|  Kakor majhni, tenki prsti,
iz ognjice in iz dima.
Vonj po črni, suhi smrti,
med postavami svečnina.
Sije, liže in objema,
roke zlate in srebrne.
Ris telesa skriva tema.
Luč iz same teme črne.
Snop iz mraka, iz temine,
kleše še temnejšo temo.
Lik se sklanja iz oblike,
in polzi neslišno, nemo,
preko svetlih lis, gre vanje,
pluje med stolpiče sive.
Nož luči mu reže rane,
v prsih kot da nekaj bije.
Med postavami postava,
senca svojo senco išče.
Mu prek lic polzi, ko tava,
piš vetroven. Kot da kliče
vonj po črni, suhi smrti.
Vse okrog molče stojijo.
Angeli ali hudiči?
So bili? So še? Se zdijo?
Nad oltarjem mehko petje
dviga, nosi, povzdiguje.
Jutro sipa svoje cvetje,
kot galeja mehko pluje
preko sence, ki izginja,
lega mehka dlan, ki nože
mraka izdira. Svet spreminja
v vonj omamne, nežne kože.
|
NE ZAMUDITE
Bitje (srca)
Prispeval/a: aloha dne petek, 24. april 2009 @ 23:07 CEST
Lep večer
Bitje (srca)
Prispeval/a: bladerunner dne četrtek, 30. april 2009 @ 19:43 CEST
kakorkoli sem hotel uporabiti pozitivne besede kot so svetloba
ali luč je verz neusmiljeno neslo k mrak in tema. Kot, da bi s
svojim nasprotjem hotel še bolj poudariti lepoto
svetlobe,miru,luči,ljubezni... nekako sem si predstavljal
nesnovno,duhovno bitje, ki tavajoč v svetu polmraka zatava v
neko prekrasno katedralo kjer ga iz obupa predrami sama
spiritualnost mogočnega prostora...preobrat iz luči v temo se
je avtomatično zgodil po verzu
"...Nož luči mu reže rane,
v prsih kot da nekaj bije."
ko bitje začuti, da je vendar živo, da je bilo vedno živo, da bo
vedno živo...sprejme in spregleda sebe in svoja bivša dejanja
(angelska..?,demonska..?) ter odide svoji usodi nasproti.
Bitje (srca)
Prispeval/a: aloha dne četrtek, 30. april 2009 @ 23:13 CEST
...