S shranjeno pšenico za novo setev
je podobno kot s semeni karme:
ta ostajajo za nova rojstva.

Ostalo zamesim v krušno moko,
tako se izpolnijo presežne želje,
ker se neha privlačnost Zemlje.

Tisoč zlatih zvezdic bi,
nocoj z neba raztresla.
Da našel bi utrinek ti,
rada bi na dlani ga prinesla.
Miljo pisanih bi barv,
mavrici ukradla.
Razprostrla jih čez breg
in pobarvala nasmeh.
Tiho zrem zdaj v nemo temo,
težko je in ne vem kako.

... za ljubezen ni časa
ni dnevov
in ne noči
Le enost je
eno z bitjem ljubljenim
neskončno v letih in v času
ki se zgublja skozi razum
ki ne ve
ki ne razume
ker ni kaj razumeti ...
Le verjeti brezpogojno...
In v vsaki ljubezni čisti ... je svetloba
Vsaka ljubezen čista ... je sveta
nedotakljiva
predana do konca
in tako čudovita ...
da sije ... sije v času ...

metulj

Gibi-zapeljivi, vabljivi, telo gori,
s pogledom še v tebi prižigam strasti,
vzvalovilo je morje, kaplje hladijo,
kot svileni poljubi po meni polzijo.

Dvigne se val, tesno objame,
njegova moč prikrade se vame,
nemirna zdaj teče v meni kri,
na ustnicah ostaja okus soli.

Iskal sem in iskal,
tisto pot,
v knjigah, v ljudeh,
v zgodovini.

Leta in leta so minevala,
bilo je otroštvo, bila je mladost,
bila je poroka in bil je otrok,
bilo je mnogo žensk,
bele črtice,
mnogo denarja,
mnogo razočaranj,
bile so ločitve, bile so sodbe,
bile so lesketajoče se dvorane,
bila je ulica in zapuščene hiše,
bila je celica zapora in celica samostana.

Samo Ti si še ostal,
ki v srcih ljudskih
peti si znal.
Toplini si zraven
ljubezen dodal,
hrepenenju odvzeti,
bolečino si znal.
Sam nisi vedel
kdaj si pesnik postal,
prav zato,
ker si zgodbe
graditi tudi znal.
Svet si sestavljal,
lepil in krpal,
da svojega bi spet
sestaviti znal.

Ana Nuša

Jutranja rosa na tratah se je zaleskela.
posamezni oblaki na nebu se sprehajajo,
Sonce, ki se prebuja je pomižkuje,
kakor da si utira pot med njimi,
pokukalo, pozdravilo, pa spet zginilo.
Spodaj v dolini je še rahle meglice,
iz gozdov pa se sliši ptičje petje.

Preplašena srna pride iz gozda,
lahkotno v teku pogleda okoli sebe,
pa spet odhiti v zavetje gozda,
kakor da se je hotela prepričati,
videti jaso, okrašeno s cvetjem,,
prisluhniti žgolenju ptic,
se poigrati s sončnimi žarki.

Tja bom šel
kjer sva sedela,
tipala večnost,
zvezde štela.

Klopco bom pobožal,
poljubil tople spomine,
objemal spet prikazni,
želel si, da ne mine.

V nerojeni zgodbi
sva postala eno,
v sanjah o sreči,
tam je to dovoljeno.

Nate mislim,
ki v cvetu nosiš biser.
Nate,
simbol hrepenenja..

Gledam v tvoj žar,
ki zaljubljen si v Sonce.
Neprecenljivi dar,
čarobnega dehtenja..
ljubezenski napev,
Ti spisal si Mu drag,
ki daje ti življenje..
daleč stran, pa tako blizu bil bi rad.

In ni človeka
ki bi Te klical
in ki mu Tvoji čudoviti žarki ne bi z mehkobo celili vseh ran
ki nam jih nenehno zadaja ta površinski
tako mrzel svet

Brez Tebe nas ni ...

In potem naenkrat oči zaslutijo zlivanje in prelivanje ...
... duša zasluti Enost
ki ni tam nekje
temveč tu
Tu znotraj ...
Enost ...

Brez Tebe nas ni ...

metulj

Misel potuje mimo človeških meja,
Mimo sovraštva,
Mimo predsodkov,
Naravnost do srca,
Ne glede na barvo kože,
Ne glede od kod prihajaš,
Pokaži mi kdo si,
In začela bova znova,
Pusti me da te objamem,
Da tvoj nasmeh,
za kratek čas vzamem,
in ti mojega podarim,
srce tako mi govori,

Čudovita Skrivnost ...
tiha žariš v globinah bistva
nikoli oskrunjenega z ledenim dotikom groze ...
Nikoli odsotna ali pasivna
nenehno rojevaš novo luč na pot tistih
ki iščemo v tišini
ki s solznimi očmi začutimo Tvojo neskončno lepoto
in Ti kličemo in Te hvalimo ... Sonce ...

metulj

Blešči - blešči kot sonce pot
ki sva znotraj do sebe - Tebe jo odprla
Tako neskončno dolgo sem jo iskala
tako prosila ...
Naenkrat si ... svetloba ... me oblila
me prežela
Ti veš kako neskončno močna spet je sreča
ker si brezmejna
... Ljubezen čudovito lepa ...

metulj

Vlažno

naraščajoče,

vetrovno zelene

živo pisane

dišeče lovke,

pomlad odvija,

Opazujem jih, razmišljam,
Nekdo jim je dal meso...
meso namesto kruha,
meso namesto plačila za delo.
počakal na tisti trenutek,
ko ga morajo takoj pojesti.

Morda je želel da se prenasitijo,
kot so se danih obljub po plači
obljubah iz ust nasitenih,
ko je pričakovano plačilo,
ne nagrada, ne miloščina,
nekaj samoumevnega.

Sem marljiva čebela,
ki ne leta kot muha tja v en dan,
brenčim od rože do rože
in nabiram cvetni prah spoznanj.

Ljude dijelim na dobre i loše,
dobre dijelim na poznanike ili prijatelje.
Ali kada jednom uđu u moje srce,
tada ih primim, kao što čovjek primi čovjeka.

Poznanici su oni, koje izviđenja poznajem!
S njima samo pozdrav razmijenim.
Oni moje tajne ne znaju,
mi samo ljubaznost međusobnu, možemo da dijelimo.

Nezlomljiv. Nezlomljiv? Iz samega jekla.
Origami je zgiban, upognjen, zavihan.
Oblika na zunaj iz smeha. Iz stekla
notranjost. Kristal je razpokan, razpihan.

Tisoč črtic in prask in še tisoč.
Nevidne poti solz. Razlogi
so kremplji v mesu. Noči so obroč
okrog čela. Na tesno, premnogi.

V Tvoji ljubeči dlani sem se zbudila
V Tvoji ljubeči dlani sem odkrila ... da Si
in se čudila da Si tako resničen
ker sem Te slišala dahniti
- Zbudi se Jaz sem ... -

In še nisem verjela ...
In ko sem šla
bila je prosta širna cesta
svoboden bil je duh
in nad Zemljo vel Tvoj čudovit je dih
in duši srečni bila podarjena je slutnja o Svetlobi ...
večno izžarevajoči
ki za hribi si jo obudilo
da nas spet z njo blagosloviš ...
Sonce čudovito ...

metulj

Sanje svoje bi ti zaupala,
če tudi jaz bi
od tebe tvoje dobila
in bila prepričana,
da z njimi duše
tvoje ne bi umorila.

Resna stvar so sanje,
saj kdor jih ne doseže,
se mu prav lahko zgodi,
da tudi se poreže.

Na polju med cvetjem,
sva se spoznala,
v krošnjah dreves,
imela sva ples,
tam gnezdo sva spletla
iz vej in mahu,
da ne bi mladički
poznali strahu.

Dolgo sva skupaj živela,
in res sva se rada imela,
pa med naju stopila je tista,
ki ne pozna nobenih pregrad.

Trenutek tišine, obdobje samote.
Pogled vase, kakšna prihodnost.

Sem kup nesreče in nesrečnosti.
Padam vase, sesedam se popolnoma.

Strah in nervoza.
Oziram se kot kakšen hudodelec.

Vse bo še dobro, vse bo ok.
Uspešno se varam, pogumno samouničevanje.

Temna luč
in barve sive,
črne grive,
žalostnih gor.
Umazanih žarkov,
osvinčenih dni.
brezbarvni sij..
Raztrganih mavric
nežametnih senc.
Brezvezne skrbi,
polnost nemoči
premaganih strahov
užaljenih poti.