Čutim, kot da bi lebdela,
kakor da bi me nosili oblaki,
ob poteh brez smeri,
kot seme, ki ga nosi veter,
da ji najde mesto novega rojstva.
Vse okoli mene je modrina neba,
lahkoten topel veter me boža,
spet varno usmerja se poigrava,
skupaj pleševa ples neznanemu cilju,
željno pričakovana, sem nepredvidljiva...
Zdaj čutim da sem na cilju,
kraju, mojega novega življenja,
novega neznanega sveta,
kjer so vsi polni pričakovanja.
ko ni nič določeno naprej.
Nekateri me pričakajo mrki,
pa spet drugi veseli, žalostni,
sebični, nesramni, tihi, mladi
vendar sem si slepo izbrala,
da obdarim le enega od njih.
|
Slepa sreča
Prispeval/a: jože.k dne petek, 29. maj 2009 @ 16:56 CEST