Jutro je. Oblaki že oznanjajo
koprenasto belino. Narišejo
tišino, prijazno nam poklanjajo
oblačila, nova v nas zapišejo.
Zbudiš se. Oblačila nova snuješ,
ujet šepet svilnate iskrenosti
spominov. Zadrhtiš. Se pomiluješ.
Hlepiš po dišeči preji nemosti.
Preja sanj drsi skozi razprto dlan.
Zapreš oči, diši po spominu sanj.
Stisneš pest, želiš le dotik. Je zaman?
Le nemo zreš. Misel, še verjamem vanj?
Prisluhneš in odpreš oči. Nov je dan.
Želiš plesti prejo sanj, še vedno zanj.
|