Elegija hrupa ali hrup elegije?

Usločeno razlito, grabežljivo sonce
utaplja gručaste strune nekam v daljavo,
v širno trplenja neskončno morja planjavo,
zabrisati želi si svoje nitne konce.

Obraz skazi se v večnem zlomljenem godalu;
glas izgublja goreče sanje, môra póči
na nočnem nebu nikdar več se nič ne loči
v jarin goreč vržen, razprem roke bodalu.

Oči smrtne nebogljeno veter srkajo,
blodenj polno, vsak korak je teme zrcalo
okna v svet sebi pogled resnice trgajo.

Zakaj vsak duh tako žalostno svoj dan konča?
Kje bridkost ur doživlja brezbrižnost stoletja?
Bom začutil kdaj zamrznjeni znoj poletja?

...

V mislih vse se pozabljeno umika...
S tvojih las, z dišave tvoje podobe
plavajoča iskra tope gnilobe
odnaša mehkost tvojega dotika.

Razbit in zavržen kot bleduh bledim...
Kot mrtvecu mi neskončno sred trga
izpira smrdljivost blenasta prha
da zadnjič vse čute v tebi zbudim.

Srce nôči grozljive sape kuje
morje neskončnem ognju šepeta:
»vsak korak neznan, vse čutilom tuje.«

Želja! Prazen dih dolgo noč prebuja.
In obraz tvoj, zdaj šal čiste ljubezni
ovija vrat kot vzrok žgoče bolezni.