dišiš kot gozd
po jutranjem dežju
diham s teboj

jasnina
še ni spletena
pajek še spi ...

Jutro je. Oblaki že oznanjajo
koprenasto belino. Narišejo
tišino, prijazno nam poklanjajo
oblačila, nova v nas zapišejo.

Zbudiš se. Oblačila nova snuješ,
ujet šepet svilnate iskrenosti
spominov. Zadrhtiš. Se pomiluješ.
Hlepiš po dišeči preji nemosti.

Dotaknil si se usten
z blazinicami vtrl mehkobo
v sočno zrelo rdečino
razprla sem cvet trepetlike
zadišala v pričakovanju
jemanja ...

Lepo te je poznati
Do vršičkov tvoje biti
Zadnje vlaknine čutnosti

Slečem oblačila sramežljivosti

Lepo ti je slediti
Privoščiti si ponujeno
Zagristi v sočnost

vrtiš se v kolesju časa
ujet v past le tvojega Jaz
ne dopuščaš osmisliti Midva

zaznavaš čar minljivega
dihaš vonj moje kože
vpijaš ustvarjeno
v kapljicah potu ...

Opitost
z roso mozaika
kričečih barv

Predrznost
v pronicljivosti
lačnih teles

Res je, imam te rad....
Vsakokrat, ko se nagnem k tebi,
čutim poželenje...tvoj dotik.
Nekako se ti ne morem upreti...
Že od daleč hitim proti tebi.
Ne zato, ker si moj življenski sopotnik,
zato ker te potrebujem,
ker si mi vir nenadomestljivega...

Odhajaš, vem, čutim....
Odhajaš negotovo kakor da bi oklevala,
Slovo kot da ti je težko, da želiš še ostati.
Oba veva, da je prišel čas slovesa.
Prijetno je bilo s teboj.
Ko si prišla si nas obdarila,
povabila v družbo, z nami prijateljevala...
pogled na tebe nas je prevzel,
bil je poln pričakovanj, tvoje topline...

Noč je in jaz z njo...
Bolečina, ki me razjeda, le malce popušča.
Sedem se na rob ležišča in poskušam zaspati.
Po nekaj korakih rahlo popusti ter se vrne,
Tako nemočen, nebogljen se zazdim samemu sebi
Spet v noči na otip iščem tablete, hladilno mazilo...
Medla svetloba je dovolj, da najdem željeno.
Ob kozarcu tekočine goltam tableto...
Spanec je premočan, sede me povleče k sebi.
Le s težavo najdem ravnotežje, poskušam leže.
In ko me v bolečinah potegne v sen sanjam....
Sanjam o neprespanih nočeh., bolečinah.
Po sedmih tednih zaspim malo po polnoči,
Zjutraj pa se sestavljam, kot robot,
Kot da sem iz kock, katere vsako posebej čutim.
In kot je bolečina prišla iznenada, odhaja kot polž...
Počasi, nesigurno, nepredvidljivo zamahne z repom.
In takrat čutim vso nemoč, željo po spanju, počitku.
Počitku ki je ena sama mora nepredvidljivega...

lačna sem
požrešno hlastam
podarjen
žad besedovanja

pod tvojimi dotiki
zdrobljena
kot kremenčev pesek
svetlikajočih kristalov

Odprla dlan je vila srčna , rodilo se je dete,
podarila ji bo v življenje mnogo zdravja, sreče...
sladak nasmeh, solz sladkih ji obeta,
brez bolečin njen čas otroška leta.

A le kako otrok bo srečen ločil dobro naj od zla,
kaj slabo je žal treba bo da še spozna,
Morda v dar bi grenkih solz za ščep še podarila,
Da solze bi oblile deviško čista lica mila ?

V tvojih se očeh zvezde svetijo,
podnevi prav svetlo se lesketajo,
ponoči pa še bolj močno žarijo.

Zvezde na nebu se iskrijejo,
kadar tvoje oči zažarijo
in najino ljubezen osvetlijo.

Nebo je obzorje osvetlilo,
da pot bi nama pokazalo,
iz teme naju potegnilo
in na pot ljubezni popeljalo.

Z ledenimi prsti
Se dotikaš razžarjenosti
Vžganih poljubov

Zdrznem se
Ko se prilepiš na potešenost
Kipečega nedrja

Razpreš neprebujene
Lotosove cvetove
Zadiši po sledovih noči

Pogled skozi zastrte zavese
Le hip – stališ kristale solza
V zenicah ni - Tebe

A spomini ...
Utrinjam trenutke spominov,
lepljive pijavke,
vladarice telesa.
Kradejo mi dolgočasje v dnevu,
zabolijo zloženi
v skladovnici preteklosti.

Pijavke še globlje prodirajo v telo,
srkajo mi kri,
ki jo varno hranim
za trenutke bolečine.
Napadejo zalogo,
podrejo ravnotežje,
zgrajeno v ograjenem.

Postal sem in prisluhnil...
Prisluhnil mladi materi, otroku na cesti,
Pticam v letu nad menoj, pasjemu laježu...
Mladi materi, ki se je hudovala ,
Otroka, ki je nergal in jezil,
Pticam, ki so s svojim petjem polepšale dan...
Psom, ki so odganjali poštarja, tujce.
Nekje od daleč je zapela žaga ,
Traktor na njivi, hrup avtomobilov,
Letalo nad seboj visoko zgoraj....
In ko sem si žalelel miru, razmišljal....
Vse to je življenje, tudi hrup motorjev,
Ki jim je vdihnil življenje človek...
Hrup, ki včasih zaboli....

V daljavi odmeva spet pesem gozdov,
pesem jesenska naših logov,
sončni so žarki poslednjih moči,
njih barva jeseni polepša nam dni.

Listna preproga prekrila poti,
jesen se poslavlja nam govori,
v megleno nam jutro, vse krajši je dan,
poletje odhaja v pozabo daleč drugam.

Prišla je kot vsako leto,
da nas obdari polna čudovitih barv,
ko polnimo kašče s pridelki,
ko se oglasijo klopotci, pesem trgatvi naproti,
ko nasuje čudovito listno preprogo,
listjem ki pred svojim koncem vabi,
razkošno, zapeljivo v pričakovanju svojega konca...
Hladna jutra nas opomnijo na njen prihod ,
na čas, ko si narava nadene najlepših barv,
ko čaka na zimsko pregrinjalo, sneg.
belino, ki ji bo prinesla počitek, mir.

S tisočletji spomina v svojih genih
sem tujka tu, tako odrta pri živi duši,
da en dan ali dva spoznanja,
mi ne moreta odpreti vrat v prihodnost.

Sem mar ogenj, ki sodi k pepelu,
ali sem luč,ki sodi k ognju?
Sem svetloba, ki se plazi
po prahu in ponuja naslednji
trenutek, l'avenir nevednost skrivnosti,
obdarjen z razpoloženjem razpreti se
kot nedoločena in nepredvidljiva
danost znotraj edino možnega.

Moj prosti čas
mi včasih je odveč,
ker ga imam preveč.
Izmišljam razne si rešitve,
kako bi v prosti čas
si vnesla malo popestritve.
Najbolj bojim se časa
totalnega brezdelja in
brezplodnega razmišljanja:
res rada bi človek dejanj postala,
v vsakem naloženem delu bi znala najti svoj užitek
ponosna, da je to usoda ravno meni namenila -
čeravno za storjeno me nihče ne bo pohvalil,
mene občutek zadovoljstva bo preplavil...

Danijela Premzl

Če enkrat bom zares popolnoma prenehala pisati,
bo to takrat, ko bo v meni stanje niča.
Takrat mi bo tako, kot da me kdo
na silo bi oropal mojega edinega najljubšega poslanstva…
Ko vsak dan kakšno novo prelest odkrijem v BESEDI
in hkrati še ljudi spoznavam, ki jo goreče ljubijo,
takrat se mi najbolj želi živeti...

Danijela Premzl

Vsa sem zaraščena
z materinim obrazom,
ki se dviga na krilih z vetrom
na sončevih perutih.

Vsa sem obraščena
s krili otroštva,
ki so se razrasle
v ognjene peruti.
Telo je obteženo z vejami
in zeleno lasuljo.

Danes zjutraj se mi nežnost je nasmehnila,
milina iz njenih je oči pogledala,
moje srce je omehčala,
se tudi jaz sem cel dan
vsakomur smehljala.

Vsakomur ki sem ga srečala,
nasmeh sem danes podarila,
četudi prvič sem ga videla
in veliko nasmehov nazaj sem dobila.

Imela sem srečo,
da sem stopila skozi vrata,
podobna nasmehu daljne dežele,
ki jo je ogrelo sonce do koreninic.
Živim iz veselja za radost notranjih oči.
Zvoke so povzročile nevidne strune.
Za mano se je stkal most,
da se vedo lahko vračam
v paralelni svet,
potem ko sem ga zapustila.