Tisoč zlatih zvezdic bi,
nocoj z neba raztresla.
Da našel bi utrinek ti,
rada bi na dlani ga prinesla.
Miljo pisanih bi barv,
mavrici ukradla.
Razprostrla jih čez breg
in pobarvala nasmeh.
Tiho zrem zdaj v nemo temo,
težko je in ne vem kako.

Bi rekla ti samo en Dan,
ali morda drug pozdrav?
Vse to je novo,
vsakič gre drugače.
In strah ki grize me,
kar naprej ob meni skače.
Veš nekoč, ko se prepričam...
takrat bo vse drugače.
Le jaz bom enako svoja,
punčkasta boječka.