Vzemi mi dlan
in z dotikom ponesi srcu objem,
vzemi besede,
da imele bodo sanje pomen
nezvestega časa, ki dušo mi kolje,
v raztrganinah dvoma jo nosi čez polje.
Ne dovoli, da odidem iz bede obupa
razpršenih sanj in spoznanj
pod težo bremena
sama in slepa
mimo izgubljenih toplih dlani.

Na osamljeni poti v led,
ti puščam nevidne preteklosti sled,
najine vrele, v eno spojene
ljubezni, neizgovorjenih besed.