Glej kmečko hišo, v njeni izbi prostorni,
na toplem zapečku stara Meta sedi,
vsak večer, ob isti uri, ko se stemni,
hrepeneče zre vanjo ducat otroških oči.
Na široko odprta so njihova usta,
kolena spodvita, pod njimi blazina.
Ličke rdeče podpirajo mehke dlani,
iz svetlih njih očk hvaležnost žari.
Pravljice stare,zgodbe pozabljenih dni,
kot vonj kuhane kaše iz lonca kipi,
nesmrtni junaki, kraljične, spletične,
začarani princi in deklice mične.
Kako so iz hribov studenci privreli,
mogočni viharji so bukve izruli,
bela kača z repom ob skalo udari,
se zabliska in poči, odprejo se duri.
V domišljiji otroški se takrat zdani,
na belem labodu princeska leti.
Odzunaj pa mrak med drevesa polzi,
veter zapiska, sova skovika in listje šumi.
Glej kmečko hišo, v njeni izbi prostorni,
