Usoda tistih, ki dajejo življenje,
je v tem, da prav zato umrejo,
tako kot žitno seme, semenski krompir,
sadna koščica in sleherno zrnce,
iz katerega raste novo življenje,
odmre ter je zavrženo in pozabljeno.
Tako bi se moral dober človek vselej zavedati,
da pri vsem, kar sam prispeva k življenju,
odmira in bo odrinjen,
ker postaja nepotreben.
Sprijazniti se s tem
je prava umetnost življenja,
kajti v tem sprijaznjenju,
v popolni privolitvi v umiranje,
je skrit najbogatejši sad,
sad globokega veselja do življenja.
Usoda tistih, ki dajejo življenje,
