koristno. Premočna osvetljava obraza, ki vzbuja vtis luči, ki junaško žari v nas sredi odsevov barvitega cvetja, ki ga občudujemo in uživamo ob zmerni dnevni svetlobi, nas oslepi in tedaj ne vidimo več lepote cvetja in ne čudežev svetlobe. Ne dovolimo si, da bi bilo naše abstraktno razmišljanje in opisovanje, ki ga posredujemo drugim do take mere nedoločeno, da se znajde tista oseba, ki ji je namenjeno, na stopnji, ki jo proces še ni dosegel ali ga je že sama presegla. Za življenje je potrebna melodija tišine misli, ki nam poraja harmonična razpoloženja, polna bogate molodike, ki na srce blagodejno vpliva. N. pr. vprašanje je komu je potrebna melanhonija Chopinovih nekturnov, v katerih pripoveduje o poslavljanju od življenja. če pa hoče poslušalec še živeti. Za ustvarjanje je potreben notranji mir in prostor brez kakršnihkoli vplivov, se pravi stanje, ki je izpolnjeno samo s težnjo tistega, kar se hoče izraziti, vključno s spontanostjo vzdihov in izdihov, ki nastajajo iz nakopičenih čustev in drugih energij. Narava nas s svojo lepoto pomirja in nas ne pušča v brezbrižnosti notranje revne, termveč nas vabi v ustvarjanje lepote znotraj nas, saj nam govori o naših človeških stvareh, ki nas vabijo in kličejo. In to so pota, prek katerih lahko človek pride do samega sebe. Je tako veličastna, da je sama za sebe ena velika svetloba, vzdih in izdih in ima v svojem duhu zametke vednosti o velikih stvareh. S človekom je tako, kot je nekoč rekel Ruskin, da rastlina ne cvete zato, da bi živela, temveč živi zato, da cvete. Najžlahtnejše moči vzgona so skrite v cvetu. Pri človeku so zaposleni posebno žlahtni vzgoni duhovne rasti, ki jih vsak človek zase na svoj način doživlja in izraža. Lepota duše nas razveseli, vzradosti, očara,omamlja, navdušuje in nas tudi notranje gani, da se od sreče razojčemo. Ob lepoti duše nam zastane tudi dih. Sploh ni pomembno kako jo znotraj dosežemo, pomembno je, da jo občutimo. Lepota duše do prijatelja nas skoraj zavezuje, ker si je pridobila odločujočo moč za čutenje človeške ljubezni.
Lep pozdrav tebi Stojči in tebi Miran
od Tatjane
Srčni vedež
Prispeval/a: stojči dne četrtek, 3. junij 2004 @ 21:04 CEST
hvala za vajina komentarja.
Miran lepo si dopolnil mojo misel in sploh nimam kaj dodati,
ker je vse popolnoma res in tako kot si napisal. :)
V globoki tišini zapoje srce svojo simfonijo, ki res presega vse zunanje zvoke, ampak res šele takrat, ko se umirijo misli. :)
Tatjana tvoj komentar je bolj pesniško obarvan,
ki nakazuje notranjo smer misli,
vendar srčno upam,
da boš enkrat prišla tudi ti do tako globokega stanja zavesti,
ko boš v njej spoznala,
da je znotraj tebe ena notranje izpolnjujoča stvar,
ki je mnogo močnejša od vsake misli
in prav ta ista stvar tvoje misli kot take sploh ne potrebuje,
kljub temu pa so tvoje misli popolnoma odvisne od nje. :)
lp
---
stojči
Srčni vedež
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. junij 2004 @ 07:42 CEST
Prosim, da mi odgovoriš, kaj ti daje misliti, da nisem v stanju zavesti in da nisem spoznala notranje izpolnjujoče stvari, ki naj bi bila močnejša od vsake misli. Odgovor je na dlani, da je to č u s t v o.
Čustvo potrebuje misel in misel potrebuje čustvo. Kakšno čustvo manjka mojih mislim, da bi iz njihove gmote zasijal zakon čustev iz človeka in človeškega trenutka. Čustev ni mogoče preoblikovati v smislu nekega drugačnega življenjskega zakona, ki ga določa človeška volja ali elementarni odnos med lučjo in temo, ki ga vsak za sebe na svoj način čuti in se nanj odziva. Pesništvo pa naj bo tako ali drugače po tvoje obarvano, daje višji smisel in višjo lepoto od tiste misli, ki se šele pripravlja in zori, ker drugega zapostavlja s tem, da ga uči kako naj postane čustven.
Lep pozdrav tebi Stojči
Tatjana
Srčni vedež
Prispeval/a: stojči dne petek, 4. junij 2004 @ 09:44 CEST
da pozitivna čustva oplemenitijo pozitivne misli
in res je,
da je od tega še nekaj več,
kar ne sodi niti v kategorijo misli niti čustev:
tvoj srčni dih
in res je,
da je od tega še nekaj več:
tvoj logos ali tvoj notranji prvobitni zvok
ki ga lahko zaslišiš,
ko ti je dana milost, da ga lahko
in res je,
da je še nekaj več,
kar ti lahko pokaže le tvoj mojster. :)
---
stojči