Zopet je takšen dan,
ko te pogrešam,
ko odgrinjam sledi
minulih dni,
ko ne najdem stika z ljudmi
in sama sebi se zdim sama,
neskončno sama.

V meni ne stanuje nihče.
V meni je ena velika
praznina. O, Gospod Jezus,
vstopi in zasedi to mesto,
ki hrepeni po bližini.

Kako majhen, močan, nepredvidljiv,
preusmerja reke v nov tok
kot sad ljubezni bil rojen otrok,
z dejanji svojimi zdaj nepremagljiv...

Iz nad oblakov majhen bil bi,
morda le zrno makovo, ji sled,
a moč mu dana da spreminja svet,
čeprav v duši peče ga se zazdi.

Ko bom tiho umrla
in veke zaprla,
ozri se v nebo -
tam zgoraj bom jemala slovo.

Ti vedel boš, zakaj imajo angeli krila,
čemu od vseh tebe sem ljubila.

Ko se srečava spet, bo dež
polagal solze na zemljo
in duša bo dušo pred vsemi objela
ljubila močneje bo,
da se odkupi, ker na zemlji ni smela.

Zadovoljen, le malo utrujen dan
počasi odhajal, bil je zaspan.
Nočka je prišla kot ponavadi,
prinesla je jagode v snežni čokoladi.

V košarici je skrila lesketajoče sanje,
da bi vsak lahko stopil mirno vanje.
S seboj je prinesla čarobno piščal
na kateri, ljubezni poln, beli angel igral.

Nevidne niti med nama pletejo vezi,
ob vsakem dihu občutim kar občutiš ti,
mravljinci po glavi, toplina navzdol telesa,
misel s tvojo mislijo se prepleta.

Potuješ v meni, raziskuješ vesolje,
reka krvi postaja morje,
moje srce, tvoj je planet,
na njemu puščaš svojo sled.

Tik pod kožo si, daješ znamenje,
kako močno tvoje je hrepenenje,
kako dotik strasti lahko žge,
ko ljubezen v nama se prižge.

Kaj ti povem, ko rečem: »Ljubim te«?
Povem, da tvoj nasmeh – je sončno jutro,
pogled tvojih oči v žalosti in v radosti -
je zame vir moči in potovanje v neskončnosti.

Kaj ti povem, ko rečem: »Ljubim te«?
da hip vsak, sekundo vsako te nosim v srcu
in z vsakim vdihom in izdihom
v zrak izgovorim, da naj te Bog blagoslovi.

Glej kmečko hišo, v njeni izbi prostorni,
na toplem zapečku stara Meta sedi,
vsak večer, ob isti uri, ko se stemni,
hrepeneče zre vanjo ducat otroških oči.

Na široko odprta so njihova usta,
kolena spodvita, pod njimi blazina.
Ličke rdeče podpirajo mehke dlani,
iz svetlih njih očk hvaležnost žari.

Čas:
Večnost s teboj –
kot en dan je.
En dan brez tebe –
kot večnost.

Oglas:
večnost brez tebe
zamenjam
za en dan
s teboj.

En večni dan
le s teboj.

Nemo zloži svoje sanje.
Lutko zloži. Cvet rdeč.
Potlej kletev dvigne nanje,
s črnim kamnom ris plamteč.

List zelen mu dlan zareže,
da priteče rdeč rubin.
Z njim na dlani ogenj streže
in molči od bolečin.

Kot cvet vabljive lilije me je prevzela,
da občutil telesnih bi sladkosti,
z dotikom rok, me je objela,
da nebeških čutil bom radosti.

Oči, sanjave, igrive, zapeljive,
lasje pšenične barve razpuščeni,
ustnice vabile v igro so strasti,
ko čuteče le telo še govori.

Rodilo jutro se, spet nov je dan,
bile so sanje, je vse zaman,
če le še v snu obujam spomine,
z jutrom, z dnevom vse mine.

Grenke solze so ji oblile lice,
materi tresoča je postala dlan,
kot žalostinko so zapele ptice,
se spremenil v žalost sončen dan.

So sporočili, ponesrečil se ji sin,
prinesli so ga s skal, z višin,
negiben kakor kamen, v rokah cepin,
ko želel da premaga sam vrh planin.

Morda planika tam bo zacvetela,
ob sončnih žarkih oživela,
mogoče prekril bo skale mah,
odnesel nesrečo v pozabo čas.

Sonce nežno poljublja kožo,
pije drseče kaplje z vonjem soli,
svilena mehkoba peščene blazine,
odmev morja v meni vzvalovi.

Svetloba ponese me v višave,
nebu svobodno dvigujem dlani,
v objemu ugodja strast prebujena,
pospešuje utrip, požene kri.

Včasih gib upogne veje.
Včasih se zaziba hrast.
Zvezdna roža se le smeje.
Lutka nosi bel obraz.

Drobna ptica in veriga
listov, ki ji boža vrat,
nemo žvrgoli med krošnjo,
njen pogled je slep in zlat.

Majhna hiška iz želoda.
V želodu majhen škrat.
V majhnem škratu, majhna duša,
v majhni duši, mnogo vrat.

Nad drevesom, zvezdna roža,
kakor krasen pisan cvet.
Vsak dan znova noč obkroža,
kakor vrtiljak planet.

Vzemi mi dlan
in z dotikom ponesi srcu objem,
vzemi besede,
da imele bodo sanje pomen
nezvestega časa, ki dušo mi kolje,
v raztrganinah dvoma jo nosi čez polje.
Ne dovoli, da odidem iz bede obupa
razpršenih sanj in spoznanj
pod težo bremena
sama in slepa
mimo izgubljenih toplih dlani.

Na osamljeni poti v led,
ti puščam nevidne preteklosti sled,
najine vrele, v eno spojene
ljubezni, neizgovorjenih besed.

Siva imam pramena,
to mladosti so imena,
z leti prikorakala so k meni,
nase vzela so bremena moja.

Čas in leta niso jih zlomila,
z mojih las so le barvo izmila,
kakor da prebeč je mila,
v mladosti si nabrala glava mila.

Med zvezdami potujem,
Vesolje raziskujem,
nič novega ne izvem,
a obupati ne smem.

Skrivnost se je razkrila,
vso žalost bo utopila,
iz nje bo radost naredila
in z njo ves Svet umila.

Razmetane misli,
oklofutane,
vas pobiram po kotih
med staro kramo.

V košaro vas dam
si postavim na ramo
in skrijem na varno
v srcu zaspanem.

Lahko sem sama nebeška milina,
srce, ki v celoti le zate utripa,
z menoj dotikaš lahko se nebes,
ko odvzemam težo najinih teles.

Lahko sem dobrota, roka v stiski,
glas razuma, jasne misli,
s srcem stopim ti v bran,
odženem strah in bolečino stran.

Lahko sem kaplja, potok bistri,
reka, morje, ki čustva čisti,
lahko sem val, njegova moč,
gora, puščava ali skrivnosten gozd.

Kot pesku v puščavi
v tej duši sanjavi
so volkovi si vrata odprli,
v srce divje so vdrli.

Nekje na peščeni brežini,
je meseca dih v bližini
zastal od prevelike razdalje,
kje ljubezen je in kje so sanje?

Če stopim čez obzorje
sivega dne.
Se tako k tebi gre?

Te najdem,
če skrijem pogled.
Je tam srca ti sled?

Se srečava,
če srce se v srce ozre.
Povej, se tako do ljubezni gre?

Ne znam postaviti v dan
tatoo, ki bolečino riše,
ne znam prebrati kakor piše,
da zapisan si na skrito stran.

Ne znam na tvojih krilih
padati v dvoma krivulje,
ne znam po tvojih merilih
narisati barv v očeh volkulje.

Poglej me še zadnjič,
pobožaj v slovo,
z dvignjeno glavo odidi
ne obračaj pogleda,
ne glej me v oči.

Vse v meni molči.

Led ovija zdaj spomine
in vse je mimo.
Ni več tvojih rok topline,
čas ovija se v zimo.
Piševa se v zgodovino.