Boli me, zelo boli …

Boli me moja zatrta bit, moja duša,
ki se je začela prebujati
iz sivega mrtvila, kjer ni življenja,
ni ljubezni, ni ničesar, le pusta praznina.
Dovolila sem, da so me zatrli,
mojo strast, mojo živost - mene celo;
da so me pohodili, poteptali,
da sem prazna lupina brez občutkov,
- koš za smeti, v katerega so lahko karkoli odvrgli!

Oprosti mi, moja duša, da sem te prizadela,
da sem dovolila, da so te prizadeli.
Bog, prosim te, naj bom spet jaz,
- jaz, prelepa in čista tvoja stvaritev.
Naj spet zaživi moja bit,
umrla že pri trinajstih v rani mladosti
in pokopana toliko let!

Hvala, da lahko ponovno umrem
- kot že ničkolikokrat doslej,
a sedaj vstanem prerojena in močna,
osvobojena vseh bremen človeštva.
Hvala ti, Bog, za življenje in strast,
ki se v meni ponovno rojeva.
Hvala, da me razširjaš
kot krila čudovitega metulja
v prebujajoči se pomladi.
Na krilih metulja naj poletim
do neskončnih višav,
od koder naj moj sijaj
razsvetljuje celotno Stvarstvo…