Misel potuje mimo človeških meja,
Mimo sovraštva,
Mimo predsodkov,
Naravnost do srca,
Ne glede na barvo kože,
Ne glede od kod prihajaš,
Pokaži mi kdo si,
In začela bova znova,
Pusti me da te objamem,
Da tvoj nasmeh,
za kratek čas vzamem,
in ti mojega podarim,
srce tako mi govori,

Četudi v tvojih očeh čutim nemir,
Rad bi s tvojih ustnic lepoto razbral,
Nikoli nisem iskal prepir,
Kitico življenja v tvojih očeh sem bral,
Mogoče ne razumeš,
Zakaj ravno zdaj,
Ampak tvojo toplino potrebujem,
Bolj kot potrebuje cvetlica sonce,
Ta trenutek, Zdaj,
Ker človek potrebuje sonce,
Ker človek je izvir,
Ker vsem, nam manjka,
V teh težkih časih,
Pristen človeški stik.