Kako majhen, močan, nepredvidljiv,
preusmerja reke v nov tok
kot sad ljubezni bil rojen otrok,
z dejanji svojimi zdaj nepremagljiv...
Iz nad oblakov majhen bil bi,
morda le zrno makovo, ji sled,
a moč mu dana da spreminja svet,
čeprav v duši peče ga se zazdi.
Zginjajo gozdovi, čiste reke, tolmuni iz gora,
megleno sonce, v hrani strup kot da arcnije,
pohlep ga žene po denarju v njem klije,
nihče ne ustavi ga, preveč moči ima..
Ko zadnja biljka bo ovela, mu odcvetela,
čebela zadnjič poletela, padla v globino,
se spremenilo vse v pesek bo puščavo,
da priznal nemoč bo človek nad naravo.
Kako majhen, močan, nepredvidljiv,
