Sem lotil se pisanja,
rad napisal bi sonet,
razmišljam, tuhtam,
ni pravih najti mi besed....

Zdaj pišem pesem pravo,
malo za dušo, spet zabavo,
da zapišem čuteče misli sveže,
morda zamrejo brez potrebe..

A kaj s težavo jih prebiram,
preveč naokoli se oziram,
besede končno sem postavim,
že pišem, da jih ne pozabim...

Že res, izpoved je gotova,
takšna pesmi končna je podoba,
besed je malo, niso všečne,
le ponekod, v rimi redke večne...

Iskal bom spet navdih v naravi,
rojeva vsako leto se spomladi,
navdih morda bo spet ljubezen,
src strtih mladih kot bolezen...