Iskal sem in iskal,
tisto pot,
v knjigah, v ljudeh,
v zgodovini.

Leta in leta so minevala,
bilo je otroštvo, bila je mladost,
bila je poroka in bil je otrok,
bilo je mnogo žensk,
bele črtice,
mnogo denarja,
mnogo razočaranj,
bile so ločitve, bile so sodbe,
bile so lesketajoče se dvorane,
bila je ulica in zapuščene hiše,
bila je celica zapora in celica samostana.

Kaj je življenje, mar ta mizerija?

Pretežka bremena na ramenih,
jih odvreči ali pustiti da stiskajo do konca?

Otresel sem se vsega površnega,
vsega temnega, vsega relativno pomembnega
prišla je luč sveta.

Na svetu je tudi stiska,
pustil sem stisko in premagal svet.

Kaj tukaj in zdaj je vse kar je?

Tako preprosto, pa tako resnično!

Tiha spokojnost, brezmejni mir, zavestna navzočnost tukaj kjer sem.

Odgovor na vsak Zakaj?

Odgovor je:

Vrba ob vodi te uči. Poglej jo!

Stvarstvo čaka tudi tvoje prebujenje.