Elegija hrupa ali hrup elegije?

Usločeno razlito, grabežljivo sonce
utaplja gručaste strune nekam v daljavo,
v širno trplenja neskončno morja planjavo,
zabrisati želi si svoje nitne konce.

Obraz skazi se v večnem zlomljenem godalu;
glas izgublja goreče sanje, môra póči
na nočnem nebu nikdar več se nič ne loči
v jarin goreč vržen, razprem roke bodalu.

Oči smrtne nebogljeno veter srkajo,
blodenj polno, vsak korak je teme zrcalo
okna v svet sebi pogled resnice trgajo.

Zakaj vsak duh tako žalostno svoj dan konča?
Kje bridkost ur doživlja brezbrižnost stoletja?
Bom začutil kdaj zamrznjeni znoj poletja?

Odhajaš,
loputaš,
odpiraš predale,
zapiraš vprašanja,

ni ti mar za odgovore,
prizadetost igraš,
boliš,

ko čakaš
zadnji trenutek,
tvoj obraz
kljubuje vsemu,

Dajanje v dejanju,
Udejanjanje ljubečega.
Največja je radost,
Ki jo premore le norost,
Erazma Roterdamskega.


Juda I.

Sedaj vem, zakaj
na Zemljo sem prišla,
ne zaradi bogastva
ali človeškega zla,
barva Planeta našega,
mi je tako zelo všeč bila.

Vse barve obožujem,
jih v Belo vse združujem,
ko pa Mavrice si zaželim,
k soncu svoj pogled usmerim.

Vsakega od nas išče, lovi,
Pa saj ima več imen...
Sprva je njen lov dolgotrajen,
je lahko dolg desetletja, leta,
potem mesece, tedne, dneve,
ure se krajšajo v minute.

Potem postanejo sekunde..
nemočni se ji vdamo v sekundi,
nas vzame s seboj, v preteklost,
saj nas je med lovom utrudila, uspešno,
Nismo postali njen plen, trofeja...
le zakona narave se ne spreminja.

Po vzorcu Borisa A. Novaka, Oblike srca (str. 40,41). Mnoge rime (a ne vse) so iz Prešernove 6. gazele. (malo sem se igral z besedami, uživajte)

Hotel sem napisati pesem,
pa nisem dobil ideje.

Hotel sem napisati o pokrajini,
pa so okno mi zakrivale veje.

Hotel sem napisati o zimi,
pa me radiator preveč greje.

Ak´ akrostih ni akrobacija,
potem pot potika se po črnini.
Če čebele čebljajo v četrtek,
če četa pogleduje po četrti,
to toplo sporoča topol ni za v top.
Pretirana aliteracija preveč iznakaže,
zato pretiravaj ne nikoli, razen v šoli.

Magistrale so prelepa pesnitev.
Ugibam, res še kar ignorira.
Raje poprosite za pojasnitev.
Vendarle drevo v nebo prodira.
Izraziti ni moč, da me kar zatira.

Čakal sem en sam trenutek,

cel vek,

nate sem čakal, da ti povem, kar čutim,

kar na srcu leži mi,

na dnu duše nosim;

Od časa do časa se tudi zbudim,
vmes dremljem, po malem spim,
sladke so sanje, ko sanjam sladko,
pride pa mora, njih sen me zbudi.

Odrečem se sanjam, odprem oči,
stopim v svet iluzij, poln moči,
pripravim prtljago, odidem na pot,
nisem pripravljen, da bo polna zmot.

Nikoli ti doslej nisem

napisala pisma,

še manj poslala SMS

in ti v njem svoje želje, ljubezen izpovedala;


tega preprosto ne zmorem,

ne vem, ne znam in nočem,

v živo si te želim,

v oči tvoje, srce zazreti, moj Valentin;

Kako opisal bi ljubezen?
Da začutili bi jo vsi.
Kako naj opišem moje srce?
Tako z veseljem ljubezen naokrog deli.

Ljubezen je nežna kot ptičje pero,
Tako je neskončna kot širno nebo.
Ljubezen je sprava med dobrim in zlem,
Je čisto preprosta. Nevidna očem.

Ljubezen je v dnevu
in tudi v noči.
Se zbudi v jutro
in zvečer ne spi.

Ne rabi počitka
ne iger ne zabave
ne jemlje čas zase -
zanjo časa ni.

Lahko noč ti zdaj želim,
Se Jutra veselim.
V upanju morda,
Da te rešim vsega hudega.

Ne bol ne jok
V tej bolečini,
Ne ve za kaj v resnici gre.
Čeprav ljubezenskega je izvora,
Gorje povzroči nehote.

Ne zajame me
Potopa val.
Prej izginem
In te Gral

Hvala, da si na moji poti.
Hvala, da mi srce drhti.
Hvala, da okušam veličastno čustvo ljubezni!

Hvala za nasmeh, stisk roke.
Hvala za tople besede.
Hvala, da skupaj izkušava življenje.

Za praznik ljubezni ti poklanjam srce na dlani,
da se združi s tvojim
v opoju neskončne božanske ljubezni.

Želela sem k soncu potovati,
želela sem sonca moč spoznati,
želela vesolje sem spoznati,
da znala po njem bi potovati.

Želela sem vir srca spoznati,
želela sem k njemu potovati,
ko znala bom k srcu potovati,
bom znala moč sonca spoznati.

Veš rož bi dal, jih podaril,
najlepših bi iskal, ti jih izbral,
ko bi prišla mi od kod naproti,
iztrgal temi bi te in samoti...

Zamanj te čakam, sam se zdaj,
čeprav bo kmalu mesec maj,
ko češnja spet bo zacvetela
srca hladna nazaj bo ogrela..

Boli me, zelo boli …

Boli me moja zatrta bit, moja duša,
ki se je začela prebujati
iz sivega mrtvila, kjer ni življenja,
ni ljubezni, ni ničesar, le pusta praznina.
Dovolila sem, da so me zatrli,
mojo strast, mojo živost - mene celo;
da so me pohodili, poteptali,
da sem prazna lupina brez občutkov,
- koš za smeti, v katerega so lahko karkoli odvrgli!

Prihaja Sveti Valentin,
poganja sok iz korenin.
Počitek bil koristen je,
zopet sila v njih se pne.

Sklene krog življenja se,
ki treba ga slaviti je.
Nove sile rojstvo bo,
življenje nam ohranilo.

Mi je govorica Biti,
Stkala nepojmljive niti:
»Da, ubogal bi Duha,
Čeprav mi celi svet tega ne da.«

Vsak je branil,
Vsak mejil,
Najbližji me,
Še najbolj je moril.

dan kot drugi. Bilo je jutro, nato dan,
prišla je noč in spet se ponavlja....
Izginjajo dan za dnevom, kar ni jih več.
Kakšen dan za seboj pusti pečat,
Prijetno ali manj prijetno izkušnjo,
Je bolj vesel, manj, žalosten, boleč
Vsak minuli dan je bi poseben, drugačen.

Toda dnevi izginjajo, pokrije jih nov,
včasih poln pričakovanj, veselja,
ali pa ga pričakujemo s tesnobo,
si želimo, da ga najhitreje pozabimo,
ga odrinemo v pozabo.
In vendar, takšen napravi vtis,
nas zaznamuje, utrjuje, žene naprej '

Se Špelca jezi, na glas se huduje,
nikakor si čeveljček ji ne obuje,
ko levo si nogo v desnega tišči,
ji noga prevelika, zrasla se ji zdi...

Ji mami pomaga res je problem,
je še prerano, ni še pustnih šem,
zdaj jopico oblači, je sredi zime,
Špela v rokav z glavo spet rine...